Dale Watson je na FB pred kakim dnevom objavil svojo fotografijo v prisilnem jopiču in dopisal: “Nov album Call Me Insane je na voljo!” Mojster samoironije je tako posegel globoko v svojo zgodovino, ko je za nekaj časa resnično bil varovanec enega od zavodov za duševno bolne po živčnem zlomu, ki ga je doživel ob prelomu tisočletja. Takrat je v avtomobilski nesreči tragično umrla njegova zaročenka. Watson se je pobral in objavil svoj bržčas najpretresljivejši album Every Song I Write Is For You.
Novi album Call Me Insane je klasični honkytonkovski izdelek – takih ne delajo več, razen Watsona. Štirinajst pesmi se posluša kot zgodovina honky tonka in western swinga, seveda z avtorskimi pesmimi, ki vse črpajo iz teksaškega izročila in tudi iz izročila bakersfieldskega countryja, ki mu je Watson silno privržen. Zlasti njegovemu najrazvpitejšemu predstavniku, Merlu Haggardu. Watson zveni skoraj identično kot zgodnji Haggard, kot je zgodnji Haggard zvenel skoraj identično kot Lefty Frizzell. Žal je ravno ta faktor, ki je na začetku Watsonove kariere poskrbel za svežino na countryjevski sceni, zdaj osnovna ovira pri nadaljnjem razvoju Watsonove glasbe. Watson zveni preveč kot Haggard in preveč kot sam Watson leta 1996, da bi bil še prepričljivo svež in nam imel povedati kaj novega. Vrti se okrog klasičnih honkytonkovskih tem, melodije so prav tako že prevečkrat obrnjene, tako da je edina res izstopajoča pesem Burden Of The Cross, ki pa spet silno spominja na Ramblin’ Man Hanka Williamsa. Na začetku je to še šlo, bilo je, kot rečeno, sveže in avtorsko zanimivo, zdaj pa že nekoliko dolgočasi.
Watson je izdal še tretji del svoje tovornjakarske trilogije. Prvi del iz leta 1998 gre šteti med njegove najboljše albume, pomembno poglavje v zgodovini “tovornjakarskega countryja”, vendar pa z drugim delom ni zmogel nadgraditi prvega. Tretji del bomo še poslušali – na njem je takisto štirinajst pesmi, kar se zdi odločno preveč. Watson je izjemno ploden pisec, a ne preveč strog selektor.
Ne glede na vse povedano je treba zapisati, da je album Call Me Insane še vedno milje nad kakršnokoli nashvillsko konkurenco. Še točneje: Dale je sploh nima. Tako konkurira zgolj samemu sebi in od albuma Sun Sessions (2011) tega ne počne več tako zelo prepričljivo. Vmes je sicer izdal odličen album Dalevis: Sun Sessions Vol. 2 (2012), a ga ni promoviral, nakar je 2013 izšel povprečen El Rancho Azul, ki je dobil boljšo promocijo in s tem pokopal Sun Sessions 2.
Na novem albumu je tudi poklon Georgeu Jonesu Jonesin’ For Jones z znanim ritmom iz Jonesove uspešnice White Lightning. In, kar ni nepomembno, Watson zna še vedno izvabiti hudiča in pol iz svojega telekastra. Zadnja leta, zlasti po petdesetem rojstnem dnevu, sledi “cashevski” pojavni mogočnosti – tudi njega bi bilo počasi treba vklesati na goro Rushmore. In v živo, kot se je že tolikokrat pokazalo, delujejo vse nove pesmi precej bolj prepričljivo.
