Založba Bear Family iz Nemčije, znana po skrbnih arhiviranjih opusov velikanov in starost popularne glasbe, je proti koncu leta 2014 obelodanila dolgo napovedovano zbirko Chucka Berryja, moža, ki ga bržčas pozna vsak, ki se je kdajkoli vsaj bežno srečal z glasbo (ne zgolj popularno). Možak je poleg Little Richarda in Fatsa Domina nedvomno najzaslužnejši za popularizacijo ritma in bluesa tudi med “belsko” populacijo, saj vemo, da so sredi 1950 let tovrstna afroameriška dela dobila mesta na “belih” lestvicah skoraj izključno v “očiščenih” različicah belskih izvajalcev. Tako se je zgodilo s komadom Shake, Rattle And Roll Big Joeja Turnerja ali pa Tutti Frutti Little Richarda. Fats Domino je bil pravzaprav prvi, ki je v letih 1955/56 tudi komercialno prekosil Pata Boona, ki je posnel precej kilavo različico njegove Ain’t That A Shame, tesno ob boku pa mu je stopal Chuck, ki je leta 1955 s komadom Maybelline uspel obdržati prednost pred nekolikanj bolj “uporabniku prijazno” različico Martyja Robbinsa. Šele Elvis je leta 1956 s svojimi različicami afroameriških riteminbluesovskih komadov vrnil dostojanstvo izrazu “cover”, ko se pri izvedbah pesmi Little Richarda, Big Joeja Turnerja, Arthurja Crudupa idr. ni prav nič trudil, da bi olepšal neposrednost izvirnikov. A pustimo politiko.
Chuck Berry poleg svojega nedvomnega avtorskega talenta uživa ugled tudi kot pionir rockovske kitare. Že res, da se je pri svojem igranju izdatno zgledoval po velikanih kot sta bila denimo Carl Hogan in Charlie Christian. Od prvega je povzel tudi svoj znameniti kitarski rif, a vzornike ima vsakdo in Berry svojih ni nikoli skrival. Še več, jasno in glasno je povedal, od kod njegov slog: vplive zgoraj omenjenih in drugih kitaristov je navsezadnje povezal v svoj avtorski pušeljc, ob katerem lahko prvič govorimo tudi o zametkih literarnega v rockovskih besedilih. Berry namreč ni zgolj obračal bluesovskih obrazcev, ampak je v svojih pesmih spretno, duhovito in presežno pripovedoval zgodbe o svetu mladih, težavah in zakonitostih, ki veljajo v njem. Kljub temu te zgodbe niso nujno vezane na mlade, postale so brezčasne in aplicirajo pravzaprav na kogarkoli. Kot simbol svobode je denimo ustoličil avtomobil, kar je po njem povzemala plejada drugih avtorjev in izvajalcev, denimo Bruce Springsteen.
Zbirka pred nami končno prinaša vse. Prav ste prebrali: vse(!), kar je Chuck Berry posnel studijskega, plus precej redkosti in pet plošč koncertnega gradiva. Vsega skupaj gre za šestnajst zgoščenk. Chuck Berry je svoj zadnji avtorski studijski album posnel leta 1979 za založbo Atco, najbolj znan in spoštovan pa je bržčas zaradi opusa, ki je nastal v obdobju 1955-1965 za založbo Chess. Svojo prvo in edino uspešnico je paradoksalno dočakal šele leta 1972 s povsem spregledljivo zabavljico My Ding-a-Ling, s katero je preprečil Elvisu, da bi se za kratek čas še zadnjič v življenju vrnil na vrh ameriških lestvic (s komadom Burning Love). V pričujoči zbirki so vsi Berryjevi albumi. Tisti za Chess, tisti preostali in bolj redki, tudi londonski posnetki. Skratka vse tisto, kar sodi v vsako zbirko resnega ljubitelja (rockovske) glasbe. Rockovske zanalašč dajem v oklepaj. Ovira je pravzaprav zgolj cena, ki si je povprečni ljubitelj ali poznavalec (rockovske) glasbe ne more privoščiti: zasoljena je še nekolikanj bolj, kot to ponavadi počnejo pri Bear Family. Je pa vsebina vredna vsakega centa. Dodani sta dve debeli trdo vezani knjigi: ena z eseji in diskografijo, druga s fotografijami, večina od teh je redkih ali še neobjavljenih. Že “navadna” različica stane 299 evrov, “deluxe”, ki jo dobite zapakirano v kitarskem kovčku, pa bojda okrog 400 dolarjev.
Chuck Berry, letnik 1926, še vedno nastopa in igra. Če gre verjeti novejšim posnetkom na YouTubu, je zdaj dokončno omagan, vendar njegov opus iz prejšnjih let priča zase. Chuck ni bil samo odličen avtor in glasbenik, pač pa je tudi postavil nove poslovne standarde pri pogodbah in plačilih za nastope. Najraje je potoval sam in za na oder najemal lokalne bende. Plačilo je veljalo zgolj v gotovini. Z denarjem ni nikoli razmetaval; če odmislimo njegova jetniška leta, tudi z ekscesi ni presenečal. In ko dobimo predse tako zbirko, kot je pričujoča, ko je pred nami dobesedno njegovo zbrano delo, lahko zgolj snamemo klobuk in rečemo: bas, comme il faut! Dodamo: Chuck, zaslužiš si počitek. Odloži kitaro. Ali pa nas morda kje čaka še kak album?
