Evan Parker : The Snake Decides (Incus, 1988)
Ta album prebija, ostri posluh, izostri sluh in muzično čuječnost. Evan Parker, danes cenjeni nestor angleške in evropske svobodno improvizirane godbe, tedaj glasbenik z neizmerno modernistično ustvarjalno in raziskovalno energijo, ga je posnel leta 1986 v cerkvi sv. Pavla v Oxfordu. Akustični prostor je še dodatno okrepil fantastično igro interferenc parcialnih tonov, ki jo v gostem toku iz sopransaksofona s krožnim dihanjem izvablja improvizator.
Dve leti pozneje je album The Snake Decides izšel pri založbi Incus, ki so jo leta 1970 ustanovili improvizatorji Derek Bailey, bobnar Tony Oxley in Parker s finančno pomočjo novinarja Michaela Watersa. Pozneje sta jo vodila Parker in Bailey, spor dolgoletnih tovarišev in za celotno improsceno kar mučen razhod sredi osemdesetih letih pa je pomenil, da jo je do smrti vodil Bailey. In ob hladnih dopisovanjih izdal še kaj Parkerjevega, ki je pozneje ustanovil lastno založbo psi in nekatere teh albumov za Incus ponatisnil na cedejih.
Živo se spomnim, da sem še sveže tiskanega The Snake Decides kupil na festivalu Soočenja v avstrijskem Nickelsdrofu in z njim še drugo solistično mojstrovino za Incus, Baileyjeve improvizirane etude za akustično kitaro, Notes. Ko sem album za solo sopransaksofon doma prvič položil na gramofon, me je takoj zadelo in odpeljalo. Vajo sem v naslednjih dneh ponavljal. Vsaj zame gre za enega izmed najpomembnejših solističnih saksofonskih albumov nove muzike, improvizirane godbe, nasploh glasbe svobodnega, nemirnega duha. Je ob boku zgodovinskega For Alto (1970) Anthonyja Braxtona (glej »robni album« št. 14), po intenzivnosti, glasbeniški invenciji in imaginaciji, v obvladovanju glasbila, v soničnih razsežnostih.
Na svoji spletni strani Parker med drugim zapiše: Rojen v Bristolu leta 1944. Altsaksofon začel igrati pri štirinajstih letih. Bil občudovalec Paula Desmonda, zaradi neizmernega občudovanja in vpliva Johna Coltranea preklopil na tenorsaksofon in sopransaksofon. Namenil se je študirati botaniko, toda leta 1962 je šel v New York, slišal Cecila Taylorja z Jimmyjem Lyonsom in Sunnyjem Murrayjem in se dokončno premislil, želel je igrati »free jazz, kakor so ga imenovali tedaj«. Ni ravno ves čas igral free jazza, je tudi svobodno improviziral v šestdesetih s prijatelji z majhne angleške scene, med prvimi je začel sodelovati z nemškimi improvizatorji/svobodnjaškimi jazzarji in je leta 1968 snemal v zasedbi za legendarni album Petra Brötzmanna Machine Gun (glej »robna albuma« št. 4).
Leta 1970 je za Incus posnel prvi album kot »vodja zasedbe« skupaj z Baileyjem in nizozemskih bobnarjem Hanom Benninkom – The Topography of the Lungs. To je bil začetek dobre fonografske zgodbe, ki se je pozneje z Incus skrhala. Ta album so ponatisnili lani decembra na cedeju ob njegovi sedemdesetletnici in Parker je v novi spremni besedi k cedeju med drugim zapisal: »V vmesnih štiridesetih in še nekaj letih od njegovega izida je idealizem izvirne spremne besede malone nesmiselno potokel neoliberalni (neofašističen bi bil primernejši izraz) korak v globalno gospostvo. Srčno podpiram okoljevarstvena, protivojna gibanja in gibanja »Zavzemimo« in bi rad spodbudil mlajše poslušalce, naj poiščejo pot, da bodo živeli življenja brez vmešavanja in nadzora tistih, ki odločajo v korporativnih pisarnah. Naj vas ta glasba napolni z dodatno energijo in podžge vašo imaginacijo«.
Naj ta Parkerjev citat velja tudi za njegov solističen album. Evan Parker je bil zmerom izrecno političen, socialistično oster, ko je šlo za družbene boje in nasprotja – v intervjujih, pogovorih v družbi, med prijatelji, da političnih in razrednih sovražnikov raje ne omenjamo. Nikoli ni bil goli »estet«, ki se je umikal v varne katakombe »sodobne glasbene umetnosti« (uf, kako suh izraz). Te svoje ideje, čustva, muziciranje, razmišljanja je vnašal v godbo, ne direktno, toda bodite prepričani, da jih je. V tem se seveda njegova generacija improvizatorjev do temeljev razlikuje od večine današnjih, mlajših glasbenikov, ki gojijo »prosto« improvizacijo. Parkerjeva je dejavno živela svoje utopije in tudi doživela kakšno polomijo na zafrknjeni poti v iskanju glasbene svobode, ki je zmerom težavna, od glasbenika terja občutljivo socialno senzibilnost.
The Snake Decides je eden velikih, nepreseženih vrhov evropske svobodne improvizacije. Pihalcu je ime Evan Parker. Piha v sopransaksofon.
(psst: Žal z YT samo naslovni komad, druge si oskrbite sami. Slika na YT posnetku pa tudi bizarno zavaja, je goljufivo kačasta.)
