Anglija in Škotska sta stopili na pot ločevanja, ki pa – kljub neuspelemu škotskemu referendumu o neodvisnosti pred letom in pol – ni izginila iz obzorja, ampak vedno znova vznika v novih kontekstih in političnih odločitvah, vse od sprejemanja oziroma zavračanja beguncev do izhoda iz EU, kateremu Škotska nasprotuje.
Zaostreno politično ozračje in ireverzibilnost procesov pa ne prispevajo le k razkroju velike britanske ideje, ampak rojevajo tudi mehko, subverzivno transcendenco in na nove načine osmišljajo odhajanja, pa tudi prihajanja, srečevanja in povezovanja.
Kakorkoli obrnemo, se kolesja zgodovine ne da zavrteti nazaj, in procesi ločevanja (tako družbenega kot tudi globoko intimnega) delujejo po vedno enakih principih, največkrat prav skozi bolečino, solze, upanje, pa celo skozi vojne in upor. Skozi besedo in glas odmevajo v pesmih.
Album Songs of Separation je torej odjek vseh nians občutenja takšnih in drugačnih ločevanj, razhajanj, sloves ter njihovih implikacij, ki spremljajo naša življenja na vseh ravneh obstoja. Spletlo ga je deset angleških in škotskih folk glasbenic, ki so se junija lani zbrale na zahodnoškotskem, šest kilometrskem otočku Eigg, ki sicer šteje okoli 80 duš. V gelščini Eigg (Eilean nam Ban Mora) pomeni otok velikih žensk, ki so se menda v 7. stoletju proti pokristjanjevanju bojevale z menihi. Zato verjetno ni naključje, da so prominenta ženska imena britanske folk scene (Eliza Carthy, Karine Polwart, Kate Young, Mary Macmaster, Hannah James, Hazel Askew, Jenn Butterworth, Hannah Read ter Rowan Rheingans) na čelu z iniciatorko projekta, basistko Jenny Hill, ta prostor izbrale za ustvarjanje tega imenitnega albuma.
Tam so v tednu dni napisale, zvadile, sproducirale in posnele dvanajst prearanžiranih tradicionalnih in nekaj avtorskih pesmi, v katerih sicer odzvanja močna folkijaška nota (predvsem kar se tiče glasbenih in skupinskih vokalnih aranžmajev), presežno vrednost pa jim poleg izvirnih harmonskih domislic dajejo avtorske pesmi, sploh Soil and Soul, presunljiva pesem o zemlji, otoški skupnosti, o tem, kaj zapuščamo, ko odhajamo. Napisala jo je mlada šefildska violinistka in tekstopiska Rowan Rheingans, ki je bila pred nekaj dnevi s sestro Anno nagrajena na BBC Folk Awards. Z intimno zgodbo o ločevanju Cleaning the Stones se predstavi tudi Eliza Carthy, stara znanka slovenskih festivalov in celičnih ethno jam sessionov, Kate Young, pa v perkusivno-ritmični Sea King – prepesnjeni danski baladi – poje o o ločnicah med naravnim in nadnaravnim svetom.
Album se sicer odpre z oglašanjem kosca in Karinino adaptacijo tradicionalne Echo Mocks the Corncrake, ki se navezuje na industrializacijo in ruralno depopulacijo 18. in 19. stoletja na Škotskem ter ločitvijo od doma in ljubljene. Odmev, ki se posmehuje koscu, je še posebej mogočno poudarjen v onomatopoetičnem refrenu in gradaciji inštrumentov ter predstavlja čudovit uvod v upesnjene in uglasbljene zgodbe, ki sledijo vodilni tematski niti.
Veliko pesmi se tako ali drugače dotika tudi zgodovine Eigga in usod otočanov. Obe acapella pesmi – v starem vikinškem (Unst Boat Song) ter gelskem jeziku (Sad the Climbing) – sta bili posneti v otoški jami, med komadi pa lahko poslušamo zvoke tamkajšnjih živali, vetra in morja, kar daje celotnemu projektu še več simbolizma in identitete. Obenem pa ga vpenja med ranljivo sedanjost, preteklost in prihodnost in nam sugerira, da je proces ločevanja v vseh časih in prostorih enako travmatičen in, če si to želimo ali tako razumemo, lahko tudi osvobajajoč.
Songs of Separation na občutljive, reflektirane in aranžmajsko domišljene načine torej govori o umiranju, emigraciji, družbeni neenakosti, revščini, samoti, zapuščanju ter uporu proti vsakršnemu omejevanju in nehumanosti.
Trenutki osvobajanja in opolnomočitve v procesih ločevanja so seveda prisotni tudi na albumu. Dajejo moč in upanje z refreni kot The gates and the borders and the states and their orders will all fade away (Over the Border) ali The world will be a holy place, as paradise above, ‘cos we would teach the human race equality and love (Poor Man’s Lamentation).
Prihodnost ni v ločevanju, ampak v povezovanju. V odhajanjih, ki so potrebna, da bi se lahko zopet našli. V tem, kar ostaja; v duši in zemlji iz pesmi Rheingansove. V enakosti in ljubezni. Ali pa je ni.
Prihodnost je ženska. In Songs of Separation je njen soundtrack.
