foto: Amer Kapitanović
Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Četrtič v novi, tretji sezoni. Drugi Damir po vrsti.
Štiri leta po svojem prvem nastopu v Umetniški galeriji Bosne in Hercegovine v Sarajevu, je 16. maja 2008 Damir Imamović s svojim prvim triom prvič nastopil v Sloveniji. V Cerkno ga je na sloviti Jazz festival povabil pokojni Boštjan Cvek, ki je imel za dobre muzične najdbe izjemen nos. Mladi »Sarajilja« je s svojim jazzovsko-bravuroznim stilom tradicionalne sevdalinke, ki smo jih do tedaj večinoma poznali bodisi v kafanskih ali orkestrskih izvedbah, enako močno vetril tako na ravni emotivnega pristopa kot tudi konceptualno, estetsko in ideološko. V Cerknem se je tako bosanski sevdah odkril na novo. Februarja naslednje leto je bil z isto zasedbo povabljen v Cankarjev dom. Po dolgi in naporni poti skozi snežne zamete je na oder stopil praktično z avta.
V dobrem desetletju se je Damir prekalil ne le v izvrstnega interpreta sevdaha (kitara, tambur, vokal), ki je s pesmijo prekrižaril dobršen del Evrope (tudi v Azijo in Ameriko ga je že zaneslo), ampak tudi v obetajočega songwriterja, izkušenega pedagoga (njegove delavnice SevdahLab ponujajo izvrsten vpogled v glasbeno in »zanatsko« oziroma obrtniško zgodovino žanra), kuratorja, producenta in promotorja (z izdajo albumov novemu in staremu sazliji, Ćamilu Metiljeviću in Jusufu Brkiću, je dal ponovno veljavo starejšemu načinu izvajanja sevdalink), radijskega voditelja/urednika (nekaj let je na Radiju Sarajevo pripravljal tedensko oddajo Sevdah Changes), raziskovalca in pisatelja.
Pred dvema mesecema je v mali, črno-zlati knjižici z naslovom Sevdah – muzičko putovanje kroz tri stoljeća na stopetdesetih straneh kritično obelodanil in ovrednotil zgodovino sevdaha kot poetskega, glasbenega, žanrskega, političnega, sociološkega fenomena. Z lastnim neutrudnim delom kot tudi z angažmajem celotne nove generacije izvajalcev/k, raziskovalcev/k in ljubiteljev/ic sevdaha ponuja nastavke za nova poglavja. Knjigo zato zaključuje s pomembnim sporočilom: »Za njegovo (sevdah – op. K.J.) nadaljnjo rast je potreben odnos do prihodnosti. Žal so nas konzervativci tako dobro strenirali, da o tradiciji razmišljamo zgolj iz perspektive žalovanja za preteklostjo, zato nam tudi sintagma bodočnost sevdaha zveni nenavadno. Če izvajate sevdah in mislite, da se v njem ne da povedati nič novega, ste vnaprej mrtvi.«
Imamović je emancipator sevdaha, njegov učenec in hkrati tudi učitelj. Sodobni erudit. Vrsta, ki tako v glasbenih kot tudi v ostalih intelektualnih, humanističnih in umetniških srenjah danes postaja redkejša od sibirskih tigrov.
S svojo mednarodno, »ex-Yu« glasbeno ekipo (Ivana Đurić – violina, Nenad Kovačić – tolkala, Ivan Mihajlović – električni bas) se bo v okviru jesenske evropske turneje ta teden ustavil v ljubljanskem Kinu Šiška (29.9.), mariborskem Narodnem domu (30.9.) ter novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine (1.10.).
foto: Ton Maas
ENA Ob pisanju o Damirju Imamoviću malone nikomur ne uide omemba patrilinearnega glasbenega pedigreja – vnuk Zaima, sin Nedžada Imamovića. Nekateri bodo celo trdili, da imaš sevdah v krvi (zdaj se že nevarno približujeva »krvi in tlem«, pa še začela nisva), da je znanje sevdaha dedno, da se na dober star način kot neka zaveza prenaša iz generacije v generacijo. Kako in kdaj te je sevdah pravzaprav zares potegnil? Domnevam, da anatomija melanholije, črni žolč ali nekakšen klic »sevdah DNK-ja« s tem niso imeli kaj dosti opraviti?
Veliko je stvari, v katere se rodiš in jih ne moreš izbirati – družina, genetika, družbeni kontekst. Vedno mi je bilo banalno jahati na tem, še posebej v teh časih povampirjenja sorodstvenih odnosov, v katerih poreklo postaja pomembnejše od dela. Jaz pa verjamem v delo. Ali, povedano z drugimi besedami, »tisto, kar si« se ne zvaja zgolj na poreklo, ampak na »tisto kar si naredil«. Žal mnogi zaradi lastne površnosti pričakujejo, da se bom pretvarjal, da sem Zaim ali Nedžad in so razočarani, ko vidijo, da temu ni tako. Iz samo njim znanih razlogov mi zamerijo, da »nisem kot dedek«, ne da bi pomislili, da moj namen nikoli ni bil »biti dedek«. V sevdahu je pomembno najti svojo pot, ne pa kogarkoli posnemati.
Ne morem natančno prepoznati trenutka, ko me je sevdah »zgrabil«. Ključne stvari so se zame zgodile med letoma 2002 in 2004. Takrat sem sprevidel, da je sevdah izjemno umetniški, intelektualen in politično potenten žanr, ter da bi ukvarjanje z njim lahko zadovoljilo moje raznolike potrebe. Seveda se ni začelo vse tako premišljeno, četudi je danes je videti, kot da je bilo tako.
DVE Že več kot desetletje se intenzivno ukvarjaš s sevdalinkami (kot izvajalec, raziskovalec, kurator ipd.). Zdi se, da bolj, ko se poglabljaš vanje, bolj te privlačijo, ne glede na nacionalne, politične, družbene, etnične, jezikovne, spolne in ostale ideološke manipulacije v zvezi z njimi (ali pa prav zato). Od kje pravzaprav izvira ta fascinacija, ko pa se okoli njih prepleta toliko mitologije, ideologije in zmotnih predstav? Kako se spoprijemaš z njimi? Sloviti antropolog Levi-Strauss je nekoč dejal, da so miti dobri za misliti.
Res je, miti mišljenju dajejo obliko, pa če jih hočeš upravičiti ali pa nanje kritično gledati. Prepričan sem, da se v prvem primeru ne pride kam daleč, vsaj ne dlje od papagajskega ponavljanja fraz, ki ničesar ne pomenijo (»prvotno«, »narodno« ipd.).
Mislim, da je danes v sevdahu najvažnejši proces prav demitizacija. V knjigi, ki sem jo nedavno objavil, sem to imenoval granjenje novega znanja o sevdahu. To znanje bi bilo specifično »sevdalijsko znanje o sevdahu« in bi vključevalo mnogo perspektiv, podatkov, obrtniških in umetniških postopkov. Mislim, da bi edino takšen proces lahko emancipiral ne zgolj posameznike/ce, ki se ukvarjajo s sevdahom in ga imajo radi/e, ampak žanr kot celoto.
TRI Mlada, povojna generacija izvajalcev sevdaha, je ponudila nove razmisleke in razvila nove estetike pristope do izvajanja gradiva. Kaj se je zgodilo s sevdalinkami po bosanski vojni, in kako je to vplivalo na vašo percepcijo sevdaha? Ali je na vas vplival tudi sevdah v izgnanstvu (npr. skupine, kot so bile v 90ih ljubljanski Dertum in Vali, ki so jih sestavljali begunci/ke iz BiH)? Katera so najpomembnejša in najbolj relevantna vprašanja, ki jih zastavljajo sevdalinke/sevdah in kako odgovoriti nanje?
Veliko pomembnih vprašanj. Sam niti ne verjamem, da je sevdah umetnost »enega občutja« (žalosti, melanholije, ljubezni), ampak mislim, da je vse sestavni del zrelega žanra, ki lahko vsebuje mnoštvo tematik. Zgodba o vojni in zadregi z identiteto je ena najpomembnejših zgodb. Glasba je vedno povezana z identiteto, njenim odkritjem in izgubo, prisvajanjem in zavrnitvijo.
Zato mislim, da ni naključje, da je novi val sevdaha pravzaprav izšel iz kroga ljudi, ki so bili v identitetnem smislu v 90. letih morda najbolj prizadeti, to so bili begunci v Sloveniji. Spominjam se, da je bil prvi cede Dertuma zelo vpliven in poslušan, in kar je najpomembnejše – bil je znak, da sevdah ni glasba starih ljudi, kar je v nekem trenutku postal. Tudi mene je na nek način Farah Tahirbegović (nekdanja pevka Dertuma) usmerila k sevdahu in na vse okoli njega.
ŠTIRI Spominjam se bosanskih protestov proti korupciji in varčevalnim ukrepom pred dobrima dvema letoma, tvojega angažmaja in fotografije, ki je zaokrožila po spletu, na kateri v množici s kitaro prepevaš sevdalinke. Kako se sevdalinke vklapljajo v ta kontekst? Imam občutek, da v tej zgodbi ne gre le za umetniško, ampak tudi za ostale oblike in odtenke svobode. Konec koncev si svojo lanskoletno multimedijsko razstavo o sevdahu poimenoval Sevdah – umetnost svobode.
Verjamem, da tradicija kot takšna ne obstaja. Ni vse, kar se je zgodilo v preteklosti, tradicija zgolj zato, ker smo si nekaj zapomnili. Tradicija se gradi v odnosu do preteklosti in mi smo tisti, ki izbiramo, kaj se nam iz te tradicije zdi pomembno. Nekomu sevdah predstavlja pesem, ki slavi patriarhalno družbo, meni pa v tem pogledu predstavlja ravno nasprotno – pesem, ki nenehno izpostavlja zatiranje vseh, ki so vključeni v to zgodbo patriarhata – žensk, moških, otrok…
Moje poudarjanje ideje svobode ali emancipacije je zato izšlo iz prepričanja, da je sevdah lahko aktualen in sodoben, obenem pa ne bežati od zavetrja identitete, s katero kot družba težko živimo.
Damir Imamović Sevdah Takht, foto: Imrana Kapetanović
PET Tvoj novi album, ki je izšel za ugledno založbo Glitterbeat, zveni precej drugače od ostalih petih albumov (recenzijo si lahko preberete TUKAJ). Na prejšnjih je bilo namreč moč slišati več jazz estetike (dolge solaže, improvizacije, deviacije od glasbenih norm), medtem ko Dvojka zveni bolj ukročeno, strukturirano, na neki način celo tradicionalno. Je bila ta odločitev prisotna že pred nastankom, ali se je pojavila v procesu aranžiranja, snemanja? Kaj je k zvoku tria doprinesla nova ženska moč, sarajevska violinistka Ivana Đurić? Ker ostala člana benda ne prihajata iz Sarajeva oz. Bosne, se dobivate pred koncerti. Takrat intenzivno vadite in se družite. Ali tudi drugim bendom priporočaš tak način dela?
Pomiril sem se z dejstvom, da pri mojem delu obstaja več teženj – ena je zelo komunikativna, druga precej nekomunikativna, tretja inovatorska, četrta pa zelo tradicionalna. Vsako od njih različno občinstvo različno sprejema in ni čudno, da po znatnem številu izdaj v relativno kratkem času nekatere izmed njih prevladujejo.
Dvojka je nastajala malo dlje od ostalih albumov, bila je bolje pripravljena in na njej sem prvič delal z resnim producentom (Chris Eckman – op. K.J.), ki nam je pomagal, da smo premislili celo zadevo. Ivana je v to zgodbo prišla lani, manj kot leto dni pred snemanjem albuma. Prinesla je bolj tradicionalni zvok in presenetljivo individualen pristop k violini.
Ne ve, če bi lahko priporočil naš način dela. Dejstvo je, da so vaje najboljše, ko se zberemo zaradi vaj samih, a če živiš v istem mestu, se to redko zgodi, saj se vsem vedno kam mudi. Ko sem zberemo pred turnejo ali za katero drugo priložnost, nekaj dni delamo in smo povsem »noter«. Po mojem mnenju je koncentracija pomembnejša od vsega ostalega.
ŠEST Začel si pisati avtorske sevdalinke (Sarajevo, Lepa Zejno ipd.) in zdi se, da tudi drugi mladi izvajalci sevdaha v tem trenutku počnejo isto. Kako se pišejo nove sevdalinke, na kaj vse je treba biti pozoren? Pred kratkim si izdal prej omenjeno malo črno knjižico z naslovom Sevdah – glasbeno potovanje skozi tri stoletja. Kakšne odzive prejema v tvoji domovini, kjer imajo ljudje zelo raznolika in trdna stališča o tem, kaj sevdah je oziroma kaj naj bi moral biti?
Pesmi, ki jih pišem (besedila, glasbo in aranžmaje), na nek čuden način vpisujem v tradicijo sevdaha in prepričan sem, da mnogi, ki niso navajeni kakršnih koli premikov znotraj tradicije, tega ne bodo razumeli. Ali bodo te pesmi nekoč res postale sevdalinke, bo odgovoril čas. Jaz bom v vsakem primeru nadaljeval s pisanjem, a brez posebnih namer – pesmi se pojavljajo same od sebe.
Kar se knjige tiče, so reakcije, ki jih dobivam od strokovne in prijateljsko naklonjene javnosti, čudovite. Mislim, da takšna knjiga, ki govori o razvoju sevdaha kot umetnosti, in ne skuša nekomu prodajati svojega ideološkega pogleda na svet (čeprav je seveda jasno, iz katere smeri prihajam) deluje v smislu izpolnitve neke osnovne potrebe. Vendar pa je, vsaj kar se tiče BiH, ta sprejem zaenkrat bolj zasebne narave, ni še nekih resnih (pozitivnih ali negativnih) analiz ali kritik.
SEDEM Glede na to, da se uveljavljaš na world music sceni – na kaj naj bo izvajalec in »ambasador sevdaha« (ameriški Huffington Post te je celo oklical za kralja sevdaha) pozoren, ko vstopa v svet globalnega glasbenega posla? In nazadnje – kar nekaj let je že minilo, odkar si na Jazz Cerkno džemal s cerkvenimi zvonovi. Vse od takrat si reden in dobrodošel gost v teh krajih. Kako ste si zamislili četrtkov nastop v Kinu Šiška?
Nikoli nisem hotel, da se me predstavlja kot kralja. Očitno morajo novinarji kdaj pa kdaj dramatizirati stvari, da bi vzbudili pozornost, a kralj pač nočem biti. To je mukotrpen in dolgočasen posel – protokolarnosti, pobiranje davkov, vzdrževanje statusa quo in miru v hiši. To me nikoli ni zanimalo.
Moja strast do sevdaha prihaja iz zgodb manjšin, ki iščejo svoje mesto pod soncem. Poleg tega je glasba umetnost in ne šport, in kjer se glavna tekma ne odvija med umetniki samimi, ampak med umetnikom in gradivom. V tem ni glavnega, ni kralja. Kljub temu razumem človeško potrebo po ocenjevanju.
Moj prvi nastop v Sloveniji se je zgodil na festivalu Jazz Cerkno pred dobrimi osmimi leti. Po tem sem v različnih zasedbah večkrat nastopal na Drugi godbi, v Cankarjevem domu in drugje. Tokrat prinašamo nekaj popolnoma novega – prvič se predstavljamo kot kvartet, kateremu se je pridružila sarajevska violinistka Ivana Đurić. Predstavili bomo nove pesmi in album, ki nam je dal svežega vetra v jadra. Poleg tega še nikoli nismo igrali v Kinu Šiška, tako, da je vznemirjenje na vrhuncu. Sodelavci tega koncerta so poleg Kina Šiške še Druga godba in naša draga založba Glitterbeat Records, ki ima sedež prav v Ljubljani. Iskreno upam, da bomo napravili večer, ki ga bodo pomnili vsi, ki imajo radi sevdah in pokazali novo sevdalijsko zgodbo, ki jo razvijamo.
