NeSeBat – On NeSeBat pas dans l’espoir du succès

a2211159273_10

 

In Cyrano poreče:

Je crois qu’elle regarde…

Qu’elle ose regarder mon nez, cette Camarde !

Il lève son épée.

Que dites-vous ?… C’est inutile ?… Je le sais !

Mais on ne se bat pas dans l’espoir du succès !

(Rostand: La Mort de Cyrano de Bergerac, peto dejanje)

 

Cyrano bi, čisto nepristransko gledano, lahko bil eden večjih komercialno res uspešnih glam rockerjev. Kiss, T.Rex in podobni, denimo, so znali prav dobro pribiti kitare. V primeru benda NeSeBat (mimogrede, odlična verbalno-lingvistična domislica!) gre za nekolikanj manj okrašeno stvaritev, ki Rostandovo ozadje primakne k zeitgeistu.

Drugi singl Deliverance je pravzaprav dober primer v ozek slog neukleščene glasbene in besedilne naravnanosti trinajstih pesmi na plošči. Kot avtorji se podpisujejo vsi člani zasedbe: kitarist in pevec Arnold Marko, kitarist Tomaž Drozg, basist in pevec Robert Vrtovšek – Maček in bobnarka Tina Jenko; kar je v navadi pri alternativnih rockovskih zasedbah, kjer ni treba pri vsakem komadu dodajati dvajset zunanjih avtorjev. Je pa tudi dobra rešitev proti egotripovskemu zbiranju tantiem. Četudi vsi člani dejansko niso napisali posameznega komada, so zagotovo prispevali k aranžmaju, glasbeni ideji ipd.

Zasedba na ovitek ni dala besedil, kar je škoda, ker ne gre nujno za klišejsko preobračanje desetih angleških besed (in nemških v pesmi Niemals), ki so ostale v spominu iz gimnazije, kar se rado dogaja pri bendih, ki grejo v “tuje” vode. Tako glasbeno kot tekstovno album deluje na ravni koncepta. To seveda nakazuje že naslov, o tem govorijo kitarski aranžmaji, siceršnji aranžmajski pristop, pa tudi avtorski “oklep”. Plošča se začne s pesmijo The Killer, konča pa z My Personal Recession. Sezite po plošči in odkrivajte sami. Vmes so pesmi z naslovi State of No Mind, HC Blues, Going Down?, As Wolf To Wolf…

Bend v uvodni pesmi poje: “Never ever I felt wrong (…) I had it all … I hate it all …” Te besede včasih zazvenijo celo nekoliko laibachovsko, sploh ker jih pevec že skoraj hipnotično in z različnimi interpretacijskimi ravnmi ponavlja dobršen del komada.  Pomenljiva postane tudi naslovnica in bend se, kar je pomembno, ne ustavi pri preigravanju strogih rockerskih obrazcev. Poslušalec dobi vtis, da je po preposlušanju plošče potoval skozi zadnjih petintrideset let rokenrola. Tudi uspeha se zasedba ne nadeja, kar, kot smo ugotovili že zgoraj, postavi za dober samoironičen motto albuma.

Share