Nekolikanj samoironičen naslov novega albuma Dwighta Yoakama prinaša novo reinterpretacijo njegove glasbene zgodbe. Lani je izdal album Second Hand Heart z novimi pesmimi, tokrat pa se srečuje s svojo glasbeno zapuščino, kar je počel že leta 2000, ko je izdal ploščo dwightyoakamacoustic.net in zanjo s kitaro in glasom znova posnel preko dvajset svojih dotedanjih uspešnic, ob njihovem boku pa tudi nekaj manj znanih pesmi. Tokrat je gradivo številčno oklestil in se ga lotil na bluegrassovski način, kar je bila, vsaj po prvih treh poslušanjih sodeč, precej dobra ideja.
Album poleg enajstih reinterpretacij prinaša tudi dvanajsti “bonus” v obliki izvedbe Purple Rain letos preminulega Princea. Kdor pozna delo Dwighta Yoakama, se mu ne bi smelo zdeti čudno, da se je lotil te pesmi; vedno je rad jemal gradivo iz zvrsti, s katerimi ga običajno ne bi povezovali, pred leti je denimo že učinkovito nadgradil uspešnico Queenov Crazy Little Thing Called Love. Bluegrassovska izvedba Purple Rain sprva sploh ne bi smela biti na albumu, ta je imel biti strogo avtorski, a so Yoakama bendovski kolegi prepričali, naj pesem kljub temu uvrsti. Izvedba po mojem prepričanju sodi ob bok različici Toma Jonesa, ki pregrmi izvirnik, tokrat pa je čar prav v minimalističnem bluegrassovskem pristopu, ki iz pesmi izvleče zlasti njen intimni del; ta se je v izvirniku občasno nekolikanj izgubil v produkciji, medtem ko je Jones v svoji interpretaciji izkoristil prav himnično plat omenjene Princeove uspešnice. Purple Rain tako po svoje zaključi reimaginacijo kariere, ki ob Yoakamovi šestdesetletnici še vedno ne deluje prav nič upehano.
Med večjimi uspešnicami Dwighta Yoakama so tu Please, Please Baby; These Arms; Guitars, Cadillacs in Gone, sicer pa gre za učinkovito izbrane zvečine baladne pesmi, ki v akustičnem okolju bluegrassa funkcionirajo nadvse avtentično, včasih se zdi, da jih šele zdaj zares slišimo. Yoakam sicer nikoli ni pretirano pretiraval s produkcijo, a v zadnjih dveh desetletjih so nekatere njegove plošče zvenele nekoliko sterilno in izumetničeno, nekateri pa so se že celo bali, da ob vse intenzivnejši dejavnosti na filmskem platnu glasbi ne posveča več potrebne pozornosti, kar je krivično trditi, lahko pa bi se seveda tudi zgodilo, ne bi bilo prvič. Nosilec pristne honkytonkovske bakle, zabeljene z bakersfieldsko štimungo in rockabillyjem je Yoakam bil (in ostal) nekoliko zgodnejša, malce bolj “sofisticirana” različica Dalea Watsona, a njegov pevski twang je razumljivo vlekel bolj v (rodni) Kentucky kot v Watsonov Texas. Na pričujoči plošči so te bluegrassovske korenine še tolikanj bolj slišne in učinkovite. Ploščo je produciral s pomočjo dveh uglednih countryjevskih producentov, Garyja Paczose in Jona Randalla.
