Mitja Reichenberg

Po bibliji biblija

Eksodus: Bogovi in kralji (Exodus: Gods and Kings, Ridley Scott, glasba Alberto Iglesias, 2014)

Priznani režiser Ridley Scott prinaša tokrat na velika platna znani in oguljeni ep s pompoznim naslovom Eksodus: Bogovi in kralji. Gre za zgodbo o drznem pogumu moža, ki se je zoperstavil mogočnemu egipčanskemu imperiju. S pomočjo najnovejših vizualnih učinkov se pred našimi očmi ponovno dvigne mit o kljubovalnem vodji Mojzesu (Christian Bale), ki se postavi po robu faraonu Ramzesu (Joel Edgerton) in pri tem požene 400 tisoč sužnjev na mogočno popotovanje in pobeg iz Egipta, ki ga pestijo smrtonosne nadloge. Beg iz Egipta je izvirna in vsekakor junaška saga, hkrati pa mogočna in osebna zgodba, polna čustvenosti, rivalstva in izdaj, zaokrožena z neusahljivim iskanjem svobode. Scott pravi, da je zanj Mojzesovo življenje ena največjih pustolovščin in duhovnih podvigov vseh časov. Všeč mu je vse, kar presega okvire preproste resničnosti, pri tem pa poudarja, da je z Eksodusom hotel oživiti egipčansko kulturo in odhod Judov na način, kakršen doslej ni bil mogoč. Pri tem ima seveda prav – sodobni računalniki omogočajo, da je postal film resnična prevara vseh prevar, iluzija vseh iluzij in tale zgodba se kot naročena ujame z vsem tem. Tudi kar zanimiv nabor hollywoodske smetane pripomore k temu, saj srečamo obraze, kot sta že omenjena Christian Bale in Joel Edgerton, ob njima pa neustrašna Sigourney Weaver (Tuya) in legendarni Ben Kingsley (Nun).

Režiserja, producenta in ustvarjalca filmske magije Ridleya Scotta poznamo kot avtorja spektakularne drame Gladiator (2000, glasba Hans Zimmer) in kultnega ‘prequel Alien’ z naslovom Prometej (Prometheus, 2012, glasba Marc Streitenfeld), tokrat se je pač spustil v gnezdo računalniških užitkov in bibličnih pretiravanj. Sama zgodba je resnično že tolikokrat povedana in obračana naokoli, da bi ji zlahka priznali, da se je izpela. Toda ne – Scott najde v njej še nekaj poant, še nekaj osebnih in pod-osebnih nians, s katerimi nas želi prepričati, da gre za neko novo videnje starega sveta, stare povesti. Tudi če je to res, pa vendar ostaja celoten film bolj kot ne na spektakularnem prikazovanju množičnih štosov, ki se v skoraj triurni epopeji med bogom, Mojzesom in Ramzesom pač konča, ponovno, v prid tistih, ki so pobegnili. Glasbo je prispeval Alberto Iglesias (rojen 1955), znano ime španskega glasbeno-filmskega sveta.

Iglesias je svoje tri nominacije za glasbenega oskarja prejel kot avtor filmske glasbe za filme Zvesti vrtnar (The Constant Gardener, Fernando Meirelles, 2005), Tek za zmajem (The Kite Runner, Marc Forster, 2007) in Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker Tailor Soilder Spy, Tomas Alfredson, 2011). Vsekakor pa se njegovo ime tesno navezuje na režiserja Pedra Almodóvarja, s katerim je naredil kar precej uspešnih filmov – med njimi so Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), Govori z njo (Hable con ella, 2002), Slaba vzgoja (La mala educación, 2004), Vrni se (Volver, 2006) in Ljubimci nad oblaki (Los amantes pasajeros, 2013). Tokratni izziv pa mu je bil veliki spektakel, kar bi lahko rekli, da je v njegovem glasbenem opusu nekaj povsem novega. Prav zaradi tega pa se je bučno zgledoval po predhodnikih tega filmskega žanra in prav je, da nekaj tega poslušamo bolj natančno.

Celotna partitura ima kar 32 delov, kar sicer za tako dolg film ne predstavlja prevelikega obsega, vendar bi nekatere dele lahko tudi mirno izpustili, saj niso tako pomembni, da bi ne mogli brez njih prav tako dobro živeti. Otvoritvena tema ima naslov preprosto Opening, se pa spaja s prvo filmsko temo War Room. Globoki toni nas popeljejo v davnino, premaknemo se v svet pred nastankom legende. Tudi izbor glasbil in glasu je temu primeren, nekoliko pa vendar spominja na to, kar je naredil Peter Gabriel za film Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, Martin Scorsese, 1988). Sledi Leaving Memphis, tipična trobentarska ekshibicija, nato pa Hittite Battle, torej vojna hetitov. O njih vemo zelo malo, a so bili zelo pomembni. Okoli leta 1.600 pred našim štetjem so namreč zasedli Babilon in naredili svoj imperij – velesilo, enakovredno tako opevanemu Egiptu. Razvili so knjižni jezik, ki je najstarejši ohranjeni indoevropski jezik, njihova najbolj poznana pesnitev pa je Ep o Gilgamešu. Imeli so svoj zakonik in zgodovinopisje. Film (aka Scott) pa jih prikaže bolj kot ne kot pretepače.

Med zanimive glasbene dele sodi Nun’s Story, temna in žalostna pripoved o tem, kako bi lahko ljudje živeli v miru in sožitju, če bi ne bilo toliko pohlepa. Sledi The Coronation, nekoliko klasicistično obarvana partitura, v kateri pa vendar lahko občudujemo majhen del Iglesiasa, kot ga poznamo iz drugih filmov. Ko natančneje prisluhnemo, se nam lahko celo zazdi, da je ta del iz popolnoma druge filmske zgodbe, kakor nam jo hoče Scott prodati.

Sledi Ramses Retaliates, veličastna razbijanka z orkestrom in zborom, kakor bi poslušali Carmino Burano (Carl Orff) križano z velikimi filmi, kot so bili Ben-Hur (William Wyler, 1959; glasba Miklós Rózsa) ali pa Deset zapovedi (The Ten Commandments, Cecil B. DeMille, 1956; glasba Elmer Bernstein). Prav slednji govori pravzaprav o enakih zgodovinskih težavah, kakor Eksodus – samo, da je bil tedaj Charleston Heston dober Mojzes, Yul Brynner pa hudoben Ramzes. Podobno otvoritveni temi je del z naslovom Arm Chop, vase zazrta melodija, kateri sledi lirični Goodbyes, skoraj godalno-solistično obarvana glasba, ki se v film skrije tako dobro, da jo skoraj ne opazimo kot neko ‘veliko’ glasbeno misel, sama zase pa je romantično oblikovana poema, ki morda v tem filmu ne najde dobrega mesta. Ko preskočimo nekaj delov, naletimo na kompozicijo, ki ima naslov Alone in the Desert, kar je nekakšna Mojzesova kontemplacija nad usodo svojega naroda in njega samega, predvsem pa je to tista znana dvogovorna seansa med njim in bogom-gorečim grmom. Logično nadaljevanje je vsekakor del Climbing Mt. Sinai, saj je tam tisti kraj, kjer očak prejme deset zapovedi, katerih se še danes ni mogoče držati – čeprav gre za najbolj smiselno in najkrajšo ustavo človeštva. Deset zapovedi/prepovedi in to bi bilo to. Redko kdo jih pozna, prav zaradi tega pa je svet takšen, kakršen pač že je. Tudi svet tistih, ki so jih v imenu svojega boga prejeli, da ne bo pomote. Ne zmorejo se jih držati in pika. In o tem spregovoril del I Need a General, saj se sam bog namreč ne bo mešal v človeška pretepanja, klanja, laži, podtikanja in podobne umazanije. Zato okrona Mojzesa za generala in ta gre med ljudi početi to, kar potem postane očitno. Glasba pa je vsekakor nekakšna Vltava (hommage à B. Smetana) po Iglesiasovo.

In že smo pri glavni temi z naslovom Exodus. Res je, da je napisana izredno širokopotezno, lahko bi celo rekli pretenciozno, vendar ponuja premalo notranjega materiala, s katerim bi se dalo film zašiti. Melodija je skrita v harmonijo, je preveč prevpita, šele mehek vokal ji da nekoliko človeškega zanosa. Med zanimivejšimi glasbenimi idejami tega (navidezno drugega) dela filma je vsekakor glasba Ramses’ Insomnia, kjer se nespečnost dejansko razkriva tako skupaj s sliko, kakor tudi z nekoliko drznejšo glasbeno tvarino. Iglesias je očitno odskočil v manj predvidljive filmske vode, kar je možno samo pohvaliti. Po tej plati je zanimiv del še Hail, nato pa We Cross the Water. Pričakovana zgodba se tukaj ponovi v vsej svoji računalniški grafiki, kar je bilo pričakovano in napovedovano, razprto morje pa deluje resnično strašljivo in klavstrofobično. Glasba k temu pripomore le še kot sopotnica.

Alberto Iglesias se s tem spoprime v delu Into The Water, kamor nas glasbeno potegne in popelje, dobro pa je postavljen otroški zbor, nekakšno oddaljeno premišljevanje nad godalnim solom. Sledi The Chariots, pričakovana dirka na življenje in smrt, nato pa Hebrews, na hitro šablonsko rešeno glasbeno-židovsko vprašanje. Glasbeni del Tsunami se zaje v sliko in pomaga preliti vse te tone morja preko velikega platna, pred koncem pa slišimo še Sword Into Water, reminiscenco na prve filmske takte, le da sedaj v bolj otožnem, spoznavnem duhu: kot bi Iglesias hotel reči, da boga pač ni možno premagati. A to tudi Židje dobro vedo.

In za sam konec, kakor poklon filmski zgodovini, zazveni del z naslovom The Ten Commandments. Lahko bi rekli, da se ob tem Iglesias pokloni Elmerju Bernsteinu, saj slišimo izredno podobno orkestracijo, veliki zbor in lirično melodijo, ki se pne v nebo – tja, kamor bi se morali usmerjati pogledi tistih, ki svetu resnično želijo mir. Resnici na ljubo pa moramo spomniti, da prav ti živijo nadvse preskrbljeni, zelo dobro oblečeni, obuti, siti in varno pospravljeni za Vatikanskimi zidovi – in še vedno skrbno varujejo zlato tele, katerega je že Mojzes nekoč prepovedal. Da o Jezusu niti ne govorimo – a to je že drugi film.