Renee Rosnes in Bill Charlap sta par tako v profesionalnem kot v zasebnem življenju; njun ravnokar v okrilju slavne Blue Note izdani plošček Double portrait je neke vrste posvetilo njuni zakonski zvezi. Oba pianista sta vsak po svoje že dobro zasidrana v ameriški mainstreamovski jazzovski sceni; Rosnesovo je izstrelilo v osemdesetih kot sodelavko Joeja Hendersona ali Waynea Shorterja; Charlapa pa v kvintetu Garryja Mulligana. Tudi danes se oba pianista gibljeta v zvezdniških sferah ameriškega mainstremovskega jazza ter se lahko tudi podičita z nebrojem nagrad različnih institucij iz tega foha, ki jih v ZDA ni malo.
Plošček Double portrait je tako morda bolj kot v muzikalnem smislu zanimiv kot pojav ene manj pogostih in bolj specifičnih inštrumentalnih zasedb v zgodovini mainstreamovskega jazza – dua dveh klavirjev. Za klavirski duo pravzaprav niti ne obstaja neka že dodobra zasidrana metoda, kot obstaja za klasične jazzovske zasedbe z ritem sekcijo in solisti; oziroma, če že, ni vklenjena v klasično formo, ki jo narekuje zasedba več različnih inštrumentov. Vkolikor se avtorja ne izkažeta v nekem svojem specifičnem slogu ali izrazu, se tako lahko izkažeta v načinu prepletanja in izmenjevanja improvizacijskih momentov, kar lahko kaj hitro prestopi meje pričakovanega.
Vendar pa se na tem ploščku nepričakovani improvizacijski izpadi iz ustaljenega toka niti ne dogajajo. Charlap in Rosnesova pretežno na klasičnem izmenjevanju melodije, bodisi komponirane bodisi improvizirane, z ritmično spremljavo. Oba pianista tako v dobršnjem delu plošče nadomeščata klasično ritem sekcijo že sama, občasno pa se spustita iz forme v svobodnejše preigravanje, a bolj v klasično obarvanem smislu.
Slog pianistov ravno tako pretežno črpa iz jazzovske tradicije. Še posebej v jazzovskih standardih se sliši solistična tradicija Keitha Jarreta ali Billa Evansa, ravno tako pa so vsi komadi klasično strukturirani, kjer so soli umeščeni med ponovitvami teme. Pravzaprav me je njun zvok močno spomnil na zelo podoben klavirski duet s Portugalske, Mario Laginha in Bernardo Sassetti. Na to povezavo še posebej nakazuje prvi komad, Chorinho (ime za tradicionalno brazilsko obliko), ki ga izvedeta v povsem istem slogu kot portugalca.
Morda ne po izvirnosti, je pa plošček izredno privlačen po svojem liričnem duhu in atmosferičnosti, po prefinjenem zvoku in tekoči pripovedi. Pianista ustvarita nežen preplet melodij, ki polzi kot po maslu in ima mehkobo oblaka. V ritmično bolj razgibanih komadih se jima ne izogne trdno stoječi gruv, začetni zasanjanosti se pa nekoličkanj umakneta v komadu Inner urge Joeja Hendersona ter v sledečih komadih, ki slonijo na bolj suhih, ritmično intenzivnejših momentih. Morebiti bi lahko pogrešali več takšne razgibanosti, a vendarle je celota albuma predvsem lirična, tako da nudi intimno zatočišče poslušalcu – brez prevelikih presenečenj in razburjenj, a poslušljivo in privlačno.
