Stonesi so ta hip na turneji. Za kratek čas so pohod po štirinajstih postojankah prekinili zaradi smrti Jaggerjevega dekleta, a zdaj so spet v polnem pogonu. V sodelovanju z Eagle Rock Entertainment pa so (spet) segli v arhive in napovedali dve arhivski koncertni izdaji. Prva je že med nami. Gre za trojni LP, dvojni CD in DVD s posnetkom ognjevitega šova iz Hamptom Coliseuma iz leta 1981, ko so na turneji predstavljali album Tattoo You. Zapis s te turneje je takrat uradno izšel na koncertnem albumu Still Life (American Concert 1981). Druga izdaja pa izide sredi tega meseca in sicer koncerta iz leta 1975, ki bo prav tako na trojnem LP-ju, dvojnem CD-ju in DVD-ju.
Jagger na odru Hamptom Coliseuma ni mogel več izstopiti iz svoje androgeno-pobezljane faze. Kar mučno ga je opazovati, je pa že bil v “zdravem” obdobju. Na DVD-ju ga vidimo telovaditi pred odhodom na oder, medtem ko denimo Ron Wood veselo kadi in pije. Vse to je seveda rokenrol in ko fantje pridejo na oder z ognjevito izvedbo Under My Thumb, od koder se zgodba nadaljuje v komad When The Whip Comes Down z albuma Some Girls (1978) ter stare in nove, se nehote spomnimo na čase, ko so Stonesi še izvajali večinoma novejše pesmi. Dandanes se z izjemo Doom & Gloom na repertoarju redko najde kaj iz novega tisočletja. Res je, da niso posneli veliko, a bil je album A Bigger Bang (2005), nekaj novih pesmi je bilo na kompilacijah, ki so jih izdajali po tekočem traku. Imajo pa seveda dovolj arzenala, da bi železni repertoar lahko nekoliko razželezili in si na še nepopolnoma ukrivljena pleča naložili še nekaj dodatnih repertoarnih izzivov, kar bi dobro delo njihovi dandanašnji relevanci. No ja, leta 1981 so na turneji predstavljali uspešen album, sestavljen iz ostankov, Richardsovo najhujše odvisniško obdobje se je umirjalo in tudi razkoli v bendu se pred letom 1983 in albumom Undercover niso kazali tako zelo. Tudi Start Me Up še ni po privzetem začenjala koncertov. Stonesi na velikem odru uživajo in v bendu je leta 1981 seveda še vedno Bill Wyman, kar ni nepomembno. Zbirko si splača privoščiti tudi zaradi izvedb Black Limousine, Waiting On A Friend, Little T&A in Neighbours, Twenty Flight Rock Eddieja Cochrana pa se na novo obdelan sliši nekoliko manj “mimobežno” kot na Still Life (kar velja tudi za predelavo Going To A Go-Go zasedbe The Miracles). Kljub temu ima izvirni album za mnoge (tudi zame) precej večjo nostalgično vrednost, tudi zaradi tehnično bolj prvinskega zvoka (vsaj za tiste, ki smo mahnjeni na grobo zvočno in bržčas tudi glasbeno kakovost). Tudi Hampton se splača poslušati z vinila; nekaj več dela je z obračanjem plošč, a tega smo tisti iz stare šole že vajeni. Ob podobnih izdajah pa me vedno znova matra firbec, ali imajo Stonesi v sebi vsaj še en (po možnosti negeneričen) studijski album. Kot “koncertna sila” so namreč tudi v 2014 kljub osebnim izkaznicam še vedno vredni posluha, ne glede na “greatest hits” in četudi je Keef izjavil, da bo turnej počasi konec.
