Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 3. 3. 2016
Zvezdniških imen v letošnji koncertni sezoni ne manjka. S tem imamo v mislih tako abonmajske cikluse Slovenske filharmonije (SF), kot tudi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (Kromatika, Mozartine), pa zlati in srebrni abonma Cankarjevega doma. Vsa imena se seveda še niso zvrstila, saj do konca sezone manjkajo še trije meseci. Na tokratnem koncertu SF pa je Ljubljano po Jamesu Galwayju, Charlesu Dutoitu, Julianu Rachlinu in Isabelle Faust obiskal Kvartet rogov Berlinske filharmonije. Orkestru SF je dirigiral gostujoči britanski dirigent James Judd, s katerim sta z veseljem sodelovala in ga vzpodbujala npr. Lorin Maazel in Claudio Abbado.
Kljub gostujoči instrumentalni zasedbi enega najboljših orkestrov sveta in vsekakor atraktivnemu koncertnemu sporedu je precej sedežev Gallusove dvorane žal samevalo. Lebičeva Archifonia – Preludij za godala je dobra, večplastna študija godalnega zvoka in barv, ki ima veliko skupnega oz. se prepleta z zvočnostmi, ki jih pogosto lahko slišimo v svetu filmske glasbe – čeprav Lebič takšnih tendenc res nikoli ni imel, je kompozicijo vendarle študiral pri Marijanu Kozini. Komur so znani godalni prijemi Hornerja v Cameronovem Osmem potniku 2 (Aliens, 1986), Williamsa v Spielbergovih Bližnjih srečanjih tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977) in Morriconeja v Carpenterjevem Stvoru (The Thing, 1982), mu bo takoj jasno, kaj imam v mislih. Glasba je pretežno nevesela, kontemplativna in introvertirana, a kot s pobliski sonca izza oblakov prepletena s svetlimi trenutki, sklene pa jo razburljiv finale.
Kvartet rogov Berlinske filharmonije je ena mnogih komornih zasedb, ki delujejo pod okriljem tega izjemnega orkestra. Zasedba se z leti seveda nekoliko spreminja, a za ljubljansko občinstvo je bil v aktualni postavi kvarteta glavni adut nedvomno “naš” izvrstni Andrej Žust, Logatčan, ki mu je pred leti uspel veliki met uspešnega sprejema v orkester, v Ljubljani pa je nazadnje nastopil konec maja lani, ko je v Slovenski filharmoniji zaigral z Evropskim zdravniškim orkestrom. Ob Žustu v kvartetu muzicirajo še Stefan Dohr, Stefan de Leval Jezierski in Sarah Willis. Kvartet je z orkestrom odigral Schumannovo tristavčno Koncertno skladbo za štiri rogove in orkester, op. 86 in milo rečeno navdušil. Tu se je namreč vse zares čudovito sestavilo, zvezdniška zasedba hornistov, ki so jim prišli prisluhnit tudi mnogi slovenski kolegi, pa je v zelo poslušljivi koncertantni skladbi zablestela v vsem sijaju. O odličnosti solistov pač ne gre izgubljati besed, slišno nadpovprečna pa je bila tudi spremljava orkestra. Očitno in jasno je bilo, kako zelo lahko orkester “potegnejo za seboj” izjemni solisti in dobro dirigentsko vodstvo (cf. nedavni koncert SF z Julianom Rachlinom). Že ko sta Dohr in de Leval Jezierski zaigrala sama, je zvenelo, kot da igrajo vsi štirje, vsi hornisti skupaj pa so zadoneli res prestižno mehko in z največjo trobilno žlahtnostjo. Dohra, sicer solo hornista berlinskega orkestra, pač moramo izpostaviti v primus inter pares vlogi, vselej nasmejana Willisova pa je koncertnemu mojstru Miranu Kolblu po koncu skladbe v simpatični gesti poklonila pravi britanski poklon – curtsy. Podarjene rože so hornisti med silnimi ovacijami pospravili kar v odmevnike svojih instrumentov, nato pa nasmejali še s šegavo, v stilu Mnozil Brass zaigrano verzijo priljubljene mehiške Besame mucho.
Koncertna napoved Brucknerjeve Simfonije št. 5 v B-duru, WAB 105 je zvenela zelo obetavno, saj gre za glasbo, ki jo imamo na naših koncertnih odrih možnost slišati relativno redko. Uvodni adagio prvega stavka predstavlja godalna žalostinka ob počasni, zamišljeni pizzicato spremljavi kontrabasov, kar pa kmalu prekine fanfarno vzdušje, podobno tistemu v prvemu stavku 4. simfonije Čajkovskega; tudi sicer sta si oba prva stavka podobna po razburkani dramatičnosti, ki se izmenjuje z bolj umirjenimi periodami. Judd, iz katerega je energija kar bruhala, je uspel naše filharmonike predstaviti v najboljši luči, kar je dirigentska naloga, ki ni vedno enostavna, je pa vsekakor izvedljiva, če le pred orkestrom stoji pravi človek. Zvok orkestra je bil še posebej poln in bogat v velikih, mogočnih tuttih, v drugem stavku pa je Judd uspešno zmehčal zvok velikega godalnega korpusa SF. Z lepimi soli so se izkazali predvsem vedno zanesljivi Matej Grahek (flavta), Matej Šarc (oboa) in Jože Rošer (rog), lepo tonsko barvanje pa je prispeval tudi timpanist Darko Gorenc; tako smo pod črto slišali čvrsto izvedbo te pripovedne skladbe. Precej dolgo simfonijo (tokratna izvedba okoli 75 minut) je sklenil zadnji stavek, ki je po začetku podoben prvemu, dobro koncentriran orkester pa ga je vse do konca izvedel na visoki umetniški ravni. Veseli bomo, če si SF dobro zapomni to zelo pozitivno koncertno izkušnjo in Judda – tako kot npr. njegovega rojaka Marrinerja – kmalu spet povabi v goste.
