Bob Dylan je o sebi že leta 1965 povedal, da je »song and dance man«: ne glasnik generacije, profet šestdesetih, ampak minstrel, človek, s katerim potuje zgodovina. To je tudi večkrat dokazal, morda najbolj z albumoma starih bluesovskih in folk pesmi Good As I Been To You iz 1992 in World Gone Wrong iz 1993. Plošči je pravzaprav napovedal že s svojim prvencem leta 1962, kjer je z izjemo dveh avtorskih pesmi takisto prepeval stare bluese in spirituale.
Leta 2009 je izdal album božičnih pesmi Christmas in the Heart – uradno v dobrodelne namene, a stari lisjak si je to želel storiti že dolgo časa. Dylan se je božičnih standardov lotil po svoje in pošteno priznam, da se mi osebno njegov album še vedno zdi bolj pristen od denimo znamenitega niza »Christmas In Vienna« in raznoraznih drugih podobnih sterilnih projektov.
Tudi geneza albuma, ki je pred nami, je dolga in pestra. Dylan je izpričan ljubitelj t. i. »ameriškega songbooka«, torej pesmi in popevk mojstrov, kot so Gershwin, Porter, Rodgers & Hammerstein, Berlin in drugi. Tistega, kar imenujemo »tin pan alley«, in čemur je prav ta Dylan lastnoročno naredil konec v prvi polovici šestdesetih. Tega se sicer dobro zaveda, a to glasbo globoko spoštuje. Izdatno jo je vrtel v svoji prosluli radijski oddaji, se k njej vračal v svoji avtobiografiji in tako ali drugače vso svojo kariero. Pravzaprav je celoten njegov avtorski opus od albuma Love & Theft (2001) naprej zasnovan na glasbenih variacijah tega »songbooka«.
Med umetniki, o katerih je Dylan vedno govoril s spoštovanjem, zaseda visoko mesto Frank Sinatra. Dylan je nastopil že na koncertu ob njegovi osemdesetletnici leta 1995, pravkar pa je pred nami plošča, tesno povezana s Sinatrovim repertoarjem – vseh deset pesmi najdemo na njegovih ploščah. Kar ne pomeni, da jih je pel samo on: s pesmijo Some Enchanted Evening (iz muzikala South Pacific) je dosegel velik uspeh denimo Perry Como, pesem That Lucky Old Sun Havena Gillespieja je bila uspešnica v izvedbah Frankieja Lainea in Louisa Armstronga, medtem ko je prvi singl s pričujoče plošče Full Moon And Empty Arms tesno povezan prav s Sinatro. In tudi drugi, Stay With Me, ki verjetno sodi med njegove manj znane pesmi. Najdete jo denimo na strani B albuma Sinatra ’65.
Dylan se ni zadovoljil s površinskim izletom. Izkopal je marsikak prikrit biserček in to s pomočjo svojega maloštevilnega riteminbluesovskega benda, s katerim je prearanžiral izvirne orkestracije v zanimivo mešanico ritma in bluesa ter honkytonkovskega zvoka pedal steela. Na plošči s tako asketsko, a učinkovito glasbeno sliko posledično najbolj pride do izraza Dylanov pevski glas. Prav ste slišali: Dylan poje. To ni več samo vsem dobro znano zaganjanje avtomobilskega motorja ali motorne žage. Ni več glas, ki bi zvenel »kot dingo, ki se je nataknil na ograjo iz bodeče žice«, kot so svojčas zapisali. Dylan je Bing Crosby, star tam nekje 90 let, z vsemi izkušnjami in iskrenostjo v glasu, kar jih premore še vedno neulovljivi skoraj štiriinsedemdesetletnik. Dolgo nam že dokazuje, da je bistvo dobrega glasu izraznost, ne sterilna tehnika ali lepota. In ko poje Where Are You, mu verjamemo, čeprav pesmi ni on napisal. Album Shadows In The Night je odličen in predvsem prepričljiv poklon koreninam. Tokrat in medias res, v tistem segmentu, kamor si »še angeli ne upajo«, kot nam pove neka druga Frankova pesem, ki je ni na tej plošči.
