Naj pero vaše orožje bo,
Moje drage, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Gostujoči peresi tokrat pripadata glasbenicama in kritičarkama Nini Novak Oiseau ter Sari Korošec.
Nina o sebi: Sem pesnica in recenzentka, tudi pisateljica ter kantavtorica, zaljubljena v morje, sonce in veter v laseh. Vse našteto se odraža predvsem v pesniški zbirki Balada za lastovke ter vizualni zbirki poetičnih utrinkov V šepetu trepet, s katero skušam ljudi vrniti nazaj k sebi, naravi in občutjem, ki jih nosimo v sebi. Verjamem v besede in magijo glasbe.
Sara o sebi: Glasbeno se udejstvujem v DIY solističnem elektro-akustičnem projektu Muzikačaka in sem sodelavka glasbene redakcije Radia Študent.. Upam, da mi v kratkem uspe izdati novo ploščo Dolgčas.
Nina Novak Oiseau. Foto: Urša Lukovnjak
Draga Sara,
zapisov o manjvrednostnem položaju žensk na področju umetnosti, še posebno v glasbi, kjer se te pogosto obravnavajo izključno kot kos mesa in objekt poželenja, kateremu ne gre pripisati nobenih osebnostnih, čustvenih in (ter predvsem!) intelektualnih sposobnosti, je zadnje čase precej. Pravzaprav sem v zadnjem obdobju zasledila tudi nekaj takšnih, ki situacijo obračajo in s pomočjo parodije na isti način obravnavajo moške. Vendar se sama že dlje časa spogledujem z opažanjem, ki se te problematike morebiti direktno ne dotika, zagotovo pa navkljub temu postavlja ženske na mesto gospodinj in, občasno, ko so zares lačne umetnosti, tudi performerk. Vprašanje je, ali jim prav to dejstvo omogoča, da so v ustvarjalnem izražanju pristnejše in iskrenejše …
Človek mora biti najprej in predvsem človek, potem lahko vsa umetnost izhaja iz tega, je izrekel neimenovan mislec. V časih, ki spodbujajo potrošništvo in je kultura muha enodnevnica, medtem ko je glasba iz zbirateljstva prešla v hitro konzumiranje po načelu »naloži, poslušaj in izbriši«, se ne gre čuditi, da so mnogi pozabili biti ljudje. Zato ne preseneča niti dejstvo, da se dandanes tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z glasbo, delijo na dve veji, od katerih se ena od njiju širi v tri med seboj dokaj raznolike smeri. Tista osrednja skupina, ki je žal že nekaj časa v manjšini, so zagotovo umetniki. Večina ljudi ne dojema, da ukvarjati se z glasbo (literaturo, slikarstvom, gledališčem, filmom itd.) še ne pomeni biti umetnik. Velika večina (povprečnih) ljudi preprosto ne loči med umetnikom, ki s svojim delom spreminja, in izvajalcem glasbe, ki zapolni tišino, da bi se nam ne bilo potrebno ozirati vase in se soočiti z lastnimi strahovi. Umetniško delo nas nikdar ne bi smelo oddaljevati od svoje biti, kajti, kot je dejal Lawrence Durrell: Umetniško delo je nekaj, kar je bolj podobno življenju, kot življenje samo. Razlog temu je nagovarjanje umetniškega dela, spodbujanje k iskanju odgovorov, preizpraševanju o svetu, življenju in nas samih. Umetnik bi zato moral biti zgled vsem, ki prihajajo v stik z njim. Kajti umetnik si drzne izraziti kritiko družbi, v kateri živi, umetnik si upa prisluhniti svojim čustvom, umetnik si upa živeti po lastnih načelih. Umetnik živi. In diha z vsem, kar ga obkroža, medtem ko svoje poglede na svet vešče in na njemu lasten način vnaša v ustvarjalne procese.
Zavedam se, da je pravkar opisano kar nekoliko preveč idealizirano dojemanje tega čarobnega sveta, imenovanega umetnost. Realnost žal izpričuje, da večina tistih, ki se ukvarja z ustvarjalno dejavnostjo – prav ta skupina predstavlja nasprotje umetnikom – sodi v kategorijo poslovnežev, plačancev ali tovarnarjev. Dovoli, da ti pojasnim svoje stališče glede tega in ti navedem ter opišem primere, kdo je kdo.
Poslovneži so seveda mnogi ljudje, ki so tako ali drugače del (glasbene) scene, vendar jih splošna javnost prej kot po glasbenih delih pozna po drugih dejavnostih znotraj glasbene kulture. Opažam, da se ti ljudje nadvse radi samopromovirajo, saj se udeležujejo vseh mogočih glasbenih dogodkov, kjer klepetajo s tistimi, ki so kakorkoli povezani z glasbo. Vsi vedo, kdo so, vendar le malokdo ve našteti vsaj dve, tri njihove skladbe, kajti njihovo delo je v ozadju. Plačanci so pogosto tudi instrumentalisti, ki so del vseh mogočih dogodkov, vendar s to razliko, da se ob vseh priložnostih pojavljajo na odru. Njih zasledimo na brezštevilnih projektih, koncertih, festivalih in čeprav vzporedno ustvarjajo tudi avtorsko glasbo, po njej ne bodo nikdar tako prepoznavni, kot bodo znani po tem, da so (odlični) instrumentalisti, saj se lastnim projektom preprosto nimajo časa posvetiti in zato ostajajo le ena od vzporednih, pogosto zapostavljenih dejavnosti. In tretji, tovarnarji, delujejo iz »ozadja«. Le redko jih srečaš na dogodkih, na katerih niso osrednji gostje in nam najmanj enkrat letno, če ne celo dvakrat ali večkrat, ponudijo nov izdelek, ki je pogosto vprašljiv s stališča iskrenosti in kakovosti. O njih vsi vedo vse, o njih vsi govorijo, vsi jih hvalijo, a jih le redko kdo z veseljem posluša, bere, gleda … Kajti delo samo pogosto daje jasno čutiti, ali je avtor iskren ali ne, četudi si ta želi omenjeno dejstvo prikriti.
Pa da ne bo pomote, nikakor ne trdim, da umetniki vedno ustvarjajo dela vrhunske kakovosti, medtem ko tisti, ki se z umetnostjo le ukvarjajo, ponujajo v posluh glasbeni balast. Nikakor, kajti tako tu kot tam imamo dela, ki se zapišejo v zgodovino in dela, ki odidejo v pozabo, pri čemer zelo veliko vlogo igrajo tudi okus, družinsko, socialno, intelektualno in mnoga druga ozadja posameznika. Res pa je, da obstajajo smernice, skupne pripadnikom zgoraj opisanim skupin, zaradi katerih sem tudi prišla do zaključka, da težko govorimo o umetnosti kot zaokroženi celoti. Kajti umetnost nas premika, glasba nas pogosto pušča hladne. Henry Miller je dejal, da je umetnik inštrument, ki beleži nekaj, kar že obstaja, nekaj, kar pripada vsemu svetu, in kar je kot umetnik temu svetu tudi prisiljen vrniti.
Če v svojem razmišljanju odidem še nekoliko dlje, ne morem spregledati, da se ženske skoraj izključno pojavljajo kot avtorice lastnih projektov. Kot da se oglasijo le takrat, kadar imajo kaj povedati. Kot sem že dejala, o okusih se ne razpravlja, zato pustiva ob strani vprašanje, ali ima to delo dejansko umetniško vrednost ali ne. Kakorkoli, sklepam, da si bova enotni vsaj v tem, da se ženska izpostavi s svojim delom (le) takrat, ko želi ali mora nekaj povedati, najsi nam bo povedano všeč ali ne. Ko se mora izraziti. Morda, kadar gre ravno za pevko, bo ta imela tu in tam, čeprav redko, priložnost gostovati na projektu katerega od kolegov, metem ko pogostejša sodelovanja opažam tudi na področju jazzovske (instrumentalne) glasbe, kjer glasbeniki krožijo.
Pri moških je drugače. Moški so povsod. Moški ustvarjajo lastne projekte za konjiček, medtem ko živijo od projektov, v katerih nimajo kaj dosti priložnosti za izražanje. Vsaj zdi se tako. In seveda pri tem ne morem mimo vprašanja, ali je dandanes pravzaprav enako, kot je bilo pred desetletji, nemara stoletji: moški služijo kruh s svojim delom, ki je v tem primeru (mehanično) glasbeno ustvarjanje in zato, da bi obdržali veselje do dela, poleg sodelovanja v premnogih projektih kolegov ustvarjajo lastna dela, medtem ko ženske smejo biti prisotne v umetnosti le dokler se ukvarjajo z njo kot z enim od konjičkov, ki so jim zavezane s srcem, čeprav je sicer mnogo bolje, da so še vedno le gospodinje? Ali pa se nemara razlog temu skriva v tem, da so ženske drznejše in močnejše, sposobnejše ter neodvisne? Zveste sebi.
Umetnost je ogledalo življenja, je še zapisal Lev Nikolajevič Tolstoj. In mi sami smo ogledalo sveta.
Prijazno te pozdravljam,
Nina Novak Oiseau
Sara Korošec, selfie
Draga Nina,
Meni se zdi problematično že to, da se dandanes beseda umetnost postavlja h glagolu konzumirati. Da je v ospredje stopila kvantiteta, tako iz vidika poslušalca, kot iz vidika ustvarjalca. Povečuje se produkcija glasbe, hkrati je glasba prisotna vsepovsod, tako da jo tudi poslušamo ogromno. Načeloma to ni nič slabega. Načeloma omogoča oziroma vsaj navidezno implicira svobodo izražanja in omogoča neizmerno izbiro, je pa res, da se ob ogromni produkciji in pomanjkanju selekcije ravno to lahko sprevrže v svoje nasprotje. Zato je dandanes tišina najverjetneje tako težka izbira – ker smo navajeni konstantne organizirane zvočne napolnjenosti z zabavljaštvom, distrakcijo in podobnimi mašili, kar izpostaviš tudi sama. In vse to, hiperprodukcija, konzumiranje in tvoje pismo o različnih vlogah različnih ljudi, me spomni na glasbeno industrijo.
Znotraj nje so ljudje, ki nastopajo v različnih vlogah; založniki, managerji, organizatorji, tonci, izvajalci, aranžerji, kritiki in tudi taki, ki so vsega malo. Vsi skupaj tvorijo okolje, strukturo, v katero smo, hočeš-nočeš, vpeti vsi – ustvarjalci in izvajalci ter poslušalci. Pa da si najprej razjasnim, o čem govoriš, ko govoriš o umetniku; v SSKJ sta pod šifro »umetnik« zapisani dve stvari; ta, kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti in kdor zna kaj lepo, spretno narediti. Po tej definiciji so umetniki torej vsi, tako aranžer, poustvarjalec, izvajalec in skladatelj. Zdi se mi, da je vsak izmed teh lahko ustvarjalen v svojem spektru, pogledu, tako kot lahko nekdo odlično izvaja in premika meje interpretacije skladateljevih del, lahko skladatelj premika in ustvarja izvajalčeve, tukaj se mi ne zdi eno nujno večvredno kot drugo. Problem se pojavi, ko v središču glasbenega posla ni več dobra glasba, ampak se fokus prestavi v oglaševanje, predstavitev, v prodajo, na kar si že sama opozorila. V biznis. In tukaj sama vidim ključno vlogo glasbenih medijev in kritikov, ki ločujejo marketinško napihnjene projekte/artiste in kvalitetne stvaritve. Saj so ti tisti, ki vesti o avtorjih razpihujejo in soodločajo, o kom bo javnost vedela vse in kaj ta »vse« sploh pomeni.
Pred kratkim so začele veljati spremembe Zakona o medijih, kjer se je spremenila kvota vrtenja slovenske glasbe in njena opredelitev. Menim, da zakon onemogoča ravno to, kar se mi zdi ključno, torej izbiro in kritično opredelitev do kvalitetne glasbe in zavezuje roke še tistim parim posameznikom/institucijam, ki so dejansko brskali za novo domačo glasbo in jo predvajali. S kvotami se tako zmanjša že sam pomen iskanja in izpostavljanja kvalitetnih slovenskih izvajalcev, saj so že samo s tem, da ustvarjajo, izvajajo v slovenskem jeziku (celo obstaja člen, ki zapostavlja instrumentalno glasbo in skladbe v angleškem jeziku, saj bi morale namreč 70% kvot predstavljati skladbe v slovenskem jeziku) ali so vpisani na seznam novih skladb (ki v večini nimajo nobene veze z aktualno in kvalitetno slovensko glasbo), že primerni kandidati za javno predvajanje. To pomeni, da si upravičen do medijske pozornosti le zato, ker izpolnjuješ zelo dvoumne in sporne pogoje. Enako negativno mnenje imam proti ženskim kvotam v glasbi oziroma na splošno kvotam, ki postavljajo v ospredje kvantiteto in ne kvalitete. Zagovarjam reševanje problemov v preventivi oziroma raje z vzgojo in ozaveščanjem, kot pa s prepovedmi in zapovedmi.
In tukaj se navezujem na drug izpostavljen problem, ki mi je ob tvojem pismu padel v oči in sicer na neenakomerno zastopanost žensk v glasbi. Imaš prav, morda je ob taki situaciji, kjer se zelo malo žensk (vsaj v primerjavi z moškimi) preživlja z glasbo, tudi njihov pogled na ustvarjanje drugačen. Ker niso plačanke oziroma jih je res precej manj, predstavljajo le projekte, s katerimi se čisto poistovetijo. Je pa res, če si sposodim besede Srečka Kosovela: …honorar je vendar sladka beseda. in prav gotovo tudi sredstvo emancipacije.
Pred kratkim sem naletela na članek na spletni strani oxfordmusiconline, v katerem je očrtana participacija žensk v glasbi v Ameriki. Od omembe tega, da so v 19. stoletju ženske prosperirale v glasbi predvsem kot pevke, kako težak in počasen je bil boj za vstopanje v polja kompozicije, ter kako je še do danes porušeno razmerje instrumentalistk nasproti moškim. Velja omeniti, da se je stanje začelo izboljševati v 70ih ob povečanem kulturnem aktivizmu žensk, ki je za sabo potegnil več stvari. Od 1950-80 je delež žensk z glasbeno izobrazbo strmo naraščal, v 70ih se je tako zgodilo kar nekaj prelomnih dogodkov, od tega, da je nekaj aranžerk dobilo prestižne glasbene nagrade, prav tako so takrat ženske orale ledino pri vodenju mešanih orkestrov, se vključevale v elektronske studie univerz, do ustanovitev organizacij skladateljic in fundacij, ženske glasbene založbe, organizirati so se začela predavanja, tečaji itd.
Nekako se mi zdi ključna povezava med naraščanjem deleža glasbeno izobraženih žensk in njihovo kasnejšo aktivnostjo. Torej, pomembno je, da se ženske aktivno in združeno vključijo v glasbeno sfero in to ne samo iz vidika ustvarjanja glasbe, ampak tudi skozi aktivno participacijo v različnih vlogah. Za vključevanje morajo imeti specifična znanja in v tem kontekstu se mi zdi ključno približati jih temu. Če se zdi, da so nekatera institucionalizirana izobraževanja vključila precej deklet, samo poglejte v glasbene šole ali osnovno/srednješolske zbore, po drugi strani pa tega zelo primanjkuje ravno v aktualni produkciji, v aktualnih glasbenih vlogah, ki vključujejo tudi precej tehnike, opravka s programi za snemanje in produkcijo. Verjamem, da bi se veliko mladih glasbenic, še ne veščih tehnik, z veseljem udeleževalo delavnic, če bi bile namenjene prav njim, če bi jih v to spodbudili in jim dali prostor. Dejstvo je, da se jih udeležujejo v večini moški, prav tako moški tudi predavajo, in zame, na primer, je bilo neznanje, strah pred izpostavljanjem in pomanjkanje tehnične podpore velika ovira pri vstopu v glasbeno raziskovanje. Prenos znanja lahko gre iz katerekoli smeri, vendar se mi zdi, da bi lahko velike in hitrejše premike in razlike delal ta, ki je širše dostopen in morda tudi bolj fokusiran na ženske, oziroma vsaj jasneje opredeljiv po nivojih znanja. Iniciativa žensk v glasbi iz tega vidika odpira pomemben prostor za povezovanje, sodelovanje in izmenjavo znanj in tudi ponuja pomembno možnost, da kdajkoli preraste v institucionalizirano obliko s še aktivnejšim delovanjem.
Lep pozdrav iz Haloz,
Sara
