Plošča Stonesov je šele izšla, danes pa se o njej že piše kot o njihovi najboljši plošči v zadnjih tridesetih letih ali celo več; nekateri menijo, da po Tattoo You (1981) niso izdali boljše. No ja, sam se s tem ne strinjam, se pa strinjam, da nova plošča starega bluesa ni slaba in da jo bomo večkrat poslušali. Z nasmeškom.
Bržčas nima smisla zapisovati geneze vseh komadov na plošči – vse je v spletu, samo naslove vnesete. Za najbolj zaprisežene fane so fantje pripravili deluxe različico, kjer je priložena knjižica z zgodovinskimi podatki plus fotografije, sicer pa imate na voljo vinilno in navadno zgoščeno različico. Z vinilke stonesovski blues zadoni v vsej grobi produkciji in prav zabavno je poslušati veterane, kako prašijo pesmi, ob katerih so zrasli. Niso izbrali čisto običajnih »coverjev«, šli so bolj v globino, a viri so očitni: chicaški blues založbe Chess je še vedno rdeča nit njihovega igranja, tudi več kot petdeset let pozneje. Čeprav so vmes tu pa tam zašli, se zbogali z establišmentom, malce pozabili na to, da bi jih v živo morda radi slišali tudi tisti, ki si ne morejo privoščiti tako silnih denarjev za karte, podirali so prislovični most med ZDA in Kubo pa tudi v Vegasu so se znašli, čeprav ne ravno na engelbertovskih večerjah z jazzovskimi standardi. Skratka, poskusili so čisto vse in ko zapišemo »poskusili«, to tudi dobesedno mislimo. A o tem ste brali v časopisih in knjigah, nič novega, kajne.
Stonesi so že zdavnaj postali ustanova, kar seveda ne odvzema teže temu, kar so ustvarili, in ta teža je neprecenljiva, pa tudi po letu 1981 so imeli dobre trenutke, tako v osemdesetih kot pozneje. In če so nekateri trdili, da A Bigger Bang (2005) v resnici ni bil tako zelo dober album, zapišimo vendarle, da to ne drži in da je krivično brisati petintrideset let nekaterih zelo dobrih poglavij. Res je, Stonesi obvladajo blues, pa če se jim pridruži Clapton (kot se jim tokrat je, takrat je snemal svoj album I Still Do in je bil v bližini) ali pa ne, kljub temu pa se človeku ob vsej njihovi zgodovini vsaj utrne misel, da enostavno ne morejo biti tako prepričljivi kot bi radi, da verjamemo, da so. Pa čeprav avtentični niso mogli biti niti leta 1964. Ni kaj, Jagger ubija na orglicah, tudi poje odlično, a … Ne pozabimo, da je tale plošča nastala tudi zato, ker jim avtorsko gradivo ni šlo od rok in so začeli jammati. Najammali so zelo dober bluesovski album, ki ga je užitek poslušati, a vendarle se kot blueserji ne morejo več izvleči. Niti kot pravoverni rockerji ne, kar denimo še uspe kakšnemu Wilku Johnsonu. Lahko pa učinkovito opozorijo na svoje korenine, se jim poklonijo, mlajšim generacijam dajo izhodišče za raziskovanje in spoštovanje in nas obenem še osvežijo z energijo, ki jim je ne manjka. In ta namen je s pričujočo ploščo več kot dosežen.
Stonesi so leta 1964 prinesli blues nazaj v ZDA, zdaj pa seveda obstaja tudi precej boljših bluesovskih bendov, bolj »lačnih«, naberete jih po različnih barih, daleč od oči medijev, a vendar jim zgodovina ne bo odrekla pravice biti sodobna različica njih samih iz 1964. Z izkušnjami in beneficijami, kar pričujoče izvedbe po eni plati postavlja nad tisto, kar so počeli na prvih albumih. Po drugi pa so takrat igrali na vse ali nič. Zdaj to ni več mogoče.
Nazdravimo torej s pesmimi Just Your Fool, Commit A Crime, Ride ‘Em On Down, I Can’t Quit You, Baby in osmimi drugimi in kljub temu zapišimo vsaj: Otis Rush, Little Milton, Walter Jacobs, Eddie Taylor, Howlin’ Wolf … in tako naprej. Pobrskajte. Mick Jagger je nedavno tega rekel: »Čemu bi poslušali nas, ko igramo King Bee, če pa ga je igral Slim Harpo!?« Pošteno. A vseeno jih je užitek slišati. Malce bolj umazane kot zadnja leta.
