Mitja Reichenberg

Veliko velikega ni nikoli dobro

Velike oči (Big Eyes, Tim Burton, glasba Danny Elfman, 2014)

Režiserja Tima Burtona poznamo že po mnogih filmih. Njegovo veliko režisersko pravljičnost, smo lahko občudovali najprej v filmih, kot so bili Beetlejuice (1988), nato vsem dobro znan Batman (1989), spregledati ne smemo Edward Škarjeroki (Edward Scissorhands, 1990), Batman se vrača (Batman Returns, 1992), Mars napada! (Mars Attacks!, 1996), ponovno obujeni Planet opic (Planet of the Apes, 2001), Alica v čudežni deželi (Alice in Wonderland, 2010) in pa Temne sence (Dark Shadows, 2012). Prav zanimivo je, da v tokratnem filmu ne igra Johnny Depp, ki je nekakšna zaščitna znamka Burtonovih filmov zadnje dekade. Kakorkoli – Burton s filmom Velike oči na velika platna prinaša neverjetno zgodbo o eni od najbolj nezaslišanih prevar v zgodovini umetnosti: v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih je namreč slikar Walter Keane (Christoph Waltz) dosegel nesluten uspeh – in s svojimi enigmatičnimi podobami suhic z ogromnimi očmi do temeljev spremenil komercializacijo popularne umetnosti. Toda bizarna in pretresljiva resnica je počasi prilezla na dan: Walter slik dejansko ni ustvaril sam, temveč jih je ustvarila njegova žena Margaret Keane (Amy Adams). Jasno postane, da sta Keanova živela v obsežni laži in z njo preslepila ves svet. Zgodba filma Velike oči je preveč neverjetna, da ne bi bila resnična. Vrti se okoli Margaretinega prebujanja v umetnico, neznanskega uspeha njenih slik in njenega burnega odnosa z njenim možem. Glasbo za tokratno Burtonovo pripoved je ponovno napisal Danny Elfman (rojen 1953), njegov filmski alter ego, bi po vseh teh letih lahko rekli.

Danny Elfman ima do sedaj za seboj že več kot 100 filmskih partitur, med katerimi so zagotovo pomembne nekatere za že omenjene filme. A je dobro, da jih ponovno omenimo: Batman (Tim Burton, 1989; z znamenito filmsko zasedbo Michael Keaton /Bruce Wayne/, Jack Nicholson /Jocker/ in Kim Basinger /Vicki/), nato Dick Tracy (Waren Beatty, 1990), Edward Škarjeroki (Edward Scissorhands, Tim Burton, 1990), Ženska za umret (To Die For, Gus Van Sant, 1995), Misija – Nemogoče (Mission: Impossible, Brian De Palma, 1996) ter z Oskarjevimi nominacijami za filmsko glasbo opaženi filmi Možje v črnem (Men in Black, Barry Sonnenfeld, 1997), Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, Gus Van Sant, 1997), Velika riba (Big Fish, Tim Burton, 2003) in Milk (Gus Van Sant, 2008). Nedavno pa smo lahko prisluhnili njegovi partituri v nekoliko prenapihnjenem filmu Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey, Sam Taylor-Johnson, 2015), njegovo morda najbolj premišljeno partituro pa lahko srečamo v filmu Ameriške prevare (American Hustle, David O. Russel, 2013). Zakaj najbolj premišljeno? Ker zna tudi pri glasbi in z glasbo varati.

V tokratnem filmu Velike oči je ponudil kar nekaj kompozicij, ki se dobro ujamejo s filmsko pripovedjo. Med njimi pa lahko slišimo tudi takšne, ki niso Elfmanovo delo, so pa del filma: naslovna Big Eyes je v izvedbi in avtorstvu izvajalke Lane Del Rey (Elizabeth Woolridge Grant) in prav tako njeno I Can Fly. Med pop ‘klasikami’ pa lahko slišimo I Got You (I Feel Good) (James Brown), pa They Can’t Take That Away from Me (George and Ira Gershwin), neverjetno glasbeno limonado Hula Moon (Charly Niessen & The Hula Hawaiians), Doxy (Miles Davis) in pa Rik-A-Tik (Georg Tomsco & The Lively Ones). Elfman je kot prvo kompozicijo prispeval temo Opening. Gre za kompozicijo, ki jo približa delu čudnih pogledov, ki zrejoc v nas s slik Margaret Keane. V njej je nekaj igrivosti in pa nekaj tesnobe, ki je ne moremo povsem razložiti. Elfman se igra s podobnim instrumentarijem, kot ga lahko zasledimo tudi v vzporednih zabavnih glasbenih primerih, prav zaradi tega pa se tako izvrstno vklopi v samo filmsko pripoved. Naslednja skladba ima naslov Who’s The Artist in nam končno poda nekakšen intro pogled v samo vprašanje umetnosti, v resničnost ideje teh pogledov, ki nas tako presunljivo nagovarjajo iz nemih platen. Glavna filmska tema ima naslov Margaret in je namenjena označitvi slikarke, zanimive avtorice ideje slik, ki so postale popularne prej, preden se je vedelo za Margaret. A to ni niti tako pomembna niansa. Vsakdo, ki si je kdaj ogledoval te njene slike, je lahko začutil nekakšen svet onkraj teh pogledov. In to je svet Margaret Keane, to je svet za očmi, v temi uma in premišljevanj.

Danny Elfman nadaljuje s skladbo Walter in postavi nekakšen protiutež njej – slikarki. Mož, torej Walter Keane, je predstavljen kot glasbeno temačen lik, ki pa vendar premore nekje v ozadju nekaj čipkaste senzitivnosti. Tako, kakor skladba Victory, nekakšna apoteoza samega stanja. Ko pa ji prisluhnemo bolj natančno, pa lahko ugotovimo, da ni herojsko oblikovana koračnica, temveč dokaj kontemplativna kompozicija, ki se sprehodi nekje med premišljenimi in krajšimi klavirskimi toni in orkestrskimi poudarki. Ne manjka ji ironije in ne hudomušnosti. Zmaga, pač. Temu sledijo End Credits, ki prav po Elfmanovo zaokrožujejo ta ne preveč problematičen film. Droben feminističen naboj, ki ga pa ta film vendar prinaša, je morda bolj v krinki bizarnosti današnjega časa in bivanja v njem, kakor pa v resničnem stanju duha slikarstva. Tako je to tudi zgodba o zatiranju ženske, ki je sposobnejša od svojega moža, vendar je svet pač naravnan po mačističnih načelih in kdor hoče dobro voziti, mora poznati predpise in omejitve te vožnje. Res pa je tudi, da zgodovina piše kulturni snobizem z velikimi črkami in nemalo umetnikov in umetnic ni ušlo tem načelom.