Naj pero vaše orožje bo,
moje drage, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Drugo in zadnje pismo si pišeta Teja Klobčar, glasbena urednica na Radiu Slovenija, in glasbena publicistka Polona Černič.
Teja o sebi: Muzikologinja in slovenistka, trenutno sredi raziskovanja glasbe slovenskih kantavtorjev. Doslej med drugim asistentka za etnomuzikologijo in tajnica KED Folk Slovenija, od nedavnega tudi glasbena urednica, sicer pa večna fangirl.
Polona o sebi: Sem sociologinja, ki od leta 2010 piše glasbene kritike in reportaže. Te so bile objavljene na spletnem glasbenem portalu RockOnNet, RockLine in v reviji Narobe. Trenutno iščem nov medij, za kakšen občasni zapis.
Teja Klobčar. Foto: Monika Klobčar
Draga Polona,
všeč mi je, ko praviš, da te pri poslušanju glasbe vodijo občutki; muzikologi (in drugi strokovni opazovalci) se včasih radi zataknemo pri merljivih, faktografskih podatkih, pozabimo pa na to, da je treba glasbo najprej čutiti. Imamo pa privilegij, da si lahko svoje občutenje glasbe razložimo s pomočjo znanja in tako bolje razumemo, zakaj nas kakšna izvedba pusti otopele, kakšna druga pa nam naježi kožo.
In to, priznam, sem doslej večkrat opazila prav pri ženskih izvajalkah. Morda mi bolj zlezejo pod kožo, kaj pa vem. Morda pa si prav ženske upajo izraziti tisto intimnejšo, ranljivejšo plat, ki jo morajo moški že od otroških let (zaradi naše družbene naravnanosti, jasno) skrivati pred svetom. Malo je teh žensk, res jih je malo. Vendar pa je reševanje tega problema povezano s splošnim položajem žensk v naši družbi – zgolj kvote, na primer, tega ne bi mogle rešiti. Kvote so že v svoji osnovi nehvaležen princip, saj predpisujejo zgolj kvantiteto, ne pa tudi kvalitete. In če bi se že odločili zanje, kaj bi z njimi predpisali? Več glasbe, ki jo pojejo pevke? Že zdaj precej ženskih glasov na odrih poje besede, ki so jim jih v usta položili moški (obratnih primerov je bolj malo) in ta ukrep tu ne bi spremenil ničesar. Kaj pa, če bi uvedli več glasbe, ki jo izvajajo instrumentalistke, glasbe, ki so jo napisale tekstopiske in skladateljice, glasbe, ki so jo aranžirale, producirale, montirale, snemale ženske? Prav pri vsakem od teh meril bi naleteli na težave, saj problem žensk v glasbi ni problem žensk pred mikrofonom, torej pevk, ampak so stvari precej kompleksnejše. Ponekod, na primer v orkestrih, predsodke vse od 70. let prejšnjega stoletja poskušajo preseči s slepimi avdicijami,[1] vendar je takih priložnosti malo, saj glasba (sploh pri nas) ostaja predvsem ljubiteljska, prostočasna dejavnost.
Predsodek do žensk v glasbi se vleče že stoletja. Ženske, ki so nastopale pred moškimi (kot pevke, morda s kakšnim manjšim inštrumentom v rokah – primeri instrumentalistk so precej redki), so imele pogosto predznak lahkih, promiskuitetnih in tako manjvrednih predstavnic »nežnejšega spola« (nalašč uporabljam to oznako, saj me ob njej vedno popade nekaj nič kaj nežnih refleksov). Ne vem, kaj je bilo prej: napol gole pevke na odru ali moška želja po napol golih pevkah na odru (nagibam se k slednji možnosti), vsekakor pa ta problem ni od včeraj. Če ga želimo razrešiti, nas čaka celovitejša sprememba razmišljanja, ki jo lahko dosežemo le z vztrajnostjo in medsebojno podporo. Treba pa je začeti pri sebi in razbiti najprej lastne predsodke.
Draga Polona, imaš tudi ti kakšne ideje, predloge za izboljšanje stanja? Verjetno stvari že rešuješ po svojih zmožnostih – kako in na kakšen način?
[1] Tudi slepe avdicije včasih niso bile dovolj, saj je spol kandidata pogosto izdala obutev (natančneje: zvok petk po parketu). Ponekod zato kandidate prosijo, naj na oder stopijo bosi.
Polona Černič. Foto: osebni arhiv
Draga Teja,
Naj pričnem tole pismo, s katerim tudi zaključujeva najino dopisovanje, z navedbo nekaj podatkov. Po podatkih britanske Asociacije za neodvisno glasbo je 61 odstotkov zaposlenih v glasbeni industriji moških. Na področjih kot so managment, promocija in glasba v živo je ta delež še precej višji, le 30 odstotkov je žensk. Kljub temu, da imajo ženske višjo raven izobrazbe zaslužijo manj kot njihovi moški kolegi. Skoraj polovica žensk v glasbeni industriji (47 %) zasluži manj kot 10.000 funtov letno. Med moškimi jih je takšnih 35 odstokov.
Navajala bi lahko še podatke mnogih drugih analiz in raziskav pa bi prišli do podobnih ugotovitev. Strinjam se s teboj, da je problem širši in, kot sem že sama zapisala, se tiče širšega položaja žensk v družbi. Pa vendar sama izhajam iz stališča, da kjer je prisotna velika neuravnoteženost med spoloma, po zasedenosti mest in dohodkov, je pozitivna diskriminacija, kar je drug termin za kvote (beseda kvote je namreč skoraj tako osovražena kot beseda feminizem/feministka), primeren ukrep za izboljšanje obstoječega stanja. Tovrstna ureditev morda na prvi pogled res vpliva le na kvantiteto, ne more pa na kvaliteto, vendar je kvalitetni izbor glasbe stvar uredniške politike. Ne le v slovenskem glasbenem prostoru, temveč širše, je kvalitetnih glasbenih izvajalk dovolj, če ne enako kot moških kolegov, zagotovo pa več kot jih je sedaj izpostavljenih v glasbenem in medijskem prostoru. Enako velja tudi za druga področja.
Ženskam je treba dati priložnost za ustvarjanje, predvajanje in nastopanje. Nemalokrat se mora najprej, zaradi socializacijskih procesov, ki še vedno usmerjajo ženske v pripisane in tradicionalne družbene vloge, v katerih mesto žensk ni v izpostavljenem ospredju, krepiti njihovo moč in spodbuditi k udejstvovanju, pa naj bo to na glasbenem, literarnem ali kakšnem drugem ustvarjalnem področju, tudi tehnične narave. Spodbuda lahko pomeni že vidnost žensk, njihova prisotnost v javnosti, medijsko pojavljanje. Odraščala sem ob glasbi ter ustvarjanju Nece Falk in Svetlane Makarovič, ki sta v mojih mladih letih zaznamovali moje zanimanje ne le za glasbo, temveč širšo umetnost, pri čemer nobena izmed njiju že takrat ni ustvarjala primarno za otroško/mladinsko publiko. V kolikor bi upoštevali kriterije, po katerih nekatere zasebne komercialne radijske postaje izbirajo glasbo preko anketiranja poslušalcev, ki so glasbeno obstali v 80-tih letih, njune glasbe na radijskih postajah ne bi poslušali, ker pač večini ni dovolj všečna, pozitivna ali kar koli že najbolj glasbeno privlači komercialno poslušalstvo. Zadnja plošča Nece Falk, Od daleč, je recimo izvrstna. Dvomim, da se pogosto vrti na radijskih postajah, zlasti če izvzamem nacionalne radijske postaje. Besedila pesmi je napisal Boštjan Narat. Ko govorim o ženskih ustvarjalkah zato ne mislim, da ustvarjajo le samostojno ali izključno v ženskih zasedbah, temveč da imajo ženske pomembno vlogo, ki je tudi javno vidna oziroma je javno prepoznana. Zavzemanje za izboljšanja položaja žensk v glasbi ne pomeni sovražno nastrojenost napram moškim ustvarjalcem, temveč zavzemanje za krepitev moči žensk in njihovo vidnost, na koncertnih odrih in v medijskem prostoru ter slišnost na radijskih postajah.
Do sprememb se seveda tudi z uvedbo kvot ne bi moglo priti v kratkem roku. Že na primeru njihove uvedbe v politiki vidimo, da je to dolgotrajni proces. Bi bil pa pozitiven signal glasbenim ustvarjalkam, tudi ali predvsem tistim mlajšim, ki šele prihajajo. Dejstvo pač je, da moški glasbeni izvajalci niso bolj izpostavljeni, ker je njihova glasba bolj kvalitetna, ampak zato, ker glasbena industrija deluje kot gospodarski sistem, v katerem so v ospredju moški. Zato ima Bruce Springsteen trenutno evropsko turnejo na štadionih za 40 in več tisoč obiskovalcev, enako kvalitetna, a manj poznana izvajalka Melissa Etherdige (od obeh sem videla po pet koncertov in sem objektivna kot sem le lahko), pa – ko pride v Evropo – koncertira v dvoranah do tri tisoč obiskovalcev. Zato je lani Gregory Porter igral na glavnem odru festivala Jazz Open v Stuttgartu, večkrat nagrajena Ruthie Foster pa je na noge dvignila občinstvo v malem džez klubu.
Tema nima konca in verjamem, draga Teja, da jo bova nadaljevali kje drugje, tudi v Inciativi Glasne.
