Naj pero vaše orožje bo,
moje drage, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Tokrat si dopisujeta oblikovalka zvoka Tisa Frelih in producentka Kaja Skrbinšek.
Tisa o sebi: Oblikovalka zvoka že 15 let. Kot sveža psihologinja se urim pretežno v kognitivni nevroznanosti. Kritična in zahtevna do sebe, dopustim, da mi natrpan vsakdan uravnotežita predvsem šport in dobra hrana.
Kaja o sebi: Vokalistka, tekstopistka, sveža producentka in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij.
Tisa Frelih. Foto: Tomaž Šantl
Draga Kaja,
Novice in dogodki, ki mi križajo poti v zadnjih tednih, mi na trenutke, ko se utrgam od dela na raznih projektih, nudijo veliko priložnosti, da se zazrem v lastno preteklost, poskušam ostati v stiku s sedanjostjo in se nekoliko povprašam o prihodnosti. Slednjo spet in spet in vedno znova raje zavijam v meglo, kamor pravzaprav tudi sodi. Vem, da sem le do določene mere krojač lastne usode.
Ko sem pred 15. leti stopila na začetek poti tonske tehnice, mojstrice, oblikovalke zvoka, kakorkoli že, mi na noben način ni bilo z rož’cami postlano, ne z vidika objektivnih življenjskih pogojev, ne z medosebnega vidika. Kot precej sramežljiva najstnica sem skušala vrteti knofe mešalnih miz med obilo vprašujočih pogledov in neredkimi zbadljivkami, ki so bodle predvsem s strani populacije nasprotnega spola. Vztrajala sem dovolj dolgo, da je eden izmed legendarnih slovenskih toncev spremenil svoje prvotno mnenje, ki se je glasilo: »Pa kaj boš ti, tamala?!« in me tako čez kakšni dve leti pričel jemati resno ter me nekaj malega naučil.
Vztrajnost me je popeljala do »udobja« freelance miksanja izredno kvalitetnih bendov, do česar verjetno ne bi prišlo, če bi si vmes pridobila redno zaposlitev pri katerem izmed ozvočevalskih podjetjih, kar je bila na samem začetku moja dokaj velika želja. Zakaj se ni uresničila? Ker sem ženska in kot takšna »samo« tonski tehnik, ne pa tudi mišica, ki preklada (pre)težke kose ozvočevalske opreme. Spominjam se, kako sem se kot »smrklja« prijavila na razpis za delovno mesto tonskega mojstra na nacionalni televiziji. Gospod, ki me je intervjuval, me je najmanj dvakrat vprašal, če sem prepričana, da lahko na primer na Veliko planino zvlečem ne-vem-kakšen praktikabel. Odgovorila sem: »Ja, saj hodim na fitnes«. Roko na srce, ta samozavest je bila nekoliko hlinjena in zelo dobro sem se zavedala lastnih omejitev. V drugi krog me niso sprejeli. Čez kakšni dve leti (sedaj že skoraj 10 let od tega!) so me klicali, če lahko naslednji teden pričnem z redno službo na nacionalnem radiu. Pogoj je bil, da pozabim na Siddharto in Laibach, Slovenska popevka pa bi bila moja prioriteta. Nudili bi mi delo za 96-kanalno mešalno mizo, pri čemer, tako si mi rekli, ni lepšega občutka kot to, da točno veš, kaj imaš na katerem kanalu. To je bilo teden dni pred mojo prvo evropsko turnejo z Laibach. Nisem si več želela službe na nacionalki.
Zakaj ti pripovedujem to zgodbo? Zato, ker v zadnjem času dobivam veliko vprašanj s strani mlajših, kako uspeti v tem poslu. Moja zgodba je dokaj specifična in marsikatero priložnost sem si drznila zavrniti. Zato ne poznam drugega odgovora kot »vztrajnost«. Zdi se mi, da je ta ostala ključna in bi morala ostati konstanta v spremenljivem času, če naj bi nekdo uspel ali ostal uspešen. V tistih časih, ki so dejansko bili drugačni, se mi je zdelo, da možnosti ni veliko, sem pa zato 100% verjela v vsako ponujeno priložnost v tistem preostalem odstotku možnosti. Danes je spekter možnosti širok kot Rimska cesta, priložnosti, v katere bi človek verjel, pa so tako redke kot popoln sončni mrk nad domačim krajem.
Pobeg iz domačega kraja oziroma države pa je morda naslednji člen v enačbi, brez katerega se ta ne bo nujno izšla. Si slišala, da inštitut SAE v Ljubljani zaključuje svojo zgodbo? Še ena enajstmetrovka za beg možganov. Nikoli se nisem vpisala na SAE. V mojih začetkih v Sloveniji niti ni obstajal, nato pa je zame za nekaj časa postal skorajda prototip obstoja priložnosti in neobstoja možnosti. Ostala sem samouk, za kar mi pravzaprav ni žal. Zaradi tega sem imela več priložnosti za vztrajnost in odebelitev kože.
Prav letošnjo pomlad sem na SAE imela gostujoče predavanje. Na mojo žalost v predavalnici ni bilo deklet. Odslej se bodo očitno kalile bolj kot ne v tujini. Tudi tam jih nisem srečala veliko. Največ sem jih videla v Skandinaviji, kjer so dekleta v tem poslu očitno bolj norma kot drugod, vsaj v koncertnem svetu. V Španiji, na primer, se me je tonska tehnica razveselila kot E.T.-ja, ko se je končno zopet snidel s svojo vrsto. Sem se pa pred kratkim sama na podoben način razveselila dveh (!) deklet, ki sta mi, neodvisno ena od druge, v Križankah, z vsem možnim zanimanjem gledali pod prste za mešalno mizo. Prva med tonsko vajo, druga med koncertom. Z drugo nisem uspela govoriti, mi je pa veliko povedal njen nasmešek ob zahvali, da sem ji dovolila dostop in prisostvovanje med koncertom. S prvo pa sva se po tonski vaji pošteno zaklepetali. Gromozanskost entuziazma, ki je to punco obdajal, me je razveselila za cel vikend. Jeseni gre v Liverpool na Paul McCartneyev inštitut, da se izuči za tonsko tehnico. In ne bodo ji vsega plačali starši. Ne more ostati na našem koncertu, ker ima ob 6h zjutraj službo, da bi zaslužila za vsaj prvo leto bivanja. Še obstajajo tisti (tiste!), ki vedo, kaj bi radi/e. Zaželela sem ji, da ji ne bi bilo potrebno priti nazaj.
Ostalim, tistim vztrajnim, ki jim iz teh ali onih razlogov ne uspe pobegniti drugam, želim, da tu srečajo kakšno tonsko legendo, ki jim bo vsaj malce pomagala naprej. O nekaterih, ki so v mojih časih pomagali meni, slišim, kako jim je rokenrol življenje pokazalo zobe, spet drugi so v tujini, več dni v letu na turnejah kot z lastnimi otroki. Sama morda nekoč ne bom več vztrajala tu, vsaj ne tako intenzivno. Razlog ne tiči le v moji ljubezni do nevroznanosti in bližajočem zaključku magisterija. Morda nekaterim to ne deluje samoumevno, vendar bo zame nekega dne rokenrol postal postranski. In to zato, ker sem ženska. Nimam namena vsega staviti na kariero, ki ostaja nestabilna ne glede na uspeh. Za razliko od glasbenih kolegov pač ne morem morebitnega bodočega naraščaja pustiti, da se gre sam rodit v porodnišnico, medtem ko bi bila jaz na turneji. In da se doma dere, medtem ko se mi deremo z odra. In kaj se v tem poslu zgodi s človekom, ki za kakšno leto izgine s scene? To bom najverjetneje še ugotovila. Kaj ti misliš o tem? Ah, prekarci, pa še ženske povrhu! Tu bi lahko odprla povsem novo temo, pa ne želim biti predolga.
Veselim se tvojega odgovora in ti želim lep poletni teden!
Kaja Skrbinšek. Foto: Matevž Kocjan
Draga Tisa,
začetki pisem mi nikoli niso šli preveč dobro od rok. Najbrž zato, ker so, tako kot vsi ostali začetki izven območja lagodja, težki. Ubesediti svoja razmišljanja o glasbi, njeni vlogi v mojem življenju in moji vlogi v njej, se mi kar naenkrat ne zdi več tako lahka naloga, sploh zato, ker je moja pot na slovenski glasbeni sceni še sveža in se moja razmišljanja o tem pogosteje zaključijo z vprašajem kot piko.
Prebiram tvoje besede in razmišljam, kako si razmišljala takrat, ko si bila tudi sama na začetku te poti. Jasno mi je, da ti, kot ženski, ni moglo biti lahko v tako izrazito moškem poslu, kot je avdio inženiring. Biti del manjšine pač nikoli ni lahko. Se mi pa zdi, da sem na svoji relativno kratki petindvajsetletni poti največ vneme in trpežnosti prepoznala ravno pri tistih ljudeh, ki so bili drugačni od večine v svojem pogledu na svet. K premagovanju vseh tistih dodatnih ovir, ki jih prinaša odstopanje od konvencionalnega, ponavadi sodi klesanje duha ali, kot si sama napisala, odebelitev kože.
Moj, prav tako samouški, odnos do glasbe sta v največji meri zaznamovali vlogi vokalistke in tekstopistke. Kar sem se naučila zaigrati na klavir, sem se naučila odigrati po posluhu. Že od majhnega sem rada oponašala druge vokaliste in posnemala njihov način petja ter izgovorjavo besed. Ker dolgo časa nisem znala brati not, sem si izmislila svoj način zapisovanja preprostih kompozicij, da sem lahko zraven izumljala nove vokalne linije. Vsa ostala zanimanja, raziskovanja in ambicije, ki so sledila, se mi zdijo kot neke vrste rečje, ki ga napaja isti izvir; veselje do ustvarjanja vokalnih linij.
In vendar… Proti koncu gimnazije sem sprejela dejstvo, da si z glasbo po vsej verjetnosti ne bom služila kruha. Še vedno sem glasbo ustvarjala z enakim entuziazmom, le da sem tekom odraščanja med drugim dojela tudi to, da vse v zvezi z glasbo doživljam preveč osebno, da bi bila pripravljena sprejemati kompromise, kakršni so v tem poslu potrebni. S tem ciljam predvsem na prilagajanje glasbe potrebam in željam trga. Poleg tega, je za nas ženske, kot si že sama omenila, izbira tovrstnega poklica še toliko bolj nekompatibilna z družinskim življenjem.
Dve leti nazaj sem obiskala Amsterdam z namenom, da si ogledam njihov SAE Institute. O odhodu v tujino sem sicer razmišljala že večkrat pred tem, ampak sem zaradi ljubezni do vsega kar imam/sem imela tukaj, vedno našla cel kup izgovorov in dejanskih razlogov, zakaj še ni pravi trenutek, da odidem. V tistem obdobju sem ravno zaključevala svoj dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in čeprav se je takrat zdelo najbolj smiselno, da nadaljujem s študijem na tem področju in magistriram, sem začutila, da je po vseh letih ustvarjanja nekih amaterskih zametkov glasbene produkcije, prišel čas, da se izobrazim o nečem, kar je vse dotlej predstavljalo moj intimen svet ustvarjanja, izražanja, neke vrste obred, ki je skrbel za ohranjanje moje notranje integritete. Najbrž sem ravno zato izbrala šolo, za katero sem vedela, da ne bo posegala v mojo kreativnost in glasbeno vizijo, temveč me naučila več o glavni esenci glasbe – zvoku. Zakaj Amsterdam? Ne vem, tako se mi je pač takrat zazdelo. Deluje prijazneje od Londona in je, vsaj kar se glasbene industrije tiče, bolj perspektivno od Ljubljane.
In vendar sem si po dnevih odprtih vrat na SAE Ljubljana premislila. Zakaj? Kaj pa vem, najbrž je kombinacija simpatične ekipe, manjšega števila študentov in prijetnega vzdušja prevladala nad boljšo opremo in večjim številom studijev inštituta v Amsterdamu. Nikoli mi ni bilo žal, da sem si takrat premislila. Mi pa je zelo žal, da ta kraj, kjer sem spoznala toliko kreativnih ljudi in se od njih veliko naučila, zdaj zapira svoja vrata. Žal mi je zato, ker vem, da sem sama resnično potrebovala tovrsten program, da sem se končno opogumila in izdala svoj prvi samostojni album. Žal mi je, ker vem, da je še veliko kreativnih fantov in deklet, ki bi morda potrebovali enako spodbudo, pa te priložnosti ne bodo imeli, vsaj ne v Sloveniji in ne s to ekipo.
Ampak za vse nas velja, da je treba vztrajati, praviš? Se strinjam. Vztrajnost je tudi po mojem mnenju dobro sito, ki znotraj nas jasno loči resnične želje od plevela idej o naših željah. Predvsem pa omogoča tistemu delčku, ki mu ponavadi pravimo usoda, da se sploh lahko zgodi.
Hvala za tvoje pismo, si mi dala razmišljati še dolgo potem, ko bi že morala spati…
Tudi jaz ti želim lep poletni vikend in lahko noč,
Kaja
