Martin Küchen, ki ga pri nas dobro poznamo iz zasedb Exploding Customer in Angles, se je skozi svojo kariero precej često posvečal tudi solistični izpovedni formi. Švedski saksofonist je namreč še pred prvo ploščo z Exploding Customer povil solistični prvenec, s čimer je delno začrtal svojo prihodnjo glasbeno pot, razpeto med raziskovanjem zvočnosti svojega instrumenta ter poskočnostjo free ali funky jazza. Letos je tako poleg obravnavanega albuma izdajal še z Angles in v triu s Keithom Roweom in Seymourjem Wrightom, svoj diapazon pa nadalje širil tudi pod okriljem portugalske založbe Creative Sources. Gre torej za glasbenika, za katerega bi se lahko reklo, da sledi zapuščinam tistih saksofonistov, ki so se skozi svojo muziciranje kar najmanj omejevali. S ploščo The Lie & The Orphanage se ta vtis zgolj še poglobi.
Sestavlja jo namreč osem skladb, pri katerih se nikoli zares ne ve, kaj prihaja v naša ušesa, ali je instrument nasnet preko še enega in ali so morda v uporabi tudi kakšna elektronska pomagala. Zvočna pestrost plošče raziskovanje ozadja njenega nastanka sicer morda vsaj malo vzpodbudi, a ga hkrati ne pogojuje, saj od predirljivega začetka dalje poslušalca spretno vpelje v Küchnov vrtinec zvenov. Z njimi ustvarja zgoščen ambient, repetitivne perkusije in redke bolj prepoznavne tone. Mestoma mu uspeva kar vse hkrati, kot bi nekako združili pointilistično muziciranje Evana Parkerja z nekoliko bolj atomistično razpotegnjeno zvočno kuliso.
Za večino njegovih izdaj stoji tudi neko ozadje, na prvi pogled morda ne toliko povezano z glasbo. Küchen je namreč precej obremenjen z nemško preteklostjo svojega očeta, ki je po drugi svetovni vojni srečno ušel francoskim in ameriškim taboriščem v zahodni Evropi. Tam so namreč umirali tudi nemški civilisti, o čemer pa danes vemo nekoliko manj, kot o nekaterih drugih podobnih dogodkih. Kot je moč razbrati iz intervjuja v spremnem tekstu ob izdaji, je tako sam naslov plošče The Lie & The Orphanage nekakšen namig na vse zablode, ki iz človeštva vselej ustvarjajo siroto, Küchnovo zvočenje pa godbeni krik ali odziv.
Po Exploding Customer in Angles bomo torej ta vikend na dvodnevni rezidenci v Menzi pri koritu lahko končno slišali tudi Martina Küchna v solo izvedbi, formaciji, skozi katero samega sebe tako glasbeno kot ideološko izraža najbolj neposredno. Po solističnem nastopu v soboto, ga bo v nedeljo spremljal še butoh plesalec Ryuzo Fukohara.
