Ornette Coleman : Dancing in Your Head (A&M, 1976)
Ornette Coleman (1930 – 2015) je bil ena izmed osrednjih kreativnih sil glasbe 20. stoletja. Ob smrti glasbenika nove muzike in ne samo jazza, iz katerega je izšel, bežal, bil z njim na vseh ravneh v nenehnem dialogu in spopadu, je robni album dolžno posvetilo nekemu obdobju, ki se z njegovim odhodom nepreklicno zaključuje. Rad se je imenoval »skladatelj, ki izvaja svojo lastno glasbo«, vsaj od sedemdesetih let naprej. S tem se je v našo rubriko uvrstil že drugi album Ornetta Colemana – po Change of the Century iz leta 1959 (glej robni album št. 10).
Tokrat ne segamo po prelomnih albumih njegovega legendarnega kvarteta, k svobodnemu muziciranju, ki je pomenilo radikalni prelom v šestdesetih letih. Podajamo se v čas, ki ga zlasti jazzovsko zgodovinopisje ceni manj, k njegovim bendom, ki so v marsičem ostali nerazumljeni, drugačni, a vedno znova colemanovski, presenetljivi, sveži, novi.
Ornette Coleman je z vsako novo zasedbo tudi v sedemdesetih letih ubranil avtoriteto nemirnega kreativca. Ustanovil je električni harmolodični funkovski bend Prime Time, s katerim je nadaljeval avanturo, a v marsičem nadaljeval in nadgrajeval glasbeno idejo kvarteta iz leta 1959. Prime Time je bil ena najbolj vznemirljivih zasedb sedemdesetih in osemdesetih let na newyorški in svetovni sceni. Koncert skupine Prime Time je bilo enkratno doživetje. Imel je vse, podajal je vse: rock, funk, improvizacijo in strogo skladanje, ostrino in nežnost, odgovornost, odprto hermetičnost, gostost, preplet, izrazito skupinsko igro in zakrite sole. Bil je koherentno in razburljivo glasbeno izkustvo. Bend je bil udejanjenje Colemanovi misli, lastne glasbene teorije o harmolodiki, ki je bila glasbeni sistem in mišljenjski manifest. Harmolodike (iz HARmony-MOvement-meLODICS) ni nikoli izrecno razložil, obstajajo skice, posamične razlage, učenja njegovih sodelavcev. Napovedano pisanje in izid knjige pa je venomer odlagal. Toda temeljni koncept je bil odprava konvencionalnih spon harmonije, ritma in melodije, poskus njihove enakovredne rabe, kar je dalo poseben odprto-zaprt sistem in enkraten zven skupine, naj je bila akustična ali električna.
Coleman je idejo harmolodike prvič javno obelodanil leta 1972, ko je dokončal svojo simfonijo za simfonični orkester in solista (plus dodaten »jazzovski« bend). Na albumu, posnetemu z londonskimi simfoniki, je izšel pri založbi Columbia – Skies of America. Osnovna tema simfonije, ki se vedno znova prikrade in izgine iz nje, se nenehno transformira, ponavlja, variira, je tema, ki je postala osnova komada, pravzaprav celotnega albuma Dancing in Your Head. Ornette jo je igral redno, tudi na edinem koncertu v Ljubljani na jazz festivalu leta 2004.
To je bil čas novih iskanj, prostislovij, poln osebnih in ekonomskih vzponov in krahov, umikov v osamo, v poglobljeni študij glasbe in poučevanje, skladanje, konfliktov z glasbeno industrijo. Mož je zaslovel zaradi nemogočih višin honorarjev, ki jih je zahteval. Njegova igra je včasih postajala bolj stilizirana, celo statična. Toda Coleman je z vsako novo zasedbo, s katero je snemal in nastopal, triom, kvartetom, kvintetom, presenečal. Nastopal je v glavnem v Evropi in na Japonskem, koncerti v domačem New Yorku so bili redki. Pripetilo se je, da tam ni nastopil niti enkrat v treh letih.
Drugi pomemben element pri snemanju tega albuma je bil Colemanovo potovanje v Maroko leta 1973 skupaj s producentom in piscem Robertom Palmerjem. Coleman je še naprej iskal načine, kako tvoriti večplastno godbo, preplet ritmov, harmonij, melodij, tonalitet, ki prehajajo ena v drugo. Na novo jih je začel razvijati v srečanju z glasbeniki-magi iz izolirane maroške vasi Joujouka, potem ko so ga povsem fascinirali posnetki, ki jih je par let prej iz Maroka prinesel in objavil na plošči član Rolling Stones Brian Jones. Coleman je v vasi Joujouka v času muslimanskih praznovanj sproti pisal godbo, ki bi se skladala z džudžuško ritualno glasbo. Spoznaval je drugačno unisonost v muziciranju, ki jo je začel pojmovati radikalno drugače od evropske doktrine; kot zlitje melodij različno (ne)temperiranih glasbil, džudžuške oboe raita in altsaksofona; to je bilo skupno zvočenje brez preizpraševanj, kaj, od kod je ta glasba. Brez podrejanja. To je prenesel v nov električen bend.
Tretji pomembni element pa je bil, da je v svojo skupino za krajšo evropsko turnejo prvič vključil kitarista. To je bil James Blood Ulmer, unikaten glasbenik z odprtim ušesom in zvenom, ki je bendu dodajal alikvoten harmonski element in posebno barvo. Zatem je Coleman v bend povabil še druge povsem nove, mlade glasbenike. Počasi se je oblikovalo jedro benda Prime Time, nekateri so mu rekli »free fusion« band.
Dancing in Your Head označuje začetek te nove glasbene pustolovščine. Album tvorita dve variaciji na »temo iz simfonije« in pa posnetek skupnega muziciranja Colemana in Palmerja (na klarinetu) z glasbeniki iz Jojouke.
Člani benda (takrat se še ni imenoval Prime Time) so bili: Bern Nix in Charlie Ellerbee (električni kitari), /se pravi, da je Ulmer manjkal/, Ronald Shannon Jackson (bobni) in Rudy McDaniel (električni bas), po spreobrnitvi v islam vsem bolj znan kot Jamaaladeen Tacuma. Coleman je igral na altsaksofon.
To so osnove in okostje benda Prime Time, ki je sicer doživljal številne personalne spremembe. Nova, moderna avantura. Kdor ga je slišal, sam sem ga imel priložnost videti dvakrat v Italiji, enkrat v osemdesetih in enkrat sredi devetdesetih let, je vedel, zakaj so bili albumi tega benda in koncerti nekaj, o čemer je z občudovanjem govorila mlada generacija glasbenikov, tako iz New Yorka kot drugod. Dancing in Your Head, moto velikega inovatorja nove muzike in moto za današnjo rabo.
