Mitja Reichenberg

Od strašne do najlepše groze

Škrlatni vrh (Crimson Peak, Guillermo del Toro, glasba Fernando Velázquez, 2015)

V ponovnem srečanju s srhljivkami pač ne moremo mimo režiserja, scenarista in producenta po imenu Guillermo del Toro. Poznamo ga kot kreatorja filmov, srhljivih vizualnih spektaklov, med katerimi so Hellboy (2004), s kar temu oskarji nagrajeni Favnov labirint (El laberinto del fauno, 2006; kjer mu je več kot odlično filmsko glasbo ustvaril Javier Navarrete in bil nominiran za oskarja za originalno partituro), potem Ognjeni obroč (Pacific Rim, 2013; glasba Ramin Djawadi), čeprav je morda najbolj opozoril nase s filmom Kronos (Cronos, 1993; glasba Javier Álvarez), ki je žanrsko pač najbližja njegovim srhljivim idejam.

Tokratni film z naslovom Škrlatni vrh (Crimson Peak) je postavljen v Anglijo 19. stoletja in predstavlja zgodbo mlade pisateljice, katere življenje je vseskozi pretkano s tančico nadnaravnega. Mlada Edith Cushin (Mia Wasikowska) zna že od mladosti vzpostaviti stik z duhovi, toda ko privoli v poroko s premožnim plemičem po imenu Thomas Sharpe (Tom Hiddleston), se ne zaveda, da se bo njen dar spremenil v prekletstvo. Ko se naseli v Thomasovi graščini Škrlatni vrh, ji moževa sestra Lucille Sharpe (Jessica Chastain) razloži, da so določene sobane prepovedane. Radovedna Edith kljub vsemu začne raziskovati in s svojimi sposobnostmi kmalu zazna duhove v tem svojem novem domu – strašljivi graščini na vrhu gore, pod katero se nahaja rudnik krvavo rdeče gline. Medtem ko njeno zdravje postopoma peša, postaja vedno bolj odločena, da razkrije mračne skrivnosti stare hiše in to kljub prepovedi snahe. Ko skuša ugotoviti, zakaj so ujeti, na grozljiv način spozna, da nekateri duhovi skrivajo krvavo preteklost. Brezmejna domišljija Guillerma del Tora nas ponovno popelje v fantazijski svet, prežet z navdihujočo simbolno estetiko, gotsko temačnostjo ter otožno lepoto podob iz sanj. Resnica o Škrlatnem vrhu pa leži globoko, nekje med poželenjem in temačnostjo, med nedoumljivostjo in norostjo. Nekatere stare graščine lahko namreč sčasoma postanejo žive. Prvotni scenarij je del Toro spisal že leta 2006, v tem času pa do osupljive popolnosti izpilil prav vsako podrobnost in uresničil svojo večno željo po stvaritvi morda ene lepših grozljivk. Glasbo zanj je napisal Fernando Velázquez (rojen 1976), španski skladatelj, čelist, pianist in kitarist.

Fernando Velázquez je svojo ustvarjalno pot filmskega skladatelja grozljivk pričel leta 2007 s filmom Sirotišnica (El Orfanato, J. A. Bayona, 2007), nato Nemogoče (Lo imposible, J. A. Bayona, 2012) in Mama (Andrés Muschietti, 2013). Vsem je skupen njegov melanholičen, grozljivo lep in temačen zvok. Tudi tokrat se je pokazal v vsej svoji (sicer že znani) luči. Prvi del partiture ima naslov Edith’s Theme in je na violončelu zasnovana lirična melodija, podprta s predvidljivim klavirskim preigravanjem. Vstopi godal nam samo zarisujejo možnosti nevidnih sil in temačnih resnic. Sledi My Mother’s Funeral, morda prva med drugačnimi, nekoliko bolj mistično oblikovanih glasbenih tem. Po svoji šegavosti izstopa Buffalo, nedefinirana glasbena simpatija, s katero nas poskuša Fernando Velázquez pač razbremeniti, preden vstopimo v svet groze in duhov. Nato pa je After the Ghost, nekakšno prvo srečanje Edith s silami nevidnega sveta. Tudi Soft Hands se podaja v glasbeni svet skrivnosti in onostranstva, z repeticijo enega samega klavirskega tona pa že daje slutiti več kot samo mistiko. Skladba McMichael je romantična tema in je namenjena liku gospe (Lesile Hope), ki poskuša vnašati nekaj miline in poetičnosti. Tudi Valse sur ine berceuse anglaise ima svoje optimistično filmsko mesto prijetnega druženja, spoznavanja in koketiranja. Temu sledijo različne kompozicije s podobnimi naslovi (Ghost I, II, III …), ki so večinoma vezane na sliko in precej predvidljivo srhljive, pulzivne in ritmično abstraktne.

Med zanimivejšimi (vseh glasbeno-filmskih delov je kar 36!), lahko štejemo še The Butterfly, kar je nekakšna glasbena metamorfoza od nelepe ličinke do metulja – morda v tem primeru v vzvratnem smislu. Kompozicijsko precej klasično zastavljena je Lullaby Variation, prava klavirska solo kompozicija z vsemi elementi klasicističnega in romantičnega klavirskega zvoka. Seveda je vsebinsko in zvočno pomemben del z naslovom The Book, ki s svojimi globokimi godalnimi zvoki popelje zgodbo onkraj verjetja in skorajda onkraj možnosti preživetja. Glavna tema z naslovom Crimson Peak je hkrati skrivnostna in hkrati nekoliko melanholična, polna obratov in mistike. Zaradi precejšnje podobno z nekaterimi drugimi, jo sicer težko ločimo kot tisto osrednjo glasbeno temo, vendar se da iz nje razbrati lepoto in strašljivost hiše, vzdušja in skrivnosti. Del Letter from Italy nekoli spremeni glasbeno dikcijo filma, a vsekakor ne gre preslišati vloge klavirskega zvoka. Tako se I’m here spopade z melanholijo pozabljenega časa, utišanih resnic in vsekakor zamolčanih smrti. The Machine/The Box je svojstvena glasbena skica, ki se naslanja na film, njena glasbena pripoved pa se nadaljuje v The Gramophone, s katerim vzpostavi nekakšen notranji zvočni dialog. Šele Let me Help You nam razkrije nečedna ozadja minulega časa, vsekakor pa pomaga razumeti težave in žalostne zgodbe za nazaj.

Tako se We Stay Together pojavi kot temna plat, vendar kaj kmalu pokaže na svoje ritmične rešitve, iskanje glasbenega zaleta, ki bi naj pomagal razumeti in odrešiti stare skrivnosti starih hiš in družin. A večna borba med dobrim in zlim, ki je nekakšno večno nihalo takšnih in podobnih filmskih uprizoritev, se tudi tokrat pokaže kot rezilo med resnico in krivico. Še dobro, da obstaja nekaj, kar je onkraj smrti – čeprav mnogi mislijo, da je tam le Nič. S tem skladatelj Fernando Velázquez podpisuje v del I Know Who You Are in nam pomaga prestopiti težek prag razumevanja in strahu. Lucille & Showdown je nekakšen glasbeni povzetek že prej povedanega, celotna partitura pa se izpoje v Finale, dokaj precizno narejeno kompozicijo, s katero bi lahko film tudi pričel – a se je skladatelj očitno odločil drugače. Sledi le še Credits, glasba odjavnega filmskega bobna, ki pa tako ali tako več nikogar ne zanima, saj menijo, da je bilo s filmsko sliko že vse povedano. Vendar se Velázquez ne zadovolji le z nekakšnim zaključnim stavkom. Vanj vgradi nekaj subtilne melodičnosti, saj želi, da se film Škrlatni vrh razume tudi melodramo, ep ljubezni, resnice in smrti, ki seže preko groba, razkroja in zemlje. Zaključne disonance pa nas vračajo v čas trpkosti in groze. Vendar groze zaradi svetlobe resnice, ki prej ali slej premaga slepoto laži, temo zmot in prevar.