Koncert WYWOP – Svetovnega mladinskega pihalnega orkestra v kongresnem centru v Schladmingu 16. julija 2016
Če ne bi bilo tekem svetovnega pokala v smučanju, bi bil Schladming samo še eno od mnogih slikovitih avstrijskih alpskih mestec. Kraj z dobrimi 4000 prebivalci zares zaživi pozimi, ko desetine kilometrov čudovitih smučišč in prog na sneg privabijo neštete smučarje od blizu in daleč – zaradi relativne bližine, 250 km iz Ljubljane, je Schladming priljubljen tudi pri slovenskih smučarjih. Poleg zimskih užitkov in svetovnega prvenstva v alpskem smučanju 2013 pa je Schladming zadnjih 19 let še kako trdno zapisan tudi na svetovni glasbeni zemljevid, saj se tam vsako poletje že od leta 1997 odvije Mid Europe, največji evropski festival pihalne glasbe, ki bo naslednje leto torej praznoval 20. obletnico.
Tako Schladming zaživi tudi vsako leto v sredini julija in dobesedno poka po šivih od glasbenikov, ki pridejo dobesedno s celega sveta in v sklopu festivalskih dogodkov nastopajo na samostojnih koncertih, tekmovalnih nastopih in na večernih zabavno-promenadnih koncertih na več odrih (t.i. Die Lange Nacht oz. dolga noč). Vsekakor je potrebno omeniti, da je bil en cel dan letošnje izdaje Mid Europe razveseljivo posvečen slovenski pihalni glasbi in orkestrom; poimenovali so ga Slowenien-Tag in ga posvetili “glasbeni raznolikosti naših sosedov iz Slovenije”. Letos je tako na festivalu nastopilo rekordno število naših orkestrov, kar šest: Kmečka godba Pernice, Združeni slovenski veteranski orkester, Papirniški pihalni orkester Vevče, Godba Cerknica, Pihalni orkester Glasbene šole Sevnica in Ansambel helikonov, pri organizaciji gostovanj pa sta aktivno sodelovala tudi Zveza slovenskih godb in Javni sklad za kulturne dejavnosti.
Eden izmed vrhuncev in glavnih koncertov festivala Mid Europe pa je vsako leto tudi zaključni koncert Svetovnega mladinskega pihalnega orkestra, po kratici poimenovanega WYWOP (World Youth Wind Orchestra Project). Gre za projektni orkester, ki ga vsako leto sestavijo iz mladih (do 30. leta) prijavljenih glasbenikov z vsega sveta in deluje en teden. V teh dneh z zelo intenzivnimi vajami (po 8 in več ur na dan) naštudira koncertni program na najvišjem nivoju zahtevnosti izvajanja pihalnih orkestrov. Zasedba glasbenikov glede na projektno naravo orkestra vsako leto nekoliko niha, prav tako tudi število držav, ki so zastopane v orkestru. Letos jih je bilo devet: ZDA, Nemčija, Velika Britanija, Avstrija, Španija, Italija, Japonska in Norveška, svojo predstavnico pa smo v skladu z bogato in globoko zakoreninjeno godbeno kulturo pri nas imeli tudi Slovenci, saksofonistko Petro Hribovšek, sicer članico Papirniškega pihalnega orkestra Vevče (“rekordno” slovensko leto v WYWOP-u je bilo sicer 2010, ko je v orkestru igralo kar sedem Slovencev).
Letošnji koncertni večer orkestra WYYOP je povezovala rdeča nit z naslovom čudež narave in v skladu s tem se je koncertni program začel z delom In This Broad Earth skladatelja Stevena Bryanta, ki je izvedbi tudi prisluhnil, dirigirala pa je Verena Mösenbichler-Bryant. Kompozicijo je spremljala tudi projekcija fotografij, ki jih je med sprehodi in pohodi po čudoviti avstrijski alpski naravi posnel sam skladatelj. Skladba, ki so jo navdihnili prav omenjeni pohodi, je bila kratka, a učinkovita in dramatična. V skladbi City Trees (Michael Markowski, tudi on je bil v publiki, dirigirala je ponovno Verena Mösenbichler-Bryant) so zazvenele tople harmonije, glasba pa je bila kljub sorazmerni varčnosti z melodičnim materialom polno zveneča. Kompozicija je bila popestrena z nekaj pihalnimi soli in prav tako s projekcijo fotografij, po nekaj precej repetitivnih minutah pa je vendarle zrasla do vrhunca in nato potihnila. John Mackey je s skladbo Sheltering Sky (dir. Benjamin Lorenzo) prikazal nekaj podobnega, kot pred njim Markowski in povedal bolj malo, je pa bila njegova skladba dobra vaja za intonacijo orkestra. Kot edino pravo klasiko, ki pa je bila izvirno napisana za simfonični orkester, smo nato slišali Coplandovo Outdoor Overture (dir. Daniel Tembras) v skladateljevem tipičnem americana slogu z obveznim solom trobente (katerega nekaj dob je bilo res neposrečenih), prepoznavno ritmiko in spevno, nalezljivo motiviko. Ob takšnih skladbah si poslušalec na trenutke prav zaželi, da bi skladbe v podobnem slogu pogosteje pisali (znali pisati?!) tudi skladatelji mlajših, sodobnejših generacij in se posledično ne bi tako togo držali kompozicijske ekstravagance.
Skladba z naslovom Peace and Light Rising, ki jo je napisal Edward Knight (dir. Douglas Henderson), je nastala v spomin na posledice in žrtve uničujočega cunamija, ki je v marcu 2011 hudo prizadel vzhodno obalo Japonske. V orkestru je igrala tudi japonska tubistka. Začela in končala se je z efektom vetra (prepihavanje instrumentov brez tona), vmes pa smo slišali nekaj tonskega slikanja in himnični poklon umrlim – glasbeni in memoriam. Karseda slikovita The Fly, t.i. invencija za pihalni orkester mladega španskega skladatelja Óscarja Navarra, je bila glasbena šala v najžlahtnejšem pomenu besede; kot bi poslušali Čmrljev let na deseto potenco in s kupom posebnih učinkov, v izvedbo katerih je bil vključen cel orkester z dirigentom Henriejem Adamsom vred, delo pa je nemara edina skladba (ali pa vsaj ena od izjemno redkih) z dolgim solom za fleksaton. Poleg tega je bila to skladba z nemara “najžlahtnejšo” povezavo s tematiko narave, ki je “poveljevala” koncertu, publiki pa pričakovano v užitek in zabavo, sploh ko je dirigent v zadnjem taktu nadležno “muho” vendarle “pokončal” s čisto pravim ročnim muholovcem. Adams je dirigiral tudi predzadnjo skladbo, Libertadores istega skladatelja, posvečeno osvoboditeljem oz. po skladateljevih besedah “takoimenovanim separatističnim voditeljem Južne Amerike, Joséju de San Martínu in Simónu Bolívarju”, po katerem se imenuje tudi orkester, iz katerega je pravzaprav izšel zdaj že znameniti dirigent Gustavo Dudamel. Šlo je za barvito in ritmično zahtevno kompozicijo, v kateri so morali glasbeniki tudi peti, ploskati, topotati z nogami in se tleskati po nogah in prsih, iz tolkalske sekcije pa se je v finalu skladbe oblikovala tolkalska skupina oz. t.i. drumline malih bobnov. Dva tolkalca sta prikorakala tudi v ospredje odra in skupaj so skladbo pripeljali do dramatičnega sklepnega vrhunca. Zaključna Conga del Fuego Nuevo (Artura Márqueza, razvpitega predvsem po znamenitem Danzónu No. 2; dir. Verena Mösenbichler-Bryant) je z latino ritmi poskrbela za udarni in učinkoviti finale koncerta.
Ob vsem zapisanem pa je vendarle treba prikazati še nekaj dodatnega ozadja. Čeprav je, kot rečeno, izvajalski nivo orkestra ostal primerno visok, pa se je celoten koncept projekta nedvomno in očitno spremenil. WYWOP je bil od nekdaj “družinski” projekt – vodja orkestra in ena od dirigentov je bila vedno Verena Mösenbichler-Bryant, en od dirigentov je bil tudi njen oče Johann Mösenbichler, sicer mednarodno priznan dirigent in specialist za pihalne orkestre (Orkestru Slovenske policije je že dirigiral tudi v Ljubljani), pri organizacijskem delu pa sta sodelovali še Verenina mama Sieglinde in sestra (prav tako) Sieglinde. V zadnjih letih se je ta “zasedba” razširila še na izvrstnega ameriškega skladatelja in Vereninega moža Stevena Bryanta (v poslušanje toplo priporočam npr. vsaj njegovo suito Alchemy in Silent Spaces oz. njen prečudoviti prvi stavek, the logic of all my dreams).
Poleg Verene in Johanna je WYWOP-u vsako leto dirigiral še en od mednarodno priznanih in uveljavljenih dirigentov – specialistov za pihalno glasbo, npr. Jan Cober, Henrie Adams, Jan Van der Roost, Ray Cramer itd., torej je imel WYWOP vsako leto tri dirigente, v zadnjih letih pa se je to število povzpelo do pet, kar pa glasbenikom lahko povzroča tudi težave. Dejstvo je namreč, da je na urah in urah napornih in intenzivnih vaj včasih že težko slediti toliko različnim dirigentom, od katerih ima vsak svojo vizijo, tehniko, pričakovanja, zahtevanja, želje… Tudi koncertni programi včasih niso bili tako intenzivno usmerjeni v glasbeno ustvarjalnost iz ZDA, pač pa veliko bolj mednarodno naravnani in reprezentativni tudi v smislu klasik žanra; zdaj se izvaja številčno več skladb, ki pa so krajše.
Kot večkratni bivši član orkestra naj zato za konec zapišem, da se je po mojem skromnem mnenju WYWOP kot nekakšen “family business” v zadnjih letih nekoliko preveč “amerikaniziral”, saj je bila letos večina dirigentov ameriških, oba gostujoča skladatelja Američana (Steven Bryant in Michael Markowski), večino izvedenih skladb so napisali ameriški skladatelji, iz ZDA pa je prišlo tudi kar 30 od skupno 56 članov orkestra, torej več kot polovica. Podobna “ameriška” zasedba se po napovedih obeta tudi prihodnje leto, ko se bo WYWOP-u za vse starejše od 30 let pridružil tudi WAWOP – World Adult Wind Orchestra Project. Seveda je tudi ameriška kultura koncertnih pihalnih, trobilnih in ostalih podobnih orkestrov in zasedb zelo razvita in cvetoča, vendar bi na največjem evropskem festivalu pihalne glasbe vendarle morali dajati prednost in poudarek evropskim skladateljem, dirigentom in glasbenikom.
