Kluster : Klopfzeichen (Schwann, 1970)
Moebius, Roedelius in Schnitzler so botri in pionirji žanrov, kot so krautrock, industrial in synt-pop, prva dva pa tudi ambienta in (žal, ja) new agea. To je seveda že samo po sebi dovolj, a so še vsaj trije razlogi, da sem se ob odzivu na prijazno povabilo, naj s svojim izborom gostujem v rubriki »robni albumi«, odločil prav za nemški trio, kasneje duo K(C)luster. Prvi je vsekakor ta, da nas je pred dobrim tednom žal zapustil Dieter Moebius. Drugi je, da sta Roedelius in Moebius – vsak zase – pred nekaj leti nastopila na Kreativnem taboru Sajeta, ki te dni vstopa v svojo 16. izdajo. Tretji razlog je še vedno koncertno in studijsko aktiven starosta nemške elektronike Hans Joachim Roedelius, ki je lani praznoval osemdesetletnico.
Za današnjo robno robo je bil sicer najprej predviden Clustrov prelomni »easy-listening-synth-pop klasik« Zuckerzeit (1974), a sem se odločil drugače. Zuckerzeit, ki je bil v času nastanka razen v ožjih krogih bolj ali manj prezrt, je zdaj že dolgo rehabilitiran album; na vplivni Pitchforkovi lestvici stotih najplošč sedemdesetih je zavzel 63. mesto in prehitel albume nekaterih zvenečih imen: Iggyja Popa, Joni Mitchell, Roxy Music in celo Bowiejevega Ziggy Stardust. Bolj zvedavim elektronskim ušesom (tako vsaj upam in predvidevam) je že domač, zato sem raje segel po obskurnejši robi, kot je avant-noisovski Klustrov prvenec Klopfzeichen.
Zodiac Free Arts Lab je bil leta 1968 prvi berlinski underground klub, za tamkajšnjo sceno prav tako pomemben in mitski kot londonski UFO, newyorški CBGB ali ljubljanski FV. Delujoč v dveh sobah, črni in beli, v kleti gledališča Schaubuhne am Halleschen Ufer, je ponujal priložnost prvih nastopov zgodnjim Ash Ra Tempel, Tangerine Dream, Guru Guru, prainkarnaciji Klustrov Human Being in avantgardnim jazzistom, kot sta Peter Brötzmann in Alexander Von Schlippenbach. Roedelius in Konrad Schnitzler sta bila ob Borisu Schaaku ustanovna člana kluba, Moebius, takrat kuharski pomočnik v bližnji restavraciji, pa njegov redni obiskovalec. Zodiak je deloval le nekaj mesecev, ker pa je bil politično in glasbeno radikalen ter obenem prepojen z drogami, je bil za oblasti preprosto »too much« in »too soon«.
»Preveč in prezgodaj« (sicer ne oblastem, ampak povprečnemu rock ušesu), je bil tudi trio Kluster, ki je nastal na pogorišču Zodiaca. Konrad Schnitzler (1937 – 2001) je bil radikalni sledilec umetniških principov Josepha Beuysa, čigar predavanja je obiskoval na umetniški akademiji v rodnem Düsseldorfu. Roedelius, ki je štel že petintrideset let, je bil pribežnik neštetih poklicev iz vzhodnega, »sovjetskega« dela Nemčije. Moebius, ki je edini premogel nekaj predhodnega glasbenega znanja, pa je bil bivši študent umetnosti, ki ga je berlinsko in kulturno vrenje posrkalo vase in oddaljilo od akademskih krogov. Njihova hrupna zmes free rocka in musique concrete je bila po radikalnosti primerljiva z redkimi. Chicaška glasbena zadruga AACM ali londonski AMM sta delovala v primerljivih skrajnostih, le da so ju tvorili izurjeni inštrumentalisti, Kluster pa so bili povrhu vsega še glasbeni diletanti. Art teroristi, ki so le nekaj dni po nastanku že drzno uprizorili dvanajsturni koncert v berlinski Galerie Hammer.
Tudi sicer so bili njihovo zatočišče »art eventi« in galerije, pravzaprav edini placi, kjer jim je uspelo nastopati. Zadeta hipijevska publika jih ni prebavljala. A Oskar Gottlieb Blarr, kantor in cerkveni organist düsseldorfske Neanderkirshe in fen Oliviera Messiaena, je bil, tako izgleda, navdušen. Na njegovo pobudo so Kluster 21. decembra 1969 v kölnskem studiu v lasti cerkvene založbe Schwann-Verlag posneli LP Klopfzeichen (Trkanje). Za mešalko je bil Conny Plank, ki je v naslednjih letih postal najvažnejši producent nemškega undergrounda. Začel je kot inženir zvoka v kölnskih studijih WDR, kjer je med drugimi snemal Stockhausna in Mauricia Kagla, sodeloval z jazzisti, bil je tudi med prvimi evropskimi producenti, ki so se navduševali in povzemali čarovnije jamajškega duba. Kasneje je postavil produkcijo Kraftwerkom, Neu!, Harmoniji, Clustru, Ultravoxu, DAF…. Kluster je bil njegov producentski debi. David Strubbs v knjigi Future Days zapiše, da Klopfzeichen prav zaradi njega in vrhunske akustike prostora še danes zveni, kot da bi bila posneta pojutrišnjem in ne pred dobrimi štirimi desetletji. Plošča je posneta v enem šusu. Conny je po približno dvajsetih minutah dvignil roko, kar je pomenilo, da je stran A zaključena. Cerkev je sicer imela svojo računico. Kluster je bil zanjo začuda primeren za širjenje božje besede, pristati je bilo treba na kompromis. A strani je dodana recitacija »Christe Runge« o moralnem razkroju nemške družbe. Stran B je instrumentalna.
Klopfzeichen je bila izdana le v nekaj sto izvodih. Danes je klasika krautrocka in temeljni kamen kasnejšeim diverzijam bendov Throbbing Gristle, Einstürzende Neubauten, Cabaret Voltaire, Laibach… Ob izidu je ni opazil skoraj nihče.
Sledila sta še dva albuma: Zwei-Ostrei (Dve božični jajci, 1970), tudi ta z vsiljenim naknadnim, tokrat religioznim tekstom, ki ga bere Manfred Paethe, in Eruption (1970), nakar Schnitzler sporazumno odide Moebius in Roedelius pa nadaljujeta kot Cluster. Po še dveh hrupnih, dronovskih albumih (Cluster 71 in Cluster II) sledi presenetljiv preobrat v ritmično melodiko in »catchy synth pop miniaturice«. Naslovi komadov kot so »Hollywood«, »Caramel« in »Marzipan«, so že sami po sebi dovolj zgovorni. Pač, zuckerzeit.
Do začetka osemdesetih sta Cluster posnela še nekaj izvrstnih albumov (Grosses Wasser, Sowiessoso… ), ki so sledili melodični in ritmični liniji na Zuckerzeit, Grosses Wasser in Sowiessoso pa sta predhodnika kasnejših brkljarij elektroničarjev, kot so Mouse On Mars, Plaid ali Aphex Twin.
Nadaljnja priporočila: vsi albumi z Michaelom Rothrom (Neu!) v superskupini Harmonia, sodelovanja z Brianom Enom (Cluster & Eno, After The Heat itn.), ki so menda edina prinesla nek konkreten denar, plodne solo kariere z biseri, kot so nevrotični pred-techno in kraut-dub na Material in Tonspuren (Moebius), Rasta Krautpasta (Moebius & Plank), lirski pejsaži z Jardin Au Fou ali Selbsportrait (Roedelius), industrijski hrup in NDW (Neue Deutche Welle) pri Rot ali Con (Schnitzler) in še, še … Revolucija še traja.
Za konec morda še to: Cluster (in ne Ralf & Florian kot menda pravi urbana legenda) sta v Sloveniji tudi pred omenjeno Sajeto že nastopila. Kluster so že konec šestdesetih v rumenem, nekdajem poštnem Oplovem kombiju zapustili Berlin. Nekaj let, dokler se sredi sedemdesetih Moebius in Roedelius nista ustalila v vasici Frost na Spodnjem Saškem, so v njem potovali po Nemčiji in se sproti dogovarjali za občasne nastope. V Nürnbergu sta Dieter in Hans-Joachim spoznala in se sprijateljila s tamkajšnjo študentko, Ljubljančanko Tajo Vidmar (danes kustusinjo in umetnostno zgodovinarko Tajo Vidmar-Brejc). Na poti na vikend njenih staršev v hrvaško Istro, kamor ju je povabila, se je rumeni poštni kombi z vso opremo ustavil tudi v Ljubljani, kjer je lokalna ekipa Clustru organizirala nastop. Koncert, ki se je zgodil 8. oktobra 1970 opoldne na vrtu za Šumijem in je bil zaradi prijave hrupa s strani občanov in neprijavlje prireditve s strani organizatorjev po intervenciji organov javne varnosti predčasno prekinjen, je bil na naših tleh morda prvi, vsaj »popularnoglasbeni«, če ne kar pravcati elektronski dogodek.
