Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 10. februar 2016
foto: Marco Borggreve
Tretji koncert zlatega abonmaja je zaznamovalo gostovanje Freiburškega baročnega orkestra, Freiburger Barockorchester, ki prihaja iz istoimenskega mesta v jugozahodni Nemčiji, nekaj manjšega od Ljubljane. Med ljubitelji komorne glasbe že kar znameniti ansambel veliko snema za znano francosko založbo Harmonia mundi ter poleg koncertov doma pogosto potuje po Evropi in širše; tokrat so se ustavili tudi v Ljubljani. Njihova glasbena vodja je (ob posameznih izbranih dirigentih) violinistka in solistka Petra Müllejans, na tokratnem koncertu pa sta se 17-članski zasedbi pridružila še solista Andreas Steier (čembalo) in Susanne Regel (oboa). Koncert, programsko prikladno poimenovan “Po Bachovih poteh”, je zaradi ustreznejše zvočne podobe potekal na polni odrski postavitvi pred železno zaveso.
Uvodoma smo poslušali Telemannovo Uverturo, TWV 55: B1 in Zaključek, TWV 50:10 v B-duru iz Tafelmusik, III. del, št. 1. Čeprav gre po suhoparni definiciji za tipično “zabavljaško” glasbo, namenjeno poslušanju ob pojedinah v stilu starih Egipčanov in Rimljanov, pa je bila že izvedba te prve skladbe še kako žlahtno zlata. Sinkopiran uvod v drugi del drugega izvedenega stavka dejansko zveni precej moderno in s tem kar malo preseneti. Ansambel je po pričakovanju igral stoje in z baročnimi loki, glasbeniki pa so v rokah držali stare periodne instrumente (npr. dve baročni oboi, baročni fagot, violon). Njihovo izvajanje je bilo cel koncert izjemno predano in občuteno in je zapustilo fenomenalen vtis. Zasedba se strastno in brezkompromisno posveča neštetim detajlom in preciznosti, ki ju na koncertih (tovrstnih in/ali ostalih zasedb) lahko doživimo izjemno redko. Tudi igranje na polni odrski postavitvi je nedvomno prispevalo svoje k odličnemu zvočnemu vtisu, saj bi bila običajna orkestrska akustična školjka Gallusove dvorane brez dvoma neprimerna. Edini pomislek: za koncert s tovrstnim ansamblom in sporedom je Gallusova dvorana prejkone prevelika in preveč “brezosebna”, zato bi se koncert veliko bolj podal npr. v Kozinovo dvorano Slovenske filharmonije. Žal smo morali občutiti tudi dejstvo, da smo koncert poslušali sredi “sezone kašljanja”, a sta programska naravnanost in žlahtnost izvedb to neprijetnost hitro pometli pod preprogo.
Avditorij je imel tokrat redko srečo, da je lahko na enem koncertu slišal kar tri Bachove Koncerte za čembalo, godala in basso continuo (v f-molu, BWV 1056, v g-molu, BWV 1058 in v A-duru, BWV 1055). Prav v vsakem je resnično navdušil izvrsten, takorekoč nenadkriljiv čembalist Steier, o igranju katerega pač resnično ne gre pisati drugače, kot v superlativih. Nadvse galantne izvedbe Bachovih koncertov so poslušalca resnično popeljale v daljni baročni čas napudranih lasulj in razkošnih dvorcev. Solist je s svojim izjemnim instrumentom, ki si zasluži posebno omembo, še posebej zasijal v počasnih stavkih. V Koncertu v d-molu za violino, oboo, godala in b.c., FWV L:d4 Johanna F. Fascha sta zablesteli tudi obe solistki (violina in oboa), Müllejansova zaradi bolj eksponiranega parta nemara še nekoliko bolj izrazito. Sam skladatelj bi si kot Bachov sodobnik zaslužil prav toliko pozornosti, kot njegov znameniti kolega, pa je marsikdo (vključno s podpisanim) zanj verjetno slišal prvič.
Z zanimivim naslovom in z nekakšno otožnostjo Zelenkovi Hipohondriji à 7 v A-duru, ZWV 187 kljub izvirni durovski tonaliteti uspe naslikati pravo, vsaj namišljeno “bolehno” vzdušje; posebej prepričljiv je bil žalobni sklepni del skladbe. Zvok orkestra je bil tu še posebej poln in homogen. Izpostaviti je treba tudi odlično, zelo premišljeno izpeljana dinamična nihanja v počasnem stavku Bachovega koncerta v g-molu, edini pomislek pa je bila ob vsej brezhibnosti nemara preveč premočrtna izvedba. Še eno Bachovo sarabando smo slišali za dodatek.
Tokratni koncert je bil čistokrvni, kraljevski primerek sijočega, žlahtnega, elegantnega in po definiciji pozlačenega koncertnega večera zlatega abonmaja; to je bil večer neslutenih glasbenih užitkov tako na odru kot pred njim in večer, kakršnih bi si v naših koncertnih dvoranah želeli kar največ.
