Fred McDowell : Mississippi Blues (Black Lion, 1965)
Ponovno hlastamo po bluesu. Izbor bo kar pravi med vsaj stotimi bluesovskimi možnostmi za »robni album«. Fred McDowell (roj. 1904 – u. 1972) je bil doma iz ameriške zvezne države Mississippi, vendar ni kmetoval v kakšnem izmed krajev na severozahodni rodovitni ravnici, imenovani Delta. Ne, kmetoval je blizu kraja Como v gričevnatem okrožju na severovzhodu, ki mu pravijo »Northern Hills«, približno 60 kilometrov južno od Memphisa. Se pravi, da že po tem ni predstavnik t. i. »Delta bluesa«, čeprav z glasbeniki, ki so prihajali od tam, deli marsikatero skupno bluesovsko potezo, repertoar, zalogo verzov, pregovorov, fraz, »bottle-neck« oziroma »slide« slog drsenja po strunah, igranje v odprtih uglasitvah (največ v odprtih D in G-duru) in podobno.
V zvezi z bluesom podajam nekaj splošnih trditev, ki morebiti vsem ne bodo všeč, ne »folkijem« oziroma pristašem »country bluesa«, ne bluesovskim fenom, ki prisegajo na njegovo elektrificirano obdobje. McDowell je igral tako na akustično kitaro kot na električno, ki jo je začel igrati na starost. Sledil je modi, malo pa ga je dajala iskalska žilica.
Blues je zame črnska, afroameriška kulturna glasbena oblika, ki vsaj od šestdesetih let naprej med črnsko skupnostjo v ZDA ni več prevladujoča glasbena zvrst. Blues se je formiral v posebno zvrst, žanr popularne godbe nekako od 1. svetovne naprej – njegov vrh in obenem priljubljenost sovpada s komercialnimi snemanji in izdajami pesmi blues glasbenikov in glasbenic na ploščah na 78 obratov, na katalogih race records od srede dvajsetih let do srede petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je modernejši različici gramofonska industrija pritaknila oznako rhythm and blues. Skratka, ne samo, da je bil blues razumljen funkcionalno kot good time music, ampak se je formiral kot glasba za trg.
Blues ali katera koli druga popularna glasbena oblika v družbi, v kateri imajo njeni člani bodisi aktiven bodisi pasiven pristop do kanalov množičnih medijev, plošč, načinov predstavljanja glasbe, ne obstaja na način hermetično zaprtega kulturnega prostora, naj je bil ta prostor družbeno tako zaprt in zajeban, kakor je bil rasno segregirani globoki ameriški Jug, ali pa prostorsko ločen v družbeni formi črnskega geta industrijskih ameriških mest, kamor se je selila črnska populacija.
Vendar moramo biti tu pazljivi. Vsi ameriški črnopolti ljudje seveda niso bili blues people, kar pa ne pomeni, da za blues ne velja dobra opredelitev kulturnega zgodovinarja Lawrencea Levinea: Njegova posebnost je, da je bil »najbolj osebna, pravzaprav prva povsem osebna črnska glasba«. Bil je prva pomembna afroameriška forma v ZDA, ki ni vsebovala antifonije, tako močno prisotne v drugih črnskih glasbenih oblikah. Ostala je oblika klica in odgovora, toda blues pevec (pevka) si je odgovarjal verbalno ali na spremljevalnem glasbilu. S tem je bil blues najbolj tipična ameriška glasba, ki so jo ustvarili, in je predstavljal osrednjo stopnjo akulturacije individualiziranega etosa širše družbe. Drugače povedano, blues je možen šele, ko Negro postane Negroes v množini, ali kot poudarja LeRoi Jones (Amiri Baraka), ko v času rekonstrukcije po državljanski vojni postanejo »rasno zaznamovani« državljani (drugega reda) z volilno pravico in pravico do »svobodnega« presežnega izkoriščanja v individualistični družbi. Blues kot posebna struktura občutenja je predvsem izražanje premestitve občutenja mistreatment, »zlorabe«, »slabega ravnanja«, »prevare«, »izgube«, »hrepenenja za izgubljenim«. Kot osebna izpovedna pesem pevca ali pevke to »grdo ravnanje« zvede na raven odnosov med spoloma, premesti širše družbene probleme na ta odnos, kjer je pevec vedno na zgubi. To še ne pomeni, da se mu v verze ne prikradejo številni problemi, ampak so bolj sopotni.
Leta 2005 sem imel priložnost obiskati gričevnate Northern Hills, kjer je svoje dni kmetoval Fred McDowell, pa tudi zloglasno Delto zahodneje do reke Mississippi. Žetev bombaža je bila ravno mimo. V zraku so se vrteli beli kosmi. Po cestah so vozili kombajni in tovornjaki z balami.
Že če postopate po mestu Clarksdale in zaidete z utrjenih poti, vas bo domačin, vseeno je, ali je črnopolt ali belopolt, takoj določil: »Ste prišli zaradi bluesa?« Blizu naborniškega centra ameriške mornarice, reč se očitno vleče že od starih Lomaxovih potopisov, sem se zapletel v pogovor z belim lastnikom malega računalniškega podjetja. Bil je odkritih liberalnih nazorov, kar je redkost. Pogovor je nanesel na ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, ki je ravno v Clarksdaleu napisal Mačko na vroči pločevinasti strehi. Njegov antologijski stavek življenje v Delti in širšem Mississippiju še vedno spremlja na vsakem koraku: »Mar nisi zaznal močnega in gnusnega vonja po lažnivosti«? Domačin je rekel: »Verjemi mi, da tukajšnjim ljudem še danes težko padejo Williamsove besede. Izkazalo se je, da je imel hudo prav o vsem, kar je napisal o naši južnjaški družbi.«
Pri nas doma je drugače. Bluesofili kar naprej vrtajo: »A je tam še kaj tapravega bluesa, taprave stvari?« Pravilen odgovor se glasi: Ni in je. … Na žalost.
In zdaj k Fredu McDowellu. Tole so posnetki iz leta 1965. Leta 1959 je prvič snemal za Alana Lomaxa, ki ga je »odkril« na svojem folklorističnem potovanju, o katerem je posnel film in napisal odlično knjigo The Land Where The Blues Began. Pozneje so McDowella začeli vabiti na folk-blues festivale. Za založbo Arhoolie je pd leta 1964 naprej posnel nekaj izvrstnih albumov, med njimi je na njih tudi različica spirituala You Got To Move, ki so jo pograbili The Rolling Stones in od katere je dobil nekaj zasluženih tantiem. V istem času ga je v domačem Comu za založbo Black Lion posnel Alan Bates. Fred McDowell ni sam, ob bluesih z njim spirituale poje žena Annie. Se pravi, da ni bil le bluesman, marveč še kaj drugega.
Njegov slog je čist, reducirano »dromeč«, je odličen fingerpicker, rezkega slidea (najraje je uporabljal majhno stekleničko na prstancu leve roke), klasične harmonske formule bluesa pri njem nji. Je pravi dromljač, podobno kot R. L. Burnside in Junior Kimbrough, ki sta iz istih krajev.
Med drugim izvaja »Someday Baby«, ki jo je že v dvajsetih letih posnel Sleepy John Estes, tu je tudi »Louise«, s katero se je proslavil Big Bill Broonzy, »Milk Cow Blues« je bil popularen posneti blues Kokoma Arnolda konec dvajsetih let. Vmes pa je ogromno »ponarodelih«, »tradicionalnih«, kjer do izraza pride občutek za ustvarjanje vokalne drame v obliki klicev in odgovorov. Arhaično nov blues je to. Izjemni Fred McDowell.
