Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
To pot si pisma, ki so nastala avgusta, izmenjujeta glasbenici Rada Kikelj Drašler in Vesna Godler.
Rada o sebi: Diplomirala sem na Akademiji za likovno umetnost. Poleg vizualnega izraza sta me je vedno privlačila tudi glasben in odrski izraz. Prepevam avtorske pesmi v zasedbi Orkestrada. Sodelujem z različnimi gledališči, kot so AEIOU, Ana Monro, Ika Oka ipd. Na splošno me privlači poezija v vseh svojih mnogoterih oblikah.
Vesna o sebi: Ustvarjam na področju glasbene umetnosti, trenutno v zasedbi All Strings Detached, kot redna članica sodelujem v orkestru Andreja Fona. V zadnjih desetih letih sem ustvarjala v zasedbi Didiwa, ter gostovala pri različnih glasbenih projektih.
Draga Vesna,
pišem ti iz Cresa, kamor smo šli za nekaj dni, da se naužijemo še zadnjega poletnega sonca. Ne želim preveč razmišljati. Želim se odklopiti in vsakdanje skrbi dati na stran. Bi pa rada s tabo spregovorila o tem, kar je zame nekaj posebnega, in na nek način svetega. Pa ne v religioznem, ampak bolj osebnem smislu. To je tista reč, ki se ji reče navdih, nekaj, kar je najbolj sproščenega, nekaj, kar diha.
Pravzaprav to vsebuje že sama beseda: na v dih. To je sveža ideja, ki jo rada prelivam v pesem, v melodijo, v glabo. Za ustvarjanje glasbe moram biti sproščena, oziroma moram sproščati takšne ali drugačne napetosti, ki jih zaznavam v vsakdanjem življenju. Mislim, da vsak po svoje hrepeni po navdihu. Ampak eno je inspiracija, drugo pa, kako jo potem materializirati, oziroma realizirati. Zadnje čase se počutim ujeto v nekakšno past, oziroma se mi zdi, da ni tako enostavno, kot je bilo pred nekaj leti. Morda je zdaj drugače to, da sem mama, da imam družino in vse ostale obveznosti, ki pač temu pritičejo. Vem, da moram biti zdaj disciplinirana na drugačen način in si skoraj izboriti čas, ko lahko nemoteno ustvarjam. Sem takšen tip človeka, ki za dobro pesem potrebuje mir in samoto. Zadnjič mi je Dejan Koban rekel, da sem bila nekoč volkulja samotarka in lahko rečem, da sem v tistem obdobju svoje samote veliko ustvarila. Nekaj pesmi sem potem s pomočjo Orkestrade tudi lepo realizirala. Zdaj pa se učim kreirati tudi na druge načine.
Upam, da veš, o čem govorim? Res je tudi, da nisem nikoli hodila v šolo petja, da bi imela kakšne oprijemljive vaje. Petje je bilo vedno del mojega individualnega življenja in izražanja. Za ogrevanje vokala sem ponavadi igrala trobento, da sem dobro ogrela prepono in odprla glasilke, potem sem pela z lahkoto. Še vedno to počnem na takšen način, problem je le, da za to potrebujem več discipline.
Septembra gre hčerka Rozalija ponovno v vrtec in tudi z vajami bo lažje. Imam nove ideje, ki jih moram preizkusiti in tega se že veselim.
Kako pa poteka to pri tebi, Vesna? Kaj je zate navdih? Kaj te pri glasbi najbolj navdihuje? Vem, da smo ljudje zelo različni. Mene na primer zelo inspirira narava; včasih me je tudi mesto, a čedalje manj. Rada imam recimo grmenje, dež, nevihte, visoke valove, prepade, višine, globoke vode, globoke gozdove, divje živali. Navdihuje me tudi ljubezen, hrepenenje in pa seveda tiste reči, ki jih ne morem doseči tako zlahka, čez noč. V življenju potrebujem izzive. Velikokrat pa mi težavo predstavlja eksistenca. Za preživetje namreč ne izvajam le glasbe. Delam tudi druge reči in se trudim, da so mi tudi pri srcu. Pač moram zaslužiti s kulturo in danes to ni enostavno. Saj veš, kako je.
Kaj za tebe predstavlja izziv? Kaj ti poleg glasbe delaš za preživetje? Saj veš, vaditi je treba, a tega nihče ne plačuje in zato moraš imeti nek vir dohodkov, sploh če plačuješ najemnino in nimaš premožnih staršev. Ampak tudi to mi je od nekdaj dajalo nekakšen poseben navdih. Neodvisnost ne pride sama po sebi, zanjo moraš garati in ves preostali čas uporabiti za ustvarjanje, kajti tudi to je tvoj vir preživetja.
Včasih sem zelo utrujena od borbe s sistemom. Zato je zame nujno, da dam vse na stran in se sprostim. Zadnjič sem poslušala neko oddajo, v kateri so se pogovarjali Manca Košir, Desa Muck ter Mario. Desa je rekla, da so jo klicali in vprašali, zakaj se ne pojavlja več tako pogosto v medijih, kaj počne te dni? In jim je odgovorila, da piše novo knjigo. Oni pa so jo še enkrat vprašali, češ: »Ja, ampak kaj pa počnete?« Si moraš misliti? Takšno je razumevanje kulturnikov dandanes. Če nekaj vadiš, pišeš, rišeš, muziciraš, potem ne delaš, ampak se zabavaš in če ti uspe to iztržiti, si tako ali tako glavni, ker v življenju počneš to, kar želiš. Da ne govorimo o tem, kaj vse prispevamo k svetu kulture. Lahko bi se razpisala, pa se ne bom. Raje pišem o navdihu, ki mi ga včasih ostane tako malo, a je zato tako pomemben za moj osebni obstoj. Včasih bi najraje bruhala na to državo, ampak ne bom. Se raje vzdržim in napišem novo pesem.
Draga Rada,
hvala za tvoje pismo, zelo me je spodbudilo k razmišljanju.
Zadnje čase veliko razmišljam o svobodi, brezmejnosti, neomejenosti, ne vem natančno zakaj, a sem v dokaj čudnem obdobju, nekako utesnjenem in brezizhodnem, kot da nekaj težkega visi nad mano in mi ne da dihati.
Vprasala si me o navdihu …hm, zadnje čase nisem preveč kreativna, veliko stvari premlevam v glavi, a ne konkretiziram. Nasprotno od tebe potrebujem za ustvarjanje tudi kaos, težke situacije. V izziv mi je težka občutja pretvoriti v pesem, ki še vedno nosi upanje. Zelo se mi zdi pomebno, da umetniško delo daje upanje, svobodo. Vsekakor imam zelo rada žalost, ki pomiri, prizemlji in osredotoči moje misli, kar pa ne pomeni, da me veselje ne navdihuje. V vsem je mogoče najti lepoto, a pri meni gre velikokrat za napetost, ki jo v glasbi lahko sprostim. Mogoče gre za egoizem, a pred ljudi se postavim tako, da dajem sebi in drugim, da sem v dialogu … vsaj želim si biti. Predvsem je po mojem mnenju potrebno ustvarjanje jemati zares – prijatelj mi je nekoč rekel, da je treba ustvarjati s pozicije smrti. To mi je blizu, čeprav se čudno sliši. Pesem ni sama sebi namen, ampak je način, preko katerega podajaš svoje vizije; način, ki te osmišlja. Najpomembnejše v ustvarjanju pa se mi zdi zvestoba samemu sebi, za vsako ceno.
V čudnem poslu smo, Rada, dajemo vse, kar smo, in še ni dovolj, da bi normalno živeli, komaj shajamo iz meseca v mesec. A kot si sama napisala, je tega jamranja dovolj, delati moramo, kar znamo, kar imamo radi, in čim manj pričakovati od drugih. Še vedno sem idealist in verjamem, da se tak način dela obrestuje. V knjigi Pač mulca Patti Smith zapiše, da je nekoč vprašala prijatelja za nasvet o tem, kako ustvarjati, kako hoditi po izbrani poti in odgovoril ji je »Build a good name«. Obe veva, da to drži, in da edino to odpira vrata.
Čaka naju nastop na festivalu Bučno 7. Zelo sem bila presenečena, da naju je Samo Kutin izbral in seveda mi je v čast sodelovati s teboj na tem festivalu, hkrati pa imam hudo tremo in pomisleke, če sem sploh zmožna kaj spraviti iz sebe. Včeraj nisem mogla spati, ker sem razmišljala o najinem duetu. Improvizirati ni kar tako, predstavlja veliko odgovornost in ker gre v tem primeru za duet, je to najina skupna zgodba. Rada bi se srečala s teboj, da najdeva rdečo nit. Lahko ti napišem, kakšne asociacije dobivam – gre za slike, kratke besedne zveze, ki se mi pojavljajo, ko premišljujem o nastopu.
Nekako so povezane z občutkom nesvobode in tesnobnosti, ki ju trenutno čutim. Takšna občutja so razlog, da se velikokrat vračam v dogodke iz otroštva, predvsem v nekakšno otroško dojemanje svobode, časa in prostora. Vidim, kako sem z bratom s slamico iz slamnate strehe pihala mehurčke iz rdeče skodelice, kako smo se cele dneve igrali na travnikih, ali pa kako nama je ate nabiral češnje. Takšnih slik je neskončno in zdi se, kot da bi lovila minljive trenutke in se tolažila z njimi. Druga stvar je divjina, prostost, zračnost. Našla sem pesem, oziroma bolj pripoved, ki govori o vračanju v divjino. Ti jo bom prebrala, ko se vidimo. Vsekakor čutim, da bo najin nastop oseben, intimen, skupen in individualen. Vidim tudi gibanje in ples. Kaj meniš? Zanimajo me tvoje ideje.
Jutri bom spet pri računalniku, ti napišem še kaj, če mi pade na pamet. Hvala za iskreno pismo. Vesela sem, da si lahko podeliva mnenja, občutja in doživetja.
Soparen pozdrav iz Celice in naj bo lep avgustovski ponedeljek.
Vesna
Draga Vesna,
končno je prišel čas, da ti lahko v miru pišem. Nedelja je, za menoj je cel vikend dela z ljudmi, pogovarjanja, gledališča, intenzivni občutki, premalo spanja in danes mi prija samota. Rozalija je šla na počitnice, drugače bi bilo vse skupaj precej težje izvedljivo.
Veliko razmišljam o svobodi in hkrati o vseh omejitvah, ki jih imam okoli sebe, in iz tega poskušam izvleči najboljše, kar je možno. Včasih je preprosto, spet drugič prekleto težko. Lepo se mi zdi, ko si napisala, da potrebuješ za ustvarjanje tudi kaos in težke situacije. Veš, včasih imam občutek, da je moje življenje že ves čas kaotično in ko ta kaos sprejmem, si mislim, da v tem obstaja tudi red. Najboljše pesmi sem pravzaprav pisala, ko je bilo okoli mene vse »neurejeno«, ko nič ni stalo na svojem mestu (kakor se je meni očitno zdelo). Najbolj pa mi je bilo všeč, kadar sem znala pogledati na določeno situacijo iz distance, refleksijo zabeležiti skozi glasbo in to prenesti ljudem. Tudi jaz se sprašujem, če ni to morda egoistično, a je na nek način osvobajajoče.
Biti iskren na odru – seveda najprej do sebe – in svoje videnje, doživljanje, razumevanje tega sveta, družbe in kulture izražati skozi zvok, gib, besede, je po mojem mnenju vsekakor veščina. Enkrat sva se že pogovarjali o tem, ko sva govorili o pretoku, ki se dogaja med publiko in nastopajočo. Se spomniš? Pogovarjali sva se, ali imava pri tem odprte ali zaprte oči.
Včasih je med nastopanjem lažje mižati, včasih imeti odprte oči. Ampak mislim, da je to vseeno. Pomembno je le, da si pri izvajanju iskren in suveren, da pride ideja do ljudi. Včasih se v tem medprostoru med publiko in odrom ustvari prava čarovnija. Včasih se tako vživim v določeno pesem, da si predstavljam, da sem v nekem drugem okolju, da gledam v žgoče sonce, ki je v resnici reflektor in se projiciram skozi te namišljene svetove. To so drobni trenutki, zaradi katerih je vredno živeti. Včasih padem v nekakšen trans in pri tem ne smem imeti kančka dvoma, sicer iluzija izpuhti in se vse lahko razvrednoti. Všeč mi je, ko si napisala, da je pomembna zvestoba sebi za vsako ceno.
Ja, nagnjena sem k temu, da rada pojamram, da si nekako olajšam dušo. A imaš prav – delati moramo, kar znamo, in kar imamo radi. Imela sem obdobje, ko sem razmišljala, da bi si poiskala službo z redno plačo, ker imam družino. Pa sem hitro prišla do ugotovitve, da je vse, kar počnem, moja služba. Preživljam se z znanjem, ki sem se ga priučila v vseh teh letih. Moram pa se naučiti iz tega ustvariti dobro ime, kot pravi Patti Smith. V tem sicer nisem najboljša, a se nekako tolažim z mislijo, da se dobro delo samo hvali, čeprav je danes to premalo za preživetje.
Ja, čaka naju Bučno 7! Tudi sama veliko premlevam o najinem nastopu. Vsekakor se dobiva in zapojeva, da slišiva glasove in da določiva rdečo nit. Vidm tudi gib, navzočnost, sprehod skozi naju.
No, zdaj pa grem vadit, oziroma se upevat, da si naberem kondicijo. 🙂 Sem sama in želim izkoristiti ta čas!
Bodi dobro, bodi s seboj, v pretoku z zvoki, ki te obdajajo…
Vroč nedeljski pozdrav ti pošiljam,
Rada
Draga Rada,
kako ti privoščim mirno in samotno nedeljo. Včasih je vsega preveč in ko ni možno vsega sprocesirati, je treba poiskati kako zavetrje, da zadihaš.
Ta vikend smo z Didiwa odigrali zadnji koncert na domžalskem etno-rock festivalu. Kar nekam otožno sem se počutila po koncertu – letos je deset let, odkar smo začeli ustvarjati. Sedaj odhajamo vsak na svojo pot, imeli pa smo lep poslovilni koncert. Tudi festival lahko pohvalim – organizacija je bila zelo dobra, lačni in žejni nismo ostali. 🙂 Le začeli smo že ob šestih, kot prvi bend, kar je pomenilo, da smo imeli manj publike. A tista, ki je bila, je uživala.
Tokrat bom malo krajša, saj me čakata Hegel in njegova filozofija. Mačka Keiko divja po stanovanju, v ozadju se pa rola Rončelova oddaja. Na telefonu ima Vinka Globokarja, ki razlaga, da pozavno igra samo v svobodni improvizaciji. Rončel ga sprašuje, kako se Slovenci odzivajo na njegovo glasbo, Vinko pa odgovarja, da na to ne misli, saj njegova glasba ni oportunistična. Prav uživam, nedelja je popolna. Za Bučno se pa slišiva in dogovoriva v živo.
Upam, da si se napela za danes. Bodi lepo
Vesna