Mitja Reichenberg
Pomembno je vztrajati
Povratnik (The Revenant, Alejandro G. Iñárritu, glasba Ryuichi Sakamoto in Alva Noto /Carsten Nicolai/, 2015)
Prav zanimivo je dejstvo, da svetovno filmografijo vedno bolj zanimajo nekakšne ‘resnične’ zgodbe, tragedije in neverjetnosti, junaštva in avanture posameznikov in posameznik preteklosti, vedno bolj se oblikuje ep preteklega časa in kaže na dogodke, ki so postali že skoraj mitologija. Res pa je tudi, da prav slednjega prav tako ne manjka – če se samo spomnimo filmov prav z grško-mitološko vsebino. Takšno zagledanje v preteklost ima lahko tudi dobre strani, a vendar bi se bilo dobro vprašati, ali ne gre pri vsem skupaj za podkrepljeno interpretacijo heroizma nekdanjega časa, pri tem pa za zameglitev bližnje zgodovine, ki pa ne beleži junaštev posameznika ali posameznice, temveč tragedije človeštva. Kakorkoli – Iñárritu je razburkal filmsko javnost in je po prejetju Zlatega globusa za film, režijo in glavno moško vlogo (Leonardo DiCaprio) ter nominaciji za glasbo (Sakamoto in Noto), sedaj še v dirki za kar 12 oskarjev. Morda je prav originalna glasba tista, ki bo prepričala žirijo, vsekakor pa je glede na letošnje nominirance ena boljših. Zlati globus je sicer prejel Ennio Morricone za svojo partituro za film Podlih osem (The Hateful 8, Quentin Tarantino, 2015), toda oskarji so vendar nekaj drugega. Res pa je tudi, da Globusi nekako pokažejo pot, kam naj gredo zlati Oskarjevi kipci, a ne vedno.
Film, ki je navdih našel v resničnih dogodkih, je epska pripoved o preživetju in o preobrazbi (v) prostranosti Amerike. Legendarnega raziskovalca Hugha Glassa (Leonardo DiCaprio) med odpravo v še neraziskano divjino grdo izmaliči medved, člani njegove lovske odprave pa ga zapustijo in prepustijo samemu sebi. Osamljen in na robu smrti se Glass ne vda obupu – poganjata ga neizmerna volja in ljubezen do žene Indijanke in sina; poda se na 320 km dolgo odisejado po prostranem in neukročenem Zahodu, da izsledi možakarja, ki ga je bil izdal: Johna Fitzgeralda (Tom Hardy). A kar se začne kot neutrudno iskanje maščevanja, postane junaška saga o vztrajnosti, o povratku domov in o odrešitvi. Mit Hugha Glassa se je začela leta 1823, ko je med tisočimi drugimi v trgovini s krznom pomagal na novo zagnati gospodarstvo Združenih držav. V tem času so mnogi na divjino gledali kot na nekaj brezdušnega; na nekaj, kar mora biti ukročeno. Drveli so v neznano, iskali še neodkrite reke, izginjali v neskončne goste gozdove in se pri tem gnali ne le za vznemirjenji in pustolovščinami, temveč tudi za zaslužkom – pogosto tekmujoč z indijanskimi plemeni, ki jim je bilo to ozemlje dom že stoletja. Mnogi so pri tem umirali brez sledu, Glass pa se je v ameriško folkloro prebil kot nekdo, ki smrti ni hotel podleči. Njegova legenda je zaživela po srečanju z eno najhujših nevarnosti Zahoda – z grizlijem. Tudi za najbolj preizkušene raziskovalce je bil to običajno konec.
V pripovedi z oskarjem nagrajenega režiserja Alejandra G. Iñárrituja se izmaličeni Glass oklepa življenja, potem ga čaka izdajstvo, ki ga samo še podžge; spravi se iz prezgodnjega groba in se pregrize skozi nepoznane nevarnosti in neznane kulture ter celo opusti misel na neizprosen obračun s tistimi, ki so ga bili izdali. Glasbo sta naredila Japonec Ryuichi Sakamoto (1952) in Nemec Carsten Nicolai (1965) z umetniškim imenom Alva Noto. Celotna partitura obsega 21 delov, med katerimi so nekateri resnično zelo dobri. Sodeloval je pa tudi Bryce Dessner (1976), bolj kot aranžer in glasbenik.
Prva tem ima seveda naslov The Revenant in predstavi temne godalne zvoke, razpotegnjene harmonije in odmev prostranstva, v katerem se ima celotna tragedija za dogajati. Njena počasnost je temelj celotne glasbeno-filmske pripovedi, kar daje sliki upočasnjeno, morda celo kontemplativno noto, v katero pa kot strela za jasnega tolčejo brezkompromisni dogodki. Naslednja skladba je Hawk Punished (Noto-Dessner), ki pa sloni na prvi temi in je njeno logično nadaljevanje. Podobno tudi Carrying Glass, vendar se tukaj pozna nekaj več vpliva Sakamoto, ki očitno vztraja na zvočno-glasbenem dizajnu filma, upočasnjenem pulziranju glasbil in s tem prepuščanju praznosti harmonije in pripovedi slike. Sledi First Dream, kar bi lahko v filmskem jeziku razumeli celo kot nekakšno oddaljeno blodnjo, a vendar se s kratkimi melodičnimi deli igranimi na violončelo zazdi, da skozi sanje stopa tudi kaj drugega, kakor le spomin. Sledi Killing Hawk, skoraj atonalna in nadvse drzna kompozicija, mestoma ostra in sunkovita, mestoma ponovno oddaljena in zaprta sama vase. Tudi Discovering River se opira na osnovno glasbeno noto, vendar z nekoliko več optimizma in mehkobe. Vendar lahko govorimo tudi o optimistični plati, a ne vedno.
Sakamoto je naredil del z naslovom The End, kar pa je samo navidezni konec – torej konec nekega poglavja, ki pa se mora nadaljevati. In res se – v kompozicijo z naslovom Discovering Buffalo, s katero v dobri polovici filma že stopamo v neskončnost in prostranost vsega, kar glavnega junaka obkroža. Sledi Hell Ensemble, nekakšen povzete glavne glasbene teme, ki se vedno znova potrjuje v zgoščenih harmonskih formah, postavljenih kot stebrovje hladu, ledu in divjine. Tako se tudi Glass and Buffalo Warrior Travel ne premakne iz osnovne glasbene zamisli in šele Arriving at Fort Kiowa dovoli violi nekoliko več melodičnosti in zgovornosti, medtem ko se Church Dream ponovno ozre v kontemplativno plat filmske pripovedi, nekoliko odmakne od glavne teme in svojo asonančnost postavi v višje godalne zvoke.
Del z naslovom Powaqa Rescue ne prinaša prav novega materiala, lahko bi celo rekli, da je reciklaža vsega slišanega, saj je po drobi uri že težko ločiti izrazito podobne glasbene enote, ki se morda razlikujejo le v intonančni legi, delno barvi ali niansam v pulziranjem ritmu. Tako tudi Imagining Buffalo sledi dolgim zvočnih ploskvam, morda najznačilnejšemu glasbenemu elementu tega filma. Second Dream ima v sebi zanimive ritmične udarce, preko katerih seveda stopamo v Glassove sanje, postanemo tako rekoč uho tega, kar on ‘vidi’. In tako prisluškujemo dalje delu, ki sledi: Out of Horse. Le-ta prične z oddaljeno melodijo, kakor bi klicali duhove preteklosti, kakor bi se Glass morda pa le obrnil na tiste, ki imajo usodo vsakega posameznika in posameznice v rokah. Morda je najbolj odprta glasbena tema, najbolj filmsko samostojna in odlepljena od filmskega platna. Jasno je, da jo je naredil Sakamoto sam – v njej slišimo japonsko preprostost, čistost in premišljenost. Sledi Looking for Glass (Dessner), s katero pa ne pridobimo prav veliko novega. V delu Cat & Mouse se znajdemo v glasbenem precepu med izredno visokimi toni in nižjimi vibracijami, ki pa se morajo, očitno, nekje na sredini srečati – in se res. V kakofoniji vsega, kakor življenje.
Sakamoto nam ponudi še del, imenovan The Revenant Main Theme Atmosphere, kar je morda njegov najbolj domišljen filmski podpis, saj smo priča dobri melodiki pretrganih glasbenih fraz, ki se preko odmeva izgubljajo nekje v daljini, širini, zasneženem prostranstvu ničesar. In končno: Final Fight, borba do konca (Sakamoto-Dessner). Glede na že vse slišano, ne moremo prav prikimati, da bi naj ta del prinašal karkoli bolj resno novega, drugačnega ali pretirano dobrega. Gre pač za rezime, pričakovano glasbeno dogodivščino z morda manj posrečenim koncem, tolkalskim prerivanjem pač.