Drugadrugi – Glas(be)na pisma (8)

 

Naj pero vaše orožje bo,

Moje drage, pogumne ženske!

(Kavisha Mazzella)

 

Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.

Tokrat sta si pisali kantavtorica Katarina Avbar in pevka Vesna Zornik.

Katarina o sebi: Nisem pevka kot Vesna, a pojem svoje pesmi. Nisem pesnica, a pišem pesmi. Nisem kitaristka, a ob kitari skladam skladbe. Sem kantavtorica z dvema izdanima albuma: Beležnico (2011) in Na drugi strani (2016).

Vesna o sebi: Samozaposlena v kulturi. Pevka v zasedbi Katalena, s katero neprekinjeno ustvarjamo zadnjih 15 let. Poleg sodelovanja v različnih glasbenih in gledaliških projektih vodim zasedbo TangoApasionada in sem del novonastalega ustvarjalnega kolektiva Brest.

 

Katarina Avbar, foto: Tone Stojko

 

Draga Vesna,

odkar živiš na Jesenjah, se vse redkeje vidiva ali slišiva. Upam, da si dobro. Zadnjič sem na radiu ujela skladbo Jesen je sen. Takoj sem vedela, da poslušam tvoj glas in novo skladbo, o kateri si mi že pripovedovala, naravnost božanska je. Tvoj glas, tako čudovito žameten in globok, še poudari že tako prepričljive interpretacije vseh skladb, ki jih izvajaš z različnimi glasbenimi zasedbami, tudi najbolj sveže stvaritve, ki si jo posnela z vrhunskim kitaristom Samom Šalamonom.

Draga, si lahko misliš, da je najino prijateljstvo že doseglo najstniška leta, ti pa me še vedno navdušuješ s svojim čarobnim petjem, karizmo, unikatnimi idejami, svojo osebnostjo in še marsičem. Prav tebi se moram zahvaliti za to, da sem si tudi jaz drznila stopiti na glasbeno pot. Če se malo pošalim v stilu Roberta Johnsona: ti si bila tisti hudič na križišču, le da ti v zameno nisem prodala svoje duše! Ravno te dni sem tik pred izidom novega albuma z naslovom Na drugi strani, ki ga izdajam v samozaložbi. Še v soboto sem posnela zadnje spremljevalne glasove, danes pa je šel v tisk ovitek, v sredo mu sledijo še skladbe. Med snemanjem gradiva za ta album sem se zabavala kot še nikoli! Toliko ustvarjalnega naboja je bilo čutiti v studiu in toliko eksperimentiranja. Ker s Petrom albume snemava sama, morava vedno eksperimentirati, saj marsičesa še ne veva, a se sproti učiva. Marsikaterega inštrumenta, ki si ga zamisliva, v danem trenutku ni mogoče dobiti, ampak se znajdeva. Pred snemanjem skladbe, ki jo dobro poznaš, Ne reci nič, sem vedno, ko je bil na vrsti instrumentalni del skladbe, zraven pela na operni način (slišati je bilo kot v filmu Peti element režiserja Luca Bessona), Petru je bilo to strašno všeč, ampak ko je bilo na vrsti snemanje, se moje glasilke nikakor niso zganile, zato je pred mene postavil bas boben, ga ozvočil in solo je bil v trenutku posnet.

V zadnjih dveh tednih so mi večkrat zastavili vprašanje, zakaj sem se v tem digitaliziranem času odločila za izdajo fizičnega nosilca zvoka. Odgovor na to vprašanje je preprost: nekaj najlepšega na svetu je odviti celofan s pravkar kupljenega albuma! Ko si ga potem v varnem zavetju dnevne sobe zavrtiš bodisi na gramofonu bodisi na CD predvajalniku, te odpelje v čisto posebno vesolje. Tega celostnega občutka ne moreš doživeti, če kupuješ glasbo na spletu. Nazadnje me je tako navdušil Jack White z ne več tako novim vinilom Lazaretto, ki sem ga dobila od Petra za darilo za rojstni dan. Občutka vznemirjenja, ko previdno trgaš celofan, da ne bi česa poškodoval, ne zamenja noben na spletu izdan album. In to, ko mojstrsko izbereš pravi trenutek za premierno poslušanje, je nepozabno in popolnoma nezamenljivo, skratka zelo romantično. Prav okoli tega se je sukal moj pogovor z Jeleno Ždrale, ko je prišla v studio posneti violino za skladbo Gentleman, ki sem jo pravzaprav napisala zate, Vesna. Jelena se je izrazila na zelo zanimiv način, rekla je, da je tudi ona »manualka«. Poznava se že toliko let, kot jih je imel Jezus takrat, ko so ga križali, najini poti se kar naprej prepletata. Draga, tudi midve sva od trenutka, ko sva se spoznali, nerazdružljivi. Se še spominjaš tistih brezskrbnih časov pred dobrim desetletjem? Mmm, kako rada imam stara in dolga ženska prijateljstva. So kot vino, starejše je, boljše je.

Zadnji mesec se ukvarjam predvsem s snemanjem albuma, birokracijo, ki se ji ne moreš izogniti, ko izdajaš album v samozaložbi, pa tudi z načinom predstavitve albuma Na drugi strani. V mislih sem imela glasbeno-plesni dogodek s plesalko Rosano Hribar, zato me zanima, kakšne so tvoje izkušnje iz časa, ko ste se tega lotili Katalenci. Leta 2009 ste za šalo razprodali Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in moram reči, da je bil to vaš najbolj unikaten dogodek. Špic Cvak! ste uprizorili z baletnim ansamblom SNG Maribor pod vodstvom plesalcev in koreografov Valentine Turcu in Edwardom Clugom. Na kakšen način ste se lotili sodelovanja? Verjetno ju je najprej navdihnila vaša glasba. Spomnim se, da sem sedela na drugem balkonu na desni strani, čisto ob strani. Ko sem vas gledala, sem razmišljala o tem, kako pristno in iskreno je vaše sodelovanje. Mislim, da je Špic Cvak! neponovljiv glasbeno-plesni dogodek, tako zaradi številčne zasedbe kot zaradi vrhunskega prepleta glasbe in plesa. Le kako vam je to uspelo?

Draga prijateljica, upam, da moj tok misli ni preveč nepovezan. Zelo sem že utrujena, oba urina kazalca se že bližata tisti usodni številki, ki ponoči obrne list na koledarju. Ob trenutkih, kot je ta, pomislim, da ni lahko biti ženska ustvarjalka, saj nam je (sploh) materam veliko težje, če želimo po poroki ali rojstvu otrok še naprej aktivno ustvarjati. Verjetno veš, kako je, ko navdih pride nenapovedano in ni pomembno, da si npr. ravno na blagajni v trgovini z jokajočim otrokom, ki ga moraš čim prej spraviti domov v posteljo. In tako kot navdih pride, tudi gre, če ga hitro ne uloviš v besedo ali harmonijo zvokov. Zadnji mesec mi je še posebno težko usklajevati vse vloge, ki jih »igram« v svojem življenju, resnično upam, da zaradi tega nihče od mojih bližnjih ne trpi.

Lahko noč, prijateljica moja, čim prej mi odpiši.

Katarina

P.s.: Saj prideš v petek, 7. oktobra, v Siti Teater BTC na predstavitveni koncert mojega novega albuma?

 

Vesna Zornik, foto: Ivian Kan Mujezinović

 

Draga Katarina,

veš, tu, v teh naših »hribih«, kot jim pravijo domačini, se res dobro počutim, in po dobrih dveh letih življenja jih ne bi več zamenjala za mesto. Včasih se mi zdi, da tu čas teče počasneje, ker ni tistega hektičnega utripa, ki ves čas divja po mestu. No, morda zato včasih traja par dni, da odgovorim na mejl. 😉

Ne moreš si misliti, kako zelo vesela sem, da si ponovno pred izidom albuma! Ponosna sem nate, da si se po tako hudi bolezni postavila na noge in ne samo to, ledino ponovno orješ s tako žlahtno življensko energijo, da te je veselje opazovati, saj kar siješ.

Komaj čakam, da slišim novi album! Že po prvem singlu je čutiti, da se je tvoj glas v letih, ki so minila od tvojega prvenca Beležnica, še malo zmedil in precej požlahtil. Dosti bolj zrel je in v njem se je izkristaliziral nek nenavaden, zelo intriganten vibrato ob zaključkih fraz. Praviš, da si bila med snemanjem prehlajena, ampak tega res ni slišati. Zven glasu pač nima toliko veze s trenutnim stanjem telesa, kajti ko ga enkrat obvladaš, se v njem odraža bolj ali manj le stanje duha. Res, komaj čakam, da slišim ostale skladbe. Večino komadov sicer poznam, ker si mi marsikaj sproti ponudila v posluh, a komaj čakam, da slišim, kako sta jih s Petrom zaranžirala in posnela. Vem, da so besedila odlična, inteligentna, polna nevsiljivih življenskih modrosti in iskrivega humorja. Občudujem tvojo sposobnost, da vse napišeš sama. In vesela sem, da si za prvi singl izbrala prav Ne reci nič, skladbo, ki si jo pred desetimi leti (si moreš misliti, da je že toliko!) napisala zame. Zadovoljna sem, da jo zdaj poješ ti.

Praviš, da se po tvojih spominih iskri katalenski Špic-cvak!, ker se tvoja predstavitev plošče prepleta z glasbeno-plesno predstavo, ki jo pripravljate s tvojo sestrično, vrhunsko plesalko Rosano Hribar. Zame je tega že davno in še sama ne vem, kako nam je takrat uspelo napolniti Gallusovo dvorano do zadnjega stola. Vem, da smo se tresli do zadnjega. Projekt je bil ogromen in vanj je bilo vloženega res veliko truda, tako s strani plesalcev, kot s strani Katalene in našega managementa. Žal mi je, da smo dogodek kasneje ponovili le še enkrat, na kranjskem Khislsteinu, a tako je z velikimi projekti v Sloveniji. Upam, da bo z vašo predstavo kaj bolje – če nič drugega, vas bo malo manj na odru, kar je v resnici dobro. Vem, da bo paša tako za oči, kot ušesa, predvsem pa bo hrana za dušo.

Res je, odkar smo se preselili iz Ljubljane, se zvečer bolj poredko kam odpravim, ampak 7.oktobra z Davidom gotovo prideva na premiero v Siti teater. Bova navijala zate, za vas vse, potem bomo pa nazdravljali.

Kot veš, se zadnje čase ukvarjam z novim projektom, ki se imenuje Brest. K sodelovanju sta me povabila mariborski kitarist in skladatelj Samo Šalomon in njegova žena, pesnica Kristina Kočan. Mislili smo, da bomo naredili samo en komad, ampak smo bili po snemanju zelo navdušeni in zdaj imamo postavljene že vsaj pol plošče. Vzpostavili smo zelo dober način dela in komadi nastajajo s polno paro. Ne le da Kristina piše odlične zgodbe in pesmi, na nek hecen način je k pisanju vzpodbudila tudi mene in svojega moža. Tako smo vsi blazno kreativni, vsi se počutimo dobro in nastajajo super stvari – večinoma vse na daljavo. Skladba ni gotova, dokler nismo zadovoljni vsi trije. Podoben način dela sva pred nekaj leti začeli že midve, se spomniš? Tvojo in najino Tebe (te imam) bomo najverjetneje uvrstili na ploščo, če se bomo odločili, da jo izdamo v takšni obliki.

Te čisto razumem, ko govoriš o že rahlo fetišističnem odnosu do plošč. Tudi meni se to dogaja, priznam. Ampak stvar je v tem, da so založbe že davno nehale funkcionirati tako, kot so včasih, in glasbeniki bolj ali manj vse pokrivamo sami. Nekje mora biti »računica«, a tukaj je žal že nekaj časa ni. Zaenkrat imamo sicer še čas, da se odločimo, kako bomo stvar zapakirali na koncu. Album naj bi bil narejen pred pomladjo, v kakšni obliki, bomo pa še videli. Spomladi bi radi začeli s koncertiranjem.

Tudi Katalenci delamo naprej, snujemo nove podvige, a o njih kdaj drugič, ker so še zelo v povojih (beri: velika skrivnost). Koncertov je zadnje čase dosti manj, ampak včasih pomislim, da takšna obdobja burijo kreativnost v nas. Kličejo po novem, po drznem, po spremembah.

Se torej vidiva v petek!

Objem do takrat,

Vesna

 

Share