Willie Nelson se je na drugem letošnjem albumu poklonil svojemu nekdanjemu mentorju, nedolgo tega preminulemu zvezdniku country glasbe Rayu Priceu (1926-2013). Skupaj sta posnela precej glasbe, še v 1950 letih, ko je skozi Priceov bend Cherokee Cowboys potovalo precej poznejših legend, takrat v glavnem sestradanih songwriterjev, med njimi tudi Nelson kot basist, pa Roger Miller, Johnny Bush, Donnie Young, pozneje znan kot Johnny Paycheck. Leta 1963 je Ray Price, takrat ne več tradicionalni honkytonker, ampak že uglajeni nashvillski countrypolitanec, posnel Nelsonovo pesem Night Life in z njo dosegel lep uspeh. Nelsonove pesmi so takrat že snemala mnoga imena, med drugimi Patsy Cline in Faron Young, a s Priceom ga je kljub temu družila posebna vez. Precej sta sodelovala tudi pozneje, ko je Nelson postal znan po tem, da ga na tem svetu ni junaka, ki ne bi z njim posnel dueta.
Po zbirki Gershwinovih pesmi v prvi polovici leta 2016 je Nelson iz Priceove zapuščine izbral dvanajst pesmi in jih posnel s širšo zasedbo, med drugimi v šestih pesmih sodelujejo veterani The Time Jumpers z Vinceom Hillom. Čeprav je zasedba obširna, se to na plošči ne sliši, nasprotno, stari maček Fred Foster, ki je svojčas pri založbi Monument gostil tudi Nelsona, se je kot producent potrudil, da aranžmaji ne posegajo v pesmi in da se countrypolitanski zvok nekaterih poznejših Priceovih pesmi ves čas izmenjuje s honky tonkom njegovega zgodnjega obdobja.
Izbor je velikodušen, od obligatorne Crazy Arms, ki je leta 1956 Pricea izstrelila med zvezdnike country glasbe, do že omenjene Night Life, Howardove Heartaches By The Number, Millerjeve Invitation To The Blues, Cochranove Don’t You Ever Get Tired Of Hurting Me in, za konec, pretresljive izvedbe Kristoffersonove For The Good Times, ki naslavlja ploščo in je Priceu prinesla enega večjih uspehov kariere na skorajšnjem začetku 1970 let, torej v času, ko se je za velika imena countrypolitana in honky tonka čas na lestvicah zvečine že iztekel. Leta 1970 je s svojo izvedbo prišel celo na enajsto mesto lestvic pop glasbe.
Nelson v štiriinosemdesetem letu ne jenja in oba letošnja albuma sodita med njegova najboljša dela. V sklepni For The Good Times je čudovito krhek in ranljiv, predsokratik, ki mu trava ne more do živega in ki bo živel, dokler bo živela njegova kitara. Če bi moral izbirati pet njegovih najboljših posnetkov vseh časov, bi dotična izvedba For The Good Times zagotovo prišla med prvih pet, če ne celo na vrh, zlasti zaradi let in izkušenj, ki jih je slišati iz interpretacije. Album je tudi oblikovno narejen tako, da spominja na plošče iz petdesetih; Nelsonova podoba na naslovnici sicer priča, da nismo v letu 1956, a kaj potem!
