Stanley “Buckwheat” Dural (1947 – 2016)

Pogovor s Stanleyem “Buckwheatom” Duralom je Jane Weber posnel v studiu Radia Slovenija pred nastopom Buckwheat Zydeco na Drugi godbi leta 1996, intervju je bil objavljen pod naslovom Glasbo moraš imeti rad  v Muski št. 1 leta 1996.

buckwheat_zydeco

http://buckwheatzydeco.com/press/

 

Povejte nam kaj o svoji mladosti. Kdaj ste vzljubili glasbo in kdo so bili vaši prvi vzorniki?

Glasba je bila pravzaprav že v moji družini. Oče je vsak dan mojega življenja, kolikor se spominjam, igral harmoniko, mati je doma prepevala spirituale, starejši brat pa je igral klavir. Klavir smo imeli vedno pri hiši, včasih celo dva. Skušal sem igrati na klavir in se igranja nanj začel učiti že zelo zgodaj, s petimi leti. Svoje orgle sem dobil, ko mi je bilo devet let. Tedaj sem začel poklicno kariero na odru. Moja junaka sta bila Fats Domino in Little Richard, zaradi igranja na klavir, in nekateri bluesovski pevci, recimo Lightnin’ Hopkins in Muddy Waters. Najbolj sta me privlačila rock’n’roll in blues. To je bilo tisto, kar sem poslušal. Vsak dan sem poslušal tudi očeta, kako je igral na harmoniko, vendar je sam nisem preveč rad igral. Moji glasbeni vplivi so se vseeno začeli doma.

Spomnim se, da ste na začetku igrali funk.

Rad imam funk. Dolgo sem ga igral. Funk je v moji glasbi slišati tudi danes, skoraj v vsaki pesmi ga lahko slišite. Kot sem že rekel, sem začel nastopati z devetimi leti, ko sem v spremstvu močne rhythm and bluesovske zasedbe Sammy And The Untouchables po Louisiani igral rock’n’roll in funk. Takšen močan rhythm and blues smo igrali do leta 1975. Harmoniki sem se začel posvečati leta 1979, takoj po tistem, ko nisem več igral Hammondovih orgel za kralja zydeca Cliftona Chenierja.

Kako pa ste dokončno tako globoko vzljubili zydeco?

Mnenje o igranju na harmoniko sem spremenil, ko sem začel igrati orgle v zasedbi Cliftona Chenierja. Do tedaj sem zydeco ostro kritiziral. Nisem ga prenesel, kajti moj oče je harmoniko igral vsak dan, lahko bi rekel skoraj nepretrgoma vseh 24 ur, zato mi je harmonika presedala. Mislil sem, da je to glasba stare generacije, glasba mojega očeta in ne moja glasba, glasba moje generacije. Sodelovanje s Cliftonom Chenierjem pa me je povsem spreobrnilo. Neupravičeno sem kritiziral nekaj, kar ima korenine v kulturi. Naučil sem se, da tistega, česar ne poznaš, ne smeš kritizirati. To je bila dobra šola zame. Danes zato govorim mladim: ‘Če česa ne razumete, se o tem poučite, kajti jutri s takšnim mišljenjem ne boste prišli nič dlje kot do tam, kjer ste danes.’ Chenierjeva glasba me je popolnoma prevzela. Prvič sem z njim nastopil nekega večera v klubu v svojem domačem mestu Lafayette; povabil me je, naj se mu pridružim kot organist. Odločil sem se poskusiti, saj se z očetom nisva preveč dobro razumela; nikoli me ni prišel poslušat, ko sem igral funk in rock’n’roll. Sploh ni želel, da bi njegov sin igral orgle; želel je, da bi igral harmoniko. Nisva bila v dobrih odnosih, dokler se nisem pridružil Cliftonu Chenierju. Tistega večera sem se vabilu odzval, da bi ustregel očetu. Nameraval sem igrati le tisto noč, vendar sem v zasedbi ostal dve leti. Nastop je bil podoben eksploziji, energija je bila na vrhuncu in nisem mogel verjeti, da se da tako igrati na harmoniko. Zaljubil sem se vanjo.

Kako pa je danes v Lafayettu?

Kar se tiče zdajšnjega dogajanja v klubih, je čudovit El Sid O’s Rhythm and Blues Club. S Sidovim bratom sva dobra prijatelja in tudi on je vedno bolj priljubljen harmonikar. Vedno več njegovih uspešnic lahko slišimo na glasbenih lestvicah. Zapomnite si ime Nathan Williams and His Zydeco Cha-Chas. Če želite resnično dobro zabavo, morate priti v Louisiano; klub El Sid O’s je pravo mesto! Tam najdete zydeco in blues.

Vrniva se h glasbi Cliftona Chenierja. Kako glasbo tega pomembnega glasbenika čutite danes?

Če ne bi bilo Cliftona Chenierja, jaz danes ne bi igral te glasbe. On je bil moj navdih. Govoril mi je, naj se ne sramujem svoje kulture. Naj igram zydeco, saj je to moja glasba, glasba, ki je del mene. Ni mi je treba hoditi iskat drugam, ker je že tu. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo ne glasbenikov, kot sem jaz, ne glasbe, ki temelji na črnski tradicionalni; ne bi bilo kreolskega zydeca in cajuna za mlajše generacije. Verjemite mi, če ne bi bilo njega, jaz danes ne bi bil tukaj.

Kako je Clifton Chenier vplival na vas in zakaj ga cenite?

Veliko sem se naučil. Sem zelo žilav glasbenik, igral sem različne glasbene sloge, predvsem pa zelo rad igram. Ni važno, za kakšno zvrst gre, vedno dam vse od sebe. Prav tega sem se naučil od Cliftona Chenierja, kajti ko je on stopil na oder, je prostor preplavila energija. Denar ni pomemben, pomembno je, kaj rad počneš. Rekel bi takole. So ljudje, ki pravijo, da z igranjem zaslužijo, vendar moraš imeti glasbo najprej v srcu. Nič nimam proti temu, da si kdo z glasbo služi denar, vendar moraš imeti glasbo predvsem rad, rad moraš imeti tisto, kar delaš. Jaz uživam v tem, kar počnem.

Katero obdobje Chenierjevega ustvarjanja imate najraje?

Njegovo glasbo poznam od tedaj, ko sem ga spoznal, to je od leta 1976. Moj oče in Clifton Chenier sta bila zelo dobra prijatelja. On ga dobro pozna, jaz pa sem njegovo glasbo dobro spoznal šele, ko sem igral z njim. Pesmi, ki jih je igral prej, sem spoznaval na odru, igral sem jih in vse so mi bile neznansko všeč. Torej poznam tudi njegovo starejšo glasbo. Od dne, ko sem se mu pridružil, pa do zadnjega dne sodelovanja z njim sem se povsem zavedal njegove veličine. Njegova veličina sta bili glasba in kultura, v njegovi glasbi so prevladovale korenine.

Kako se spominjate nastopov Cliftona Chenierja, posebno tistih, pri katerih ste bili zraven?

Ko si na odru s Cliftonom Chenierjem, tega ne pozabiš. Ne pozabiš nobenega izmed 365 dni, spominjaš se vsakega posebej, kajti vedno je bilo razburljivo in neprekosljivo. Bil je preprosto človek, poln energije. Tako je bilo vse do njegove smrti. Njegovi nastopi so trajali po štiri ure skupaj, energija je bila tako močna, da si si, ko je bilo koncerta konec, rekel: ‘Kako hitro je čas minil.’ Štiri ure so se zdele kot ena, kajti vse je potekalo tako gladko. Bil je zelo profesionalen glasbenik; zavedal se je, da je na odru zato, da se razdaja v igranju.

Kakšno pa je vaše mnenje o vplivu Amedeeja Ardoina na cajun in zydeco?

Ta družina je nastopala več generacij, bili so med največjimi glasbeniki tistega obdobja. Moje poznavanje Ardoinov ni preveč dobro, vendar vem, da je bila vsa družina zelo predana glasbi in danes pomeni korenine zydeca. To so bili zelo profesionalni ljudje.

Kdaj ste začeli pisati svoje pesmi in o čem govorite v njih?

Vedno sem sam pisal pesmi, ki jih igram, izvajam pa tudi veliko priredb. S skupino aranžiram pesmi in jih prilagodim zvoku harmonike in zydeca. Moja glasba govori o resničnosti. Ko igram zydeco, mislim na srečne ljudi, ki se vedno smejijo in plešejo. To so pesmi, ki te razvedrijo, ko si žalosten. To ni takšna zvrst glasbe kot, recimo, žalostni blues, ki te zamori. Če si otožen in želiš ostati otožen, nikar na prihajaj na takšne predstave, kajti ko boš odšel, zaradi velike zabave gotovo ne boš več žalosten. To je tisto, kar nosim v srcu, pa naj prideta dva ali pa dva tisoč ljudi; nasmeh na licu mi pove, da sem na dobri poti. Nenehno moram čutiti, da z glasbo osrečujem ljudi. Na svetu je že tako ali tako preveč žalostnih obrazov.

https://www.youtube.com/watch?v=3XqmkSWx4Rk

Kaj je bil glavni razlog, da ste ustanovili skupino, ki igra zydeco?

Prvo skupino sem imel leta 1971; imenovala se je Buckwheat And The Hitchhikers. Nastopal sem s petnajstimi glasbeniki. Tega, kar delam od leta 1975, nisem počel nikoli prej v življenju. Sploh nisem prepeval. Pel sem nekaj spremljevalnih vokalov pri Cliftonu Chenierju, vendar kot glavni pevec nisem nastopal. Do leta 1979 nisem nikoli igral harmonike. V moji prvi zasedbi Buckwheat And The Hitchhikers – z njo sem igral do leta 1975 – je bilo petnajst zelo različnih mlajših glasbenikov. Ko sem si vzel leto dni počitka, sem dobil povabilo od Cliftona Chenierja. Mislil sem, da bo to dobra sprememba zame. Tudi z očetom se do tedaj nisva dobro razumela. Ko sem začel igrati s Cliftonom Chenierjem, pa sva postala najboljša prijatelja. Tedaj sem sklenil, da bom v svoji novi skupini igral harmoniko. Imel sem težave, ker nisem mogel najti dobrih pevcev. Vedel sem sicer zanje, vendar niso želeli peti z mano, saj so me poznali le kot organista. Niso si mogli predstavljati, da bi Buckwheat lahko igral harmoniko. Tako sem bil primoran peti sam in to počnem še danes. To je moja druga zasedba, gre nam dobro, ljudje prihajajo na naše koncerte, posneli smo petnajst albumov in s to zasedbo sem prepotoval veliko več držav kot s prvo. Za nameček sva se z očetom zelo zbližala. To je bila torej dobra poteza.

Vaše igranje na harmoniko je nekaj posebnega. Kakšen je bil razvoj vašega lastnega sloga?

Ko sem prvič igral zydeco, sem se odločil, da nekaj časa ne bom igral nič drugega. Tej glasbi sem želel dati priložnost. Odločil sem se: če bom igral to glasbo, jo bom igral za vse generacije. Do tedaj sem bil eden največjih kritikov zydeca, zanj sem dolgo mislil, da je glasba stare generacije. Začel sem igrati za stare in mlade. Vse se je dogajalo zelo hitro. Ljudje so čutili tako, kot sem čutil jaz. Sploh nisem vedel, da harmonika to zmore. Mislil sem, da se jo lahko igra le na en način, jaz pa sem popolnoma spremenil njen repertoar. Vnesel sem malo rock’n’rolla, bluesa in funka.

Povejte mi kaj več o vplivu rhythm and bluesa v svoji glasbi.

Funk Jamesa Browna, skupina Neville Brothers in funk iz New Orleansa, ljudje, kot so Bobby Womack in Aretha Franklin, veliko sta me naučila tudi Rufus Thomas in Chaka Khan. Tako veliko različnih ljudi je vplivalo name, kajti zares se veliko dogaja. V bluesu so to B. B. King, Little Milton, Albert Collins, Albert King, veliko je bluesovskega vpliva. Poslušam veliko bluesa, veliko funka, na sploh poslušam veliko različne glasbe, kajti vedno se učim. Nikoli nisi prestar, da se ne bi še česa naučil. Moji prijatelji iz skupine Los Lobos igrajo tex mex. Rad poslušam vse zvrsti glasbe. Imam prijatelja Paquita s Karibov, ki je saksofonist. Poslušam glasbo različnih kultur, tudi rap. To sicer še ne pomeni, da mi je všeč vsaka pesem, vendar najdem tisto, kar mi je všeč, in iz tega črpam in se učim. Nikoli ne zapiram vrat. Ušesa imam vedno na široko odprta.

Vaš slog zydeca je bil izoblikovan že na prvih albumih. Kako vam je v vseh teh letih uspelo ostati zvest svojim načelom?

Včasih je to zelo težko. Vendar, ko ustvarjaš nekaj, kar ti je zelo pomembno, zame je to glasba, ne smeš pustiti, da te zmotijo ali ti vzamejo pogum že majhne težave. Zavedam se, da mi je glasba najpomembnejša, da je na prvem mestu. Vse drugo ni tako pomembno, in zato za druge stvari ne skrbim preveč. Povsod pustim, da gre kaj narobe, razen pri glasbi. Zelo sem ji predan. Če si prepričan, da je glasba tisto, kar znaš najbolje, je to v redu. Če pa nisi prepričan, si moraš najti kaj drugega.

Bil sem vesel, ko sem Willieja Nelsona slišal peti skladbo Man With The Blues na vaši plošči Five Card Stud. Kako se spominjate tega snemanja?

Že dolgo sem oboževalec Willieja Nelsona. Rad imam country and western, Charlie Pride je osupljivo dober pevec. To sta moji legendi. Ko sem Willieja Nelsona osebno spoznal – to je bilo v studiu v Austinu v Teksasu, ko sva snemala njegovo pesem, pravzaprav eno prvih pesmi, kar jih je posnel – je bilo enkratno. Srečen je bil, da sem izbral eno njegovih pesmi za ploščo. Zelo profesionalen je, in to zelo cenim. Ni veliko ljudi, ki so tako prijazni in prijetni. Včasih je treba dolgo iskati in izbirati med številnimi glasbeniki, preden najdeš pravega človeka. Jaz sem izbral Willieja Nelsona.

Kakšna bo prihodnost zydeca?

Prihodnosti zydeca doma in v svetu ne morem napovedati. Vesel sem, da je ta glasba danes navzoča po vsem svetu, saj je bila nekoč omejena le na jugozahodno Louisiano in namenjena predvsem družinski zabavi. Vesel sem, da sem jo lahko doživljal z ljudmi iz Lousiane. Ta glasba bo torej prav gotovo še tu, ne glede na to, ali bo na radiu in ali jo bodo poslušali povsod ali ne. Vedno jo bodo igrali za domačo zabavo, tako kot v obdobju starih generacij. Ta glasba ne bo nikoli izginila. Moji otroci, moji vnuki in njihovi otroci bodo še dolgo poslušali zydeco. Še naprej bi rad delal to, kar delam zdaj, in upam, da se bom nekoč vrnil v tvojo deželo in ti zaigral nekaj glasbe ter te zapustil z nasmehom na obrazu. Moji načrti so še naprej snemati in ustvarjati glasbo. Tega se zelo veselim.

 

S klikom vstopite v BUCKWHEATOV SVET

 

Share