Mitja Reichenberg
Preko črnih lukenj do nastanka vesolja
Teorija vsega (The Theory of Everything, James Marsh, glasba Jóhann Jóhannsson, 2015)
Film Teorija vsega je biografska upodobitev življenja legendarnega britanskega astrofizika, fizika, matematika in astronoma Stephena Hawkinga, ki se osredotoča na čas njegovega doktorskega študija na univerzi Cambridge, zaznamovanega z ljubeznijo do prve soproge ter diagnozo zahrbtne bolezni gibalnih nevronov. Kot filmska drama pa je senzibilen portret nedvomno ene najpomembnejših osebnosti našega časa, ki je nastala po knjigi Jane (Wilde) Hawking v predelavi Anthonyja McCartena. Mladega Stephena (Eddie Redmayne) spoznamo v njegovih študijskih letih (1963), ko med opravljanjem doktorata na univerzi Cambridge šele spoznava svoje potenciale. Prvič se njegov svet brezpogojno spremeni, ko se zaljubi v študentko umetnosti Jane Wilde (Felicity Jones), žal pa je brezskrbna sreča mladega para kratkotrajna – Stephenu pri enaindvajsetih letih postavijo usodno diagnozo zahrbtne bolezni, imenovano amiotrofična lateralna skleroza (ALS). V tem prelomnem trenutku mu zdravniki napovejo le še dve leti življenja, toda kljub njihovim črnoglednim napovedim, se mlad par kmalu poroči. Stephen s podporo soproge zavrača svojo diagnozo in nadaljuje z doktoratom, ki vsebuje njegove začetne teorije o nastanku vesolja. Predano se loti znanstvenega raziskovanja in preučuje prav tisto stvar, ki mu je najbolj dragocena – čas. Čeprav njegovo telo počasi odpoveduje in ga bolezen na koncu povsem ohromi, se njegov genialen um nikoli ne vda. Zakonca skupaj kljubujeta prav vsemu, ustvarjata družino in dosegata nepredstavljive mejnike v znanosti in medicini. Dosežeta veliko več, kot sta si kadarkoli dovolila sanjati.
Režiser filma je James Marsh, ki je nase morda najbolj opozoril s filmom Plesalka v senci (Shadow Dancer, 2012 – film z velikim igralskim potencialom, kot sta Clive Owen in Gillian Anderson), čeprav je dobil nekaj let pred tem oskarja za svoj dokumentarec z naslovom Človek na žici (Man on Wire, 2008). Sedanji film Teorija vsega je nominiran za kar pet oskarjev (za najboljši film, za glavnega igralca /Eddie Redmayne/, za najboljšo glavno žensko vlogo /Felicity Jones/, za predelavo scenarija /Anthony McCarten/ in za originalno partituro / Jóhann Jóhannsson/). Prav zaradi slednjega je nedvomno dobro, da filmu karseda natančno prisluhnemo.
Filmski skladatelj Jóhann Jóhannsson (rojen leta 1969) je pravzaprav prva Islandska oseba, ki je prejel Zlati globus (Golden Globe Award). To, da je skladatelj, je morda še toliko bolj zanimivo. Zlati globus pa je prejel prav za glasbo za film Teorija vsega, kar ga morda uvršča že kar med velike potenciale za oskarja za filmsko glasbo tega leta. Kakorkoli – Jóhann Jóhannsson ima za seboj nekaj več kot 30 filmov, med katerimi so večinoma TV dokumentarci, kratki filmi in nekaj celovečercev. Morda se ga lahko najbolj spomnimo kot glasbenega kreatorja filmske drame Osebni učinki (Personal Effect, David Hollander, 2009) in pa akcijskega filma Zaporniki (Prisoners, Denis Villeneuve, 2013; v katerem sta bila odlična Hugh Jackman in Jake Gyllenhaal). Tokratni film Teorija vsega mu je ponudil možnost, da se pokaže v kar najboljši glasbeno-filmski luči.
Že takoj prva glasbena tema, ki ima naslov Cambridge 1963, razkrije ideje, ki jih ima Jóhann Jóhannsson. Čisti klavirski ton, perpetuirana glasbena figura in melodija v godalih, to so zagotovo dobri zvoki uvodnega motiva. Res je, da je tako pričel nekoč tudi Hans Zimmer, vendar se je kar hitro od tega oddaljil. Druga tema ima naslov Rowing in se prav na hitro spogleduje s precej klasičnimi partiturami tipičnih britanskih dram, ki želijo ob komorni igri pričarati še nekakšno mladostno brezskrbnost. Nekoliko bolj premišljena glasbena ideja je Domestic Pressures in (klavirsko) bistveno bogatejša. Priznati moramo, da bi to lahko bila prva takšna resnična tekmica oskarjem, kakor smo jih bili do sedaj vajeni. V orkestraciji pa se le ne moremo znebiti občutka, da je John Williams tukaj postavil skoraj absolutne standarde za glasbeno dramo, v kateri želimo slišati tiste sladko-trpke melodične in harmonske vsebine, ki nas potem spremljajo še dolgo, ko zapuščamo kinodvorano. Igrivost te glasbene sekvence je skoraj na meji naivnosti, vendar se v zadnjem delu izpoje v bistveno bolj premišljene tone. Sledi Chalkboard, sistematično premišljevanje mladega Stephena, ki niza eno teorijo, eno izpeljavo in eno bolj neverjetno misel za drugo. To se nadaljuje v Cavendish Lab, glasbeno dramo, s katero Jóhann Jóhannsson najde notranji, osebni ton Stephena Hawkinga. Škoda je le, da vse do sem z glasbo še ne ogovoril mlade Jane. A tudi to pride.
Naslednja glasbena tema je Collapsing Inwards, vase zaprta in ponotranjena na harmonijah zgrajena miniatura, s katero se film prevesi v svoje dramatične tone. Tudi, če poznamo Hawkingovo življenjsko pot, smo lahko ob različnih spoznanjih tako bolezni kakor bistrosti uma, vedno znova vzhičeni, presenečeni in ne nazadnje – ganjeni. Trpkost glasbe je pač njena moč, ki jo ponudi filmski sliki. Nekoliko bolj premišljujoči del je A Game of Croquet, ki nam ne prinaša prav velikih glasbenih razsežnosti: preigrava nekaj pričakovanih fraz, a se več kot odlično ujame s filmom. Jane in Stephen očitno že vesta, kakšno igro bosta morala igrati – in čas je žal tisti, ki ni njun zaveznik, čeprav se Hawking prav z njim nenehno strastno ukvarja. Kakšen paradoks je življenje, bi lahko zapisali. Toda – kakšen paradoks je šele znanost, ki poskuša življenje razumeti!
Sledi glasba za naslovom The Origins of Time in tukaj je ponovno Jóhann Jóhannsson tisti, ki mu lahko prav dobro verjamemo. Svoj glasbeni potencial je usmeril v precej čisto melodično linijo, ki se v pogovoru s filmsko podobo več kot odlično nasloni na zgodbo. Njena subtilnost prepusti gledalcu, da postane poslušalec vesoljnega tiktakanja in tako prepoznava svoje lastno življenje kot večen tok minevanja, rojevanja in, nekje vmes, ostajanja in spoznanja minljivosti. In končno – The Wedding. Najbolj razigrana glasbena igra, bi lahko rekli. Jóhannsson je prav gotovo tudi sam užival. Res je, da je na trenutke ponovno melodično naivna, toda – ali ni prav v tem njen čar? Vse to pa se navezuje na Viva Voce, glasbo, ki je skoraj glasbena pravljica, zazrta v širjave vesolja, časa in neskončnosti. Ne moremo prezreti optimizma, ki ga komponist dodaja pravzaprav vsaki skladbi in s katerim je (ne nazadnje) tudi ves film prežet.
Sanje, iz katerih so narejene stvari. Obrnjena logika, bi rekli, toda prav takšen je naslov: The Dreams that Stuff is Made Of. Na koncu koncev pa je prav ta obrat smiseln, saj postavi v ospredje sanje in ne snov, torej ne snov iz katerih so narejene sanje. Stephen išče snov časa, možnost razumevanja le-tega v primerjavi z navidezno večnostjo, v katero smo ujeti kot drobci kozmične nanosekunde. Temu sledi A Spacetime Singularity, prva glasbeno-teoretična zamisel, 
ujeta v singularnost časa, v vsečasje, v aksiom lastnega bivanja: počasne in položene harmonije pa dajejo občutek lebdenje v tem kozmičnem trenutku, kakor bi šlo za mehko kopreno sanjavosti in miru. Stephen se zazre še dalje: The Stars. Ksilofon in klavir sta zagotovo dobra sogovornika v tej glasbeni prigodi in učinkovita slikarja nebesnega svoda, čeprav tam daleč zagotovo ni zvoka, kateremu bi lahko prisluhnili. Glasbena pripoved A Normal Family nas ponovno pripelje v realnost, temu pa sledi Forces of Attraction, ki se spogleduje s samim filmskim začetkom – tako po melodični, kakor tudi po strukturni plati. V filmu je žal manj opazna kompozicija z naslovom Camping, čeprav nudi po glasbeni plati kar veliko: Jóhann Jóhannsson jo je zasnoval v maniri klasičnih dvodelnih kompozicij, ki dajejo filmu kratek, a pomemben komentar. Ena bolj mračnih glasbenih idej je Coma. Vemo zakaj in tukaj ni prav mnogo za premišljevati – tehnologija pa nudi nove možnosti in zato so prav za Stephena izdelali The Spelling Board. S tem pa nastane nova komunikacija s svetom in Hawkingom, kakor ga poznamo danes. Žalost in trpkost prejšnje kompozicije se nekako prelevi v delno tolažbo, saj sledi The Voice Box, naprava, ki omogoča novo obliko komunikacije – in ta se nadaljuje v A Brief History of Time, kot je tudi naslov Hawkingove knjige. Kakor bi Jóhann Jóhannsson želel povzeti tudi dele svoje partiture, tako se v tej glasbeni epizodi sprehodimo po zanimivo oblikovanih elementih, ki, skupaj s filmsko podobo, zajamejo bistvo Stephenovih raziskav, mišljenja in strasti.
Preden se film poslovi, pa moramo slišati še Daisy Daisy, igrivo uspavanko, izpeljanko znane pesmice (Daisy, Daisy give me your answer do. I’m half crazy all for the love of you. It won’t be a stylish marriage, I can’t afford a carriage. But you’ll look sweet, Upon the seat, Of a bicycle made for two). In ko si v mislih povemo te stihe, razumemo filmsko govorico Stephena in Jane. Nato je še glasba A Model of the Universe in končno filmska tema The Theory of Everything, s katero so Jóhann Jóhannsson kar dobro podpiše pod film. Sledi London 1988, spoznanje in nadaljevanje delovanja znotraj bolezni, možnosti in časa, nato pa filmski in glasbeni Epiloque, podoben začetku, vrtljivemu dogajanju vesolja, življenja in ljubezni. S tem pa se tudi film postavi na mesto pripovedovalca življenja tega genialnega uma, ki je vsekakor bolj živ, kakor pa mu to nudi in kaže njegovo telo.
Njegova knjiga Kratka zgodovina časa (A Brief History of Time) iz leta 1988, predstavlja še danes temeljna spoznanja, na katerih Hawking gradi teoreme o izhlapevanju črnih lukenj, kar je nadaljeval v delu Črne luknje in otroška vesolja in drugi eseji (Black Holes and Baby Universes and Other Essays) leta 1993. Vsekakor pa moramo še omeniti njegovo več kot odlično napisano knjigo Vesolje v orehovi lupini (The Universe in a Nuttshell), ki je leta 2001 prevzela strokovno in laično javnost – predvsem zaradi jezika, v katerem je Stephen Hawking spregovoril o tako nedoumljivih zadevah, kakor je kozmos. In naše popotovanje se lahko nadaljuje.
