Po mnenju mnogih kritikov 1980 leta niso bila najbolj naklonjena Neilu Youngu. Glasbena zgodovina ve povedati, da se je po dveh zanimivih ploščah, akustični Hawks & Doves (1980) ter Re-Ac-Tor s Crazy Horsi (1981) podal na daljšo pot žanrskega eksperimentiranja s t. i. “robotiko” na Trans, countryjem na Old Ways, rockabillyjem na Everybody’s Rockin’ in tako naprej vse do albuma This Note’s For You (1988), ki je sprva izšel kot Neil Young & The Bluenotes, a po tožbi pevca Harolda Melvina, proslulega frontmana soulovske zasedbe Harold Melvin & The Blue Notes (“If You Don’t Know Me By Now”), je ime benda odpadlo. Young se je na albumu žanrsko poigraval s soulom, barskim jazzom in ritem in bluesom, vsebina pesmi pa si je privoščila glasbeno industrijo, okostenele korporacije, v ozadju katerih so se pretakale velike vsote, substanca pa je podlegla komercializaciji. Videospot za najbolj znano pesem s plošče, Ten Men Workin’, je dobil celo grammyja (se spominjate Michaela Jacksona, ki se mu vnamejo lasje?), a plošča je komercialno bolj ali manj poniknila. Kot pove glasbena zgodovina, stoji na koncu niza Youngovega “eksperimentalnega obdobja”, saj je leta 1989 izdal ploščo Freedom, s katero naj bi se “zmagoslavno vrnil” na sceno. Vsi ti narekovaji stojijo zato, da bolje ponazorimo nekakšno nujno distanco do takega obravnavanja opusov takih ali drugačnih ustvarjalcev – omenjeno eksperimentalno obdobje, ko se je Neil Young spopadal z založbo Geffen, sodi med najbolj zanimiva obdobja njegovega ustvarjanja prav zaradi raznolikosti. Že prav, večina poslušalstva ga ima bržčas najraje, ko na les paulu s Crazy Horsi žge rokenrol ali kot osamljenega trubadurja z orglicami, ki pripoveduje o zlatem srcu, a dejstvo je, da je srž Youngovega opusa prav glasbeno kameleonstvo, ki ga ne poskuša nikoli z ničemer opravičevati in kjer se včasih znajde bolje, včasih slabše. Upa pa si, kar je več, kot lahko trdimo za večino njegovih sodobnikov.
Svoj orkester, ki večinoma žge precej brezkompromisen rock, je Neil Young popeljal tudi na odre in med nami je končno tudi dokument teh pohodov. Bend na plošči je najprej preimenoval Ten Men Workin’, zasedba na nastopih pa se je imenovala Bluenote Café; v njej med drugimi najdemo tudi člane zasedbe Crazy Horse. Na dvojnem albumu, posnetem med 1987 in 1988, najdemo sedem na ploščah neizdanih pesmi, torej gradiva, neuporabljena v studiu, kar je posebej zanimivo za glasbene zgodovinarje in zbiralce. Young ni šel na oder pet greatest hits, ampak zvečine pesmi, ki jih občinstvo ni poznalo (ali pa vsaj ne tako dobro), s čimer je tvegal t. i.”dylanovski bumerang” (spomnimo se na njegove kontroverzne nastope v letih 1979, 1980 in 1981, ko je na nastopih pel samo nove pesmi s komercialno manj vidnih “gospelovskih” plošč). Tvegal je in igro dobil, tako kot Dylan, čeravno je na kratek rok bilo vse skupaj videti bolj slabo. Young v 1980 letih ni dosegal visokih mest na lestvicah, svojo najuspešnejšo ploščo v tem desetletju pa je izdal, zanimivo, istega leta kot Dylan (Bob Oh, Mercy, Neil pa že omenjeno Freedom). Tu je seveda tudi japonsko-avstralski EP Eldorado, ki je izšel leta 1989 samo na teh dveh trgih in nekako napovedal album Freedom, med drugim pa je na njem bila zanimiva priredba riteminbluesovske pesmi On Broadway – poznamo jo z repertoarja The Drifters in izpod avtorskih peres Jerryja Leiberja in Mika Stollerja.
Young se je na pot s pričujočim koncertnim programom podal že v letu izida albuma Life (1987), na odru posredno napovedal Freedom (Ordinary People) in v enem redkih potovanj skoz svoj “klasični” opus odigral maratonsko izvedbo pesmi Tonight’s The Night, ki traja skoraj dvajset minut in velja za vrhunec (in tudi zaključek) enajstega diskografskega dela Youngovega arhivskega niza.
