Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Prvič v novi, tretji sezoni.
Ijekaru je zvočna ptica in hkrati naslov glasbenega prvenca pevke in glasbene pedagoginje Mateje Gorjup. Pred nekaj meseci je prvič poletela v svet in se ugnezdila tudi na valovih RootsWorld radia, ki predstavlja nova snovanja v žanru world glasbe. Na minimalističen in subtilen način koketira tako z ljudsko zvočno estetiko kot z eksperimentalnim poigravanjem z raznorodnimi zvoki in glasovi. Na svojih krilih nosi odzven arhaičega in sodobnega. Je skrivnostna in domačna povezovalka svetov in glasov. Za njeno čudovito likovno upodobitev so poskrbeli fotograf in oblikovalec Miša Keskenović (fotografije so posnete s camero obscuro), slikarja Mitja Ficko in Marko Jakše pa sta fotografijam dodala fantazmagorične, tribalne poslikave.
Prav glasovi so tisto, kar Matejo Gorjup, ki jo morda poznate tudi v vlogi pevke skupin Tantadruj, Horda Grdih, Nuragi ali kot del glasbeno-pedagoškega dvojca Lunin med, najbolj drami in vznemirja. Raziskovanju glasov in zvočnosti se intenzivneje posveča zadnja leta in spoznanja so jo pripeljala nazaj vase, k sebi, k svojemu glasu. Tam je Mateja najbolj doma. Tam prebiva tudi njen Ijekaru. Morda ji prav zdajle sedi na rami in ščebeta nove pesmi.
***
ENA Ljudska pesem te je navdihovala že v otroških letih, te popeljala na študij etnologije in kulturne antropologije, v zasedbo Horde grdih, Luninega medu do raziskovanja glasu in zvočnosti. Nazadnje te je pripeljala do pojoče ptice Ijekaru. Kakšna je bila ta pot, nam jo lahko orišeš? Kaj vse si se v teh letih kot pevka, pedagoginja in kot raziskovalka ljudske pesmi naučila, nabrala, dognala, razvijala, dekonstruirala, razpletala?
MATEJA GORJUP 1 Odkar pomnim, sem rada pela. V otroštvu sem največ pela s svojo prijateljico Čačko, majhno kokoško, ki me je povsod spremljala. V vrtec nisem hodila, otrok je bilo na vasi malo, tako, da sta bila moja poglavitna vira učenja pesmi radio (precej me je zaznamovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi) in živi glas mame ali stare mame. V osnovni šoli in na gimnaziji sem pela pri zborih, na študiju etnologije in kulturne antropologije pa se mi je v glasbenem smislu odprlo. V zelo lepem spominu mi je ostalo delovanje v zasedbi Kull-tura, ki smo jo osnovali v prvem letniku fakultete. Krajši čas sem bila vokalistka v zasedbi TunedFish, kasneje pa dobro leto tudi v zasedbi Tantadruj.
Pred dobrimi šestimi leti sem k sodelovanju povabila Sama Kutina, s katerim sva zasnovala glasbeni program, namenjen otrokom – Lunin med. Gre za izvirno poustvarjanje slovenskih ljudskih pesmi, ki jih spremljava z glasbili in zvočili sveta. Kmalu za tem smo združili moči še s tremi glasbeniki in nastala je Horda Grdih – peterica godcev in pevcev, s katero smo, zlasti zaradi izvirnih inštrumentov in svojskih aranžmajev, pustili pečat v tukajšnjem glasbenem prostoru.
Ljudska pesem me torej spremlja že od malih nog. Uziram jo v mnogih obrazih, ona pa mene. A šele s poglabljanjem in ozaveščanjem raznoterih notranjih vsebin in svojega telesa sem začela odhajati od pesmi, vedoč, da lahko v njej vselej najdem zavetje. Vse bolj me vleče v abstrakcijo, v razgradnjo pesmi. To čutim kot nujo. Ta pristop me je sčasoma pripeljal do ustvarjanja avtorskih pesmi. Ko jih pojem na koncertih, ljudje pogosto mislijo, da so pravzaprav ljudske.
Vse omenjeno je botrovalo tudi nastanku glasbenega prvenca Ijekaru, na katerem je štiriindvajset komadov. Nekateri med njimi so kratki, kot nekakšni medmeti, ki povezujejo ali razbijajo vsebino. Gre za abstraktne kompozicije, rojene v trenutku. Nisem jih »peglala«. Ijekaru je nastal v obdobju, ko sem želela poslušalcem predočiti iskreno sliko trenutka, ne glede na stanje glasu. Pozorna ušesa to opazijo.
Tudi v prihodnje me zanima raziskovati polje eksperimenta, prisotnosti in pristnosti, saj je spoznavanje in prijateljevanje z glasom pravzaprav spoznavanje in prijateljevanje s sabo. Na ta način lahko v mnoštvu glasov zaslišiš sebe, svojo kompleksnost, polnost, pa tudi praznino. To je doživljenjsko učenje, ki me drami in vzbuja nemir, pomeni pa tudi skok iz cone udobja. Le tako se zares premaknem ali poženem globlje, se izruvam do korenin in spet klijem.
DVE Ob poslušanju tvojega glasu se zdi, kot da v tebi odpeva nekaj starega. Kje si ga našla, kako si ga razvijala, opolnomočila? Na kakšne načine glas drami pesem v tebi? Kaj o ljudski glasbi in glasu povejo sodobna tehnologija, zvočila in vokalna improvizacija, ki jih uporabljaš? Ti služijo kot pripomoček pri artikulaciji zgodb in pesmi, ali so enakovredni sogovorniki tvoje glasbene govorice?
MATEJA GORJUP 2 Bitje mojega glasu je doživljalo svojske preobrate – od popolne svobode, do imitacij in formaliziranega bivanja, do radosti in miru skozi petje. V nekem prelomnem obdobju, ko sem imela priložnost izkusiti intenzivno delo z ukrajinsko ljudsko pesmijo in pristop neizprosne ruske šole, sem se ob srečanju s pravimi ljudskimi pevkami soočila tudi s svojim glasom in ga začasno izgubila.
Izkušnja učenja od teh žensk me je pretresla. Čeprav je vsaka izmed njih takrat nosila vsaj sedem križev in več, so pele tako živo, kot da bi na svet gledale z očmi majhnega otroka – neizprosno in hkrati vseobjemajoče. Gledala sem, kako ženska sedi kot gora in poje, meni pa se je zdelo, da razumem vse; da vidim vsa življenja, o katerih je pela, vsa rojstva in odhajanja. Samo sedela je pred nami, z vso iskrenostjo do sebe in do nas. Takrat sem ozavestila tudi marsikaj glede svoje prisotnosti, nastopanja in delovanja in nekaj časa nisem mogla peti. Zlomilo me je, bivala sem v svoji tišini in tudi bolečini.
V življenju sem se srečevala z raznoraznimi pevci, a zares redko še danes srečam koga, ki si upa biti to, kar je, ranljiv, zapeljiv, zajeban, občutljiv, in mi na takšen način seči v srce. Sama sem leta in leta pela iz nekega vira, za katerega sem šele čez čas spoznala, kaj pravzaprav predstavlja meni in drugim. Zato sem se na neki točki ustavila in se začela spraševati, kaj sploh delam na odru, zakaj sem tam, kaj želim predati svetu s svojim petjem, koliko sem iskrena ter na kakšen način sprejemam vse, kar vidim in doživljam.
Z iskanjem glasov pa je povezano tudi obiskovanje različnih delavnic dela z glasom in telesom. Velika sreča je, da imamo v našem prostoru Ireno Tomažin, ki jo globoko spoštujem. S svojo pretanjenostjo, srčnostjo in izkušnjami, posamezniku, željnemu raziskovanja in prijateljevanja s svojim glasom, prisluhne, ga nagovori in usmerja. Njene Glasne delavnice, ki jih tedensko vodi v Ljubljani, so odlična osnova za raziskovanje glasov v nas.
Mnogo delavnic s področja glasu, telesa in gledališča, pa sem obiskala v tujini. Za moj glasbeni razvoj so bile zelo dragocene delavnice z izjemno nizozemsko mentorico Anne-Marie Blink. Delo s telesom in glasom, ki ga vodi, je v mnogih oziroh izjemno navdihujoče. Na njenih delavnicah se posameznik dodobra sreča s samim seboj in z raznoterimi glasovi, ki prebivajo v telesu. Ljudje namreč v sebi skrivamo nešteto glasov, a v prostoru, v katerem živimo, naš tihi, notranji rabelj vestno selekcionira, kaj dati na plano in kaj ne. A ti speči in potuhnjeni glasovi živijo z nami. Z različnimi vajami je moč te glasove aktivirati in jih zaslišati, kar lahko zelo oplemeniti našo glasovno izraznost.
Mojo glasbeno pot pa je pomembno zaznamoval tudi mentor Jonathan Hart Makwaia. Leta 2014 sem v bližini Berlina imela edinstveno priložnost delati z njim v majhni skupini. Ta čas je bil zame izjemno dragocen, saj sem takrat začela artikulirati vse to mnoštvo glasov, razvijati svoje komade in še bolj prisluhniti vsebinam.
Glas, kakršen je sedaj, je torej odraz mnogoterih preobratov, notranjega in zunanjega dela, sprejemanja in raziskovanja. Včasih se mi zdi, da sem na samem začetku. Hkrati pa čutim, da sem vse bolj doma, pri sebi. Življenje me uči, da je stvarem in dogajanjem nujno potrebno dati prostor in jih pustiti, da zazvenijo. Glas je neposredna vez z našim notranjim bitjem. Morda se ga tudi zato pogosto bojimo. Bojimo se govoriti in peti pred drugimi.
Od glasu prihajam k telesu, k njegovem ozaveščanju in osvobajanju, h gibkosti telesa, duha in glasu. Ko enkrat začneš, je menda brezkrajno.
TRI Na svojem prvencu Ijekaru (mimogrede, kaj sploh pomeni ta beseda?) združuješ dva na videz antagonistična koncepta – ljudsko, arhaično in eksperimentalno, sodobno, ki se mnogim še danes zdi sporen. Očitno se s tem ne obremenjuješ, ravno nasprotno. A spomnim se, kako si pred leti nekje zapisala, da se trudiš ohranjati pesmi takšne, kot so bile. Kakšen odnos imaš do tega danes? Kakšen odnos imaš do tradicije, tradicionalne glasbe, pesmi?
MATEJA GORJUP 3 Beseda Ijekaru je prišla skozi improvizacijo, ob dihu, ritmu, iz moje biti. Tudi mene je na neki točki zanimalo, kaj pomeni, a zaenkrat kakšnega določenega pomena še nisem odkrila, razen tega, da v malce predrugačeni različici ta beseda obstaja v japonskem in latvijskem jeziku.
V zadnjih letih intenzivnega raziskovanja ljudske pesmi sem se spraševala tudi o tem, koliko jo spreminjati. Pri tem ubiram različne pristope in po najrazličnejših izkušnjah ter delu z raznimi ljudmi sem do tega vse manj obremenjena. Nekateri »varuhi« ljudskih pesmi pri nas pravijo, da je treba ohranjati izvorno obliko. A kako naj ima pesem izvorno obliko, če je živa, če ima mnogo različic? Jaz se naučim ene, bodisi od stare mame, bodisi iz zvočnega zapisa ali od drugih. Mama mi jo zapoje na en način, druščina pod Pohorjem pa na drug. Ljudje enako pesem prilagodimo sebi in prostoru; prilagodimo izvedbo in včasih tudi vsebino, damo ji dih, srce in dušo in jo s tem oživimo. Brez nas je ni, hkrati pa ne more biti last enega samega človeka. Sodobni čas je čas lastninjenja in to lahko ubije ljudskost v pesmi.
Uniformiranje in pravila okoli tega, kaj je ljudsko, so po mojem mnenju prisotna zaradi prekinjene neposredne vezi z ljudskim in v ozadju je velikokrat nezaveden strah pred izgubo in izginotjem. Sama do pesmi spoštljivo pristopim, ji prisluhnem in dovolim, da me pelje, kamor me želi peljati, tudi če želi vsebovati hrup in zvoke urbanega.
Pri ustvarjanju svoje glasbe sem sledila notranjemu občutju, osebnemu okusu in izkušnjam. Šlo je za impulz, za nekaj, kar se je želelo na takšen način manifestirati. Posnela sem, denimo, obilo verzij pesmi Spevaj nama Katica, a na prvencu je takšna, kot je. Zame je zelo pomembna atmosfera in tudi osebni odnos do gradiva; to, kaj pesem vzbuja in zbudi v meni, pa tudi zgodba in zgodbe, ki se spletajo okoli neke pesmi. Prav tako mi je v velik užitek peti z ljudmi, tega spontanega petja ljudskih pesmi sem lačna. V sebi čutim neko vez, ki ji še ne znam dati pravega obraza.
V tem prostoru občudujem nekaj pevskih skupin in pevskih družin, ki še gojijo pristno petje. Nedolgo tega sva s prijateljico Katarino obiskali Beneško Slovenijo. Šupetrski pevci so pesmi, ki veljata za eni najbolj »zlajnanih« – Dekle je po vodo šlo in Zaplula je barčica moja, zapeli tako, da sta me zadeli v srce. Včasih me pretrese, kako prostor in tisto, kar nosi s sabo, vpliva na glasove ljudi. Kakšna lepota!
ŠTIRI Pred kakim letom, dvema, si se odločila, da boš tudi sama pisala pesmi, ki sledijo ljudskopesemski metaforiki, strukturi in melosu. Nekaterim bi težko prisodil »ne-ljudskost« oziroma dejstvo, da jih je napisala Mateja Gorjup leta 2015. Kaj je botrovalo tej odločitvi in kako se lotevaš pisanja? Kako se poustvarjanje razlikuje od ustvarjanja? Lahko ta dva procesa sploh razlikuješ oziroma potegneš mejo med njima?
MATEJA GORJUP 4 To pravzaprav ne drži, saj se nisem odločila, da pišem takšne pesmi. Njihovo nastajanje ne pozna sistematike. Pojavljajo se skozi improvizacijo, nekaj pa jih je nastalo na potovanju po Aziji. V drugem prostoru, ki sem ga v polnosti uživala, sem še bolj začutila svojo bit in zgodbe, ki so želele na plano.
Ta proces se mi je intenzivneje začel dogajati po delu z Jonathanom Hart Makwaio, dobro leto in pol nazaj. Takrat sem začutila, da je napočil čas, ko ni potrebno izhajati zgolj iz ljudske pesmi. Tako se je začelo upevanje še bolj svojih vsebin. Zanimivo, da sem po tem začela tudi ljudske pesmi doživljati, čutiti in peti drugače, veliko bolj živo. Pred leti sem na primer imela komaj kaj potrpljenja za pesmi, dolge 24 kitic. Danes pa v tem pogosto uživam in bolj vidim pesem, ki jo pojem.
Poslušalci so mi velikokrat rekli, da ne razločijo mojih pesmi od ljudskih. Tudi sama vse pesmi, ki jih pojem, trenutno doživljam podobno. Morda od tu izvira občutje nečesa starega. Veliko tudi pišem, poezija mi je ljuba. Moje pesmi nastajajo prosto, tako, da se besede ženijo in iz tega nekaj nastane, ali pa tudi ne (včasih gre za popolne nesmisle). V ustvarjanju je bolj čutiti mene, zlasti v besedilih, čeprav se z njimi ne identificiram preveč. Zdi se mi, da so zgodbe, ki jih upevam, bolj splošne in v nekem smislu skupne ljudem.
Neke jasne ločnice torej ni. V enem primeru se pesmi od nekoga naučim, v drugem pa si še bolj prisluhnem in jo sama iz-pojem. No, ne vem, če lahko rečem popolnoma sama, saj so z mano vse zgodbe, ljudje, občutja, maske, iskrenosti, vse, kar sem prebrala in izkusila. Vse se namreč nekam vtisne, tako, da si tudi za avtorske komade ne upam trditi, da so čisto in samo moji.
PET Zelo dejavna si tudi kot glasbena pedagoginja. S Samom Kutinom sta v duetu Lunin med, v katerem otrokom predstavljata ljudskoglasbeno dediščino, prekrižarila dobršen del vrtcev in osnovnih šol. S čim ljudska pesem in glasba pritegneta današnje otroke? Kako se otroci odzivajo nanju? Zakaj je ljudska glasba za otroka tako pomembna in zakaj jo je v šolskih kurikulumih tako malo?
MATEJA GORJUP 5 Čeprav nimam formalne izobrazbe in se, podobno kot pri petju, učim iz izkušenj, pedagoško delo vseeno zavzema pomemben del mojega življenja. Spoznala sem kar nekaj vzgojnih pristopov (uradni oziroma klasični, Montessori, Waldorfski), v glavnem skozi delo v različnih vrtcih ali pa z druženjem s tistimi, ki delajo v njih.
Otroci so vedno največji učitelji. Zlasti v prvih letih dela z njimi so bili čudovit odsev moje pojavnosti na odru. Če nisi od njih iskren, ti sodelovanje z njimi uide, tako, da se moraš vrniti k sebi, k svojemu otroku, ki je zdaj malce bolj zrel in izkušen, a je v svojem bistvu še vedno tako neustavljivo začuden in navihan.
Projekt Lunin med je pri nas zelo dobro sprejet, saj gre za igriv in živ pristop, ki otrokom ponuja prvoosebno izkušnjo. Odrasli se premalo zavedamo, da lahko takšna navdihujoča predstava, koncert ali delavnica, otroka nagovori za celo življenje. Otrokom skušam približati glasbo na sproščen način, tako v Luninem medu kot tudi pri ostalih pedagoških programih, ki jih izvajam.
Različne pedagoške delavnice vodim že sedmo leto. Poleg Luninega medu s Samom Kutinom izvajam tudi program Zvenim kot pesem, donim kot gora, v ljubljanjskem Lutkovnem gledališču pa vodim Muzikalnico za predšolske otroke, ki predstavlja nekakšno alternativo klasični glasbeni šoli.
Želim si dejavneje delovati v institucijah, kjer so varovanci ali stanovalci še kako željni tovrstnih glasbenih vsebin, a do njih ne pridejo. V mislih imam zlasti bolnišnice, še posebej oddelke, kjer se zdravijo otroci, varstveno in delovno vzgojne centre, pa tudi domove za ostarele. V lanskem letu sem gostovala v domu starejših občanov. To je delo, ki si ga zelo želim opravljati, žal pa zanj v večini domov nimajo finančnih sredstev.
ŠEST Za diplomsko nalogo si obdelala fenomen turbofolka, ki je pravzaprav produkt politične, gospodarske in kulturne tranzicije balkanskih držav oziroma reakcija nanjo. Hkrati pa odpira Pandorino skrinjico nacionalizmov, ki so ta del sveta dodobra pretresali skozi devetdeseta leta, danes pa so zopet v vzponu. Kaj je po tvoje največja nevarnost in najboljša kvaliteta turbofolka?
MATEJA GORJUP 6 Za diplomsko nalogo sem se lotila primerjave fenomena turbofolka v Bolgariji in Sloveniji, saj sta bila v tistem času (pred približno osmimi leti) precej kontrastna. V bolgarskem turbofolku je bilo že tedaj opazno izrazito aludiranje na spolnost. Ko sem živela v Plovdivu, mi je nek sogovornik dejal, da se je njegov prijatelj, ki je sicer živel v Angliji in je bil v Bolgariji na obisku, čudil, da imajo Bolgari uradno TV postajo, kjer cel dan vrtijo pornografske filme.
Raziskovala sem, kakšen izrazit vpliv ima lahko ta glasba na oblikovanje slušalčevih vrednot, na težnjo po denarju, fizični lepoti, dobrih avtomobilih, vsemu pozunanjenemu. Gre za lahkotno zabavo in instantno zadovoljitev potreb, ki gre v korak s časom in s hitrim tempom življenja mnogih.
Ko sem kot študentka delala v enem od ljubljanjskih vrtcev, sem bila šokirana, ko je vzgojiteljica otrokom vrtela turbofolk (Atomik Harmonik), in ti so veselo rajali.
Včasih se je ljudem težko malo potruditi in najti dobro glasbo. Po eni strani je seveda najlažje piti in jesti, kar nudijo radijske postaje, a tako se lahko uho zapre in ne zmore slišati nič drugega kot vsebin na prvo žogo. S tem je povezana tudi splošna neozaveščenost in nezanimanje ljudi za vsakršno drugačnost.
SEDEM Zdi se, da si po letih iskanja svojega zvoka končno našla pravo kožo, pravi glas. Kaj nameravaš z njim početi v prihodnje? Kam vse te pelje?
MATEJA GORJUP 7 Veliko stvari me zanima, a telo in glas ostajata skupni imenovalec vsega. Zopet se rojevajo neki glasovi, ki pa so mi še relativno neznani. Želim si poglabljati znanje in izkušnje s področja spomina telesa, neizrekljivih povezav notranjega in zunanjega. Za mano je tudi nekaj lekcij z zdravjem, ki so dobre učiteljice in tako se tudi na tem področju odpira novo raziskovalno polje. Še naprej pa ustvarjam glasbo s pomočjo looperja. Trenutno so to neke vrste uspavanke oziroma umirjevalke za mlado in staro.
Polje eksperimenta in improvizacije me še vedno vabi in nagovarja, da se vsaj za hip ločim od ustaljenega načina, kamor rad zaide glas ob improvizaciji in da poskušam delati drugače. Želim si več terenskega dela in dela z ljudmi, saj so me pred časom nagovorili trije prostori, v katerem še živi nekaj pevcev.
V maju odhajam na delavnico in izpopolnjevanje pod mentorstvom Richarda Armstronga, učitelja Roy Hart gledališča, ki bo v bližini Berlina. Na obzorju imam tudi nekaj koncertov in izvedb glasbenih delavnic, jeseni pa bi naj začela sodelovati v predstavi italijanskega gledališča Anagoor.