Drugadrugi – Glas(be)na pisma (2)

Naj pero vaše orožje bo,

moje drage, pogumne ženske!

(Kavisha Mazzella)

Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.

Tokrat si dopisujeta Teja Klobčar, glasbena urednica na Radiu Slovenija, in glasbena publicistka Polona Černič.

Teja o sebi: Muzikologinja in slovenistka, trenutno sredi raziskovanja glasbe slovenskih kantavtorjev. Doslej med drugim asistentka za etnomuzikologijo in tajnica KED Folk Slovenija, od nedavnega tudi glasbena urednica, sicer pa večna fangirl.

Polona o sebi: Sem sociologinja, ki od leta 2010 piše glasbene kritike in reportaže. Te so bile objavljene na spletnem glasbenem portalu RockOnNet, RockLine in v reviji Narobe. Trenutno iščem nov medij, za kakšen občasni zapis. 

 

Teja Klobčar. Foto: Monika Klobčar

 

Take this pink ribbon off my eyes
I’m exposed and it’s no big surprise
Don’t you think I know exactly where I stand
This world is forcing me to hold your hand

(No Doubt: Just a Girl)

Takole z besedami Gwen Stefani začenjam to svoje pismo tebi, draga Polona. Koliko se z njim izpostavljam, ne vem. Vsekakor sem glasbeni svet vajena opazovati iz stranske lože, odra pa se izogibam v velikem loku. Spremljam, poslušam in gledam, z večno željo, da bi razumela svet. V senci, stran od odra, je lažje zavzeti določeno stališče in stati za njim.

Prav strah pred izpostavljanjem me je pred leti odvrnil od nadaljevanja glasbene poti. Mimogrede, violina je bila moj glas, ta cvileči, pretirano ženski inštrument (vsaj tako sem jo dojemala takrat). Brez obžalovanja sem jo pospravila in se podala na filofaks. Kasneje, po letih študija, sem se od klasike začela ozirati najprej k ljudski, nato pa vedno bolj k popularni glasbi, čeprav sem imela nekaj zadrege pred vstopom na pretežno moško področje. Raziskovanje popularne muzike pa mi je poleg srečevanj s seksizmom (ki jim, priznam, nisem nikoli pripisovala kaj dosti pomena) pripravljalo še eno past: kako naj vztrajam pri objektivnosti raziskovanja, ko pa imam opravka z živo sceno, z dejavnimi glasbenicami in glasbeniki, ki se tu in zdaj soočajo s konkretnimi problemi? Lahko še stojim ob strani, opazujem iz sence tam ob robu dvorane?

Medtem ko je to vprašanje viselo v zraku, me je splet okoliščin pripeljal na mesto glasbene urednice. Intenzivno sem se lotila poslušanja, presojanja tako muzike kot lastnega dela, saj so moje besede naenkrat dobile večjo težo. Moj glas, ki sem ga prej skrivala za zapisanimi besedami, se je moral nenadoma preleviti v radijski glas. Vsakič znova se zdrznem, ko ga zaslišim iz etra – se preveč izpostavljam, sem preglasna?

Objektivnost v raziskovanju in podajanju informacij ostaja moje vsakodnevno vprašanje, se pa zavedam, da je praktično nemogoča, saj vsak glas govori drugače in sporoča druge reči. Sliši se banalno, ampak dejansko šteje vsak glas. Kot Glasne imamo priložnost, da druga druge ne poskušamo preglasiti, ampak združimo glasove v ubrano glasbeno diskusijo. Preglasno? Kakor za koga, važno je le, da si povrnemo vsak/a svoj glas.

Ne vem, koliko si se našla v mojem razmišljanju, Polona. Tudi ti si med glas(be)nimi opazovalkami, le da z druge strani dvorane. Kako tam na tvojem koncu zvenijo glasovi z odra? Kako odgovarjaš nanje?

 

Polona Černič. Foto: osebni arhiv

 

Draga Teja,

Objektivnost je pozicija, ki bi jo v raznovrstnih življenjskih situacijah večina rada največkrat zasedla. To je namreč najlažja pozicija, s katero ne prevzemamo odgovornosti za jasno pozicioniranje svojih stališč in njihovo argumentacijo. A je takšna pozicija, v večini primerov le navidezna, tudi ko se zanjo odločimo. Ni mogoče podpirati prihoda begunk ter nasprotovati njihovi nastanitvi v svoji vasi. Ni mogoče biti hkrati »za« in »proti«. Ni mogoče podpirati slovenske glasbe in se zavzemati za to, da se jo predvaja le v nočnih urah. Zato je tudi težko le stati ob strani, na robu dvorane.

Na glasbenem področju je zame objektivnost mogoča le pri podajanju biografskih ali faktografskih podatkov o glasbenici, skupini, festivalu. Kadar se trudimo biti objektivni, presojamo na podlagi razuma in ne pod vplivom čustev. Glasbe ne morem poslušati, slišati in čutiti z razumom, čeprav je ta razumski del lahko včasih prisoten v precejšnji meri. Pri meni se do določene mere pojavlja pri komentiranju plošč, medtem ko je pri koncertnih dogodkih razumski del v ozadju, čutila tu prevzamejo osrednjo mesto opazovalca dogajanja okoli sebe in na odru.

Mene strah pred izpostavljanjem ni odvrnil od glasbene poti, temveč neuspešna avdicija za Otroški in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija – hiše, v kateri delaš. Če sem pred tem od malih nog ob vsaki priložnosti na ves glas prepevala, pela s šolskim zborom v Filharmoniji in Cankarjevem domu – privilegij, ki smo ga v času mojega odraščanja imeli ljubljanskih otroci – sem tistega dne od razočaranja utihnila. Preteklo je nekaj let, da sem si zopet pričela prepevati, si kupila orglice, se nato pričela učiti igrati kitaro, vmes obupala, si kasneje kupila novo kitaro, ki sedaj v kotu sobe čaka, da bo nekoč nekje uporabljena na kakšnem odru.

V vmesnem obdobju, ko nisem bila glasna, sem poslušala glasbo in kasneje, ko sem že zaslužila dovolj, obiskovala koncerte glasbenic, ki so bile glasne še zame. Kvalitetna glasba nima spola, a mene so od nekdaj primarno zanimale glasbenice ali skupine, v katerih so bile v ospredju, ali imele pomembno vlogo, ženske. Močne ženske, če se tako izrazim, z jasnimi stališči in pozicijami. Ženske, ki vedo, na kateri strani so, in si to upajo povedati zelo na glas. V Sloveniji sem pogrešala koncerte tovrstnih glasbenic, njihovo izpostavljenost, predvajanje na radijskih postajah, zato sem neko obdobje zelo pogosto hodila na koncerte ženskih glasbenic v bližnje, pa tudi bolj oddaljene države. Letos se zato veselim glasbenega festivala InMusic v Zagrebu.

V glasbi se ne morem izogniti svoji siceršnji feministični družbeni poziciji, zate me vedno zanima vidnost ženskih glasbenic, njihova medijska reprezentacija, pogostost radijskega predvajanja, koliko je žensk med največjimi zaslužkarji v glasbi, in koliko ter zakaj so te glasbenice razgaljene na odrih in za njimi. To je le nekaj vprašanj, ki si jih pogosto zastavim. Zato me ne zanima toliko vprašanje objektivne pozicije pri glasbenem komentiranju – ker vem, da ta pri meni, če izvzamem navajanje biografskih in faktografskih podatkov, seže le do tja, da sem sposobna ceniti kvalitetno glasbo v vseh glasbenih zvrsteh, ne le pri tistih, ki so mi najbližje – temveč predvsem vprašanje pozitivne diskriminacije. Ta je bila za izboljšanje položaja žensk uporabljana v drugih družbenih sferah. Zato se sprašujem, in tudi tebe, draga Teja, ali meniš, da bi kakšni ukrepi lahko izboljšali položaj glasbenic v Sloveniji? Kako recimo sama kot glasbena urednica gledaš na ta vprašanja? Na pogostost predvajanja ženskih izvajalk na radijskih postajah, denimo? Bi bile kvote rešitev? Ali se ti ta vidik morda ne zdi pomemben?

Share