Brez večjega pretiravanja ali drznosti si lahko upamo trditi, da so posnetki stare glasbe pri nas v manjšini. Na nekaterih tujih tržiščih sta sicer snemanje in izvajanje v razcvetu, slovensko diskografijo klasične glasbe pa ob nekaterih “železnih” izjemah, kot sta Bach in Vivaldi, vendarle pretežno zastopajo skladatelji obdobij od klasicizma dalje. Tudi zaradi tega smo se ljubitelji tovrstne glasbe toliko bolj razveselili odločitve čembalistke Eve Dolinšek, da objavi svojo prvo solistično ploščo, ki jo je v skladu z repertoarjem, ki ga na njej lahko slišimo, naslovila BArok.
Mlada, komaj 25-letna čembalistka prihaja s primorsko-goriškega konca in se poleg čembala, ki ga je študirala na ljubljanski Akademiji za glasbo, dobro znajde seveda tudi za ostalimi klaviaturami (klavir, orgle). V otroštvu je začela kot pianistka, sčasoma pa odkrila svojo strast do stare glasbe in do čembala, evropskega baročnega instrumenta s tipkami, ki s svojim značilnim trzajočim zvokom in barvnim timbrom marsikateremu poslušalcu nemudoma prikliče v spomin baročne podobe in prizore z bohotnih dvorcev in gradov, kjer se je gosposka v napudranih lasuljah predajala takšnim in drugačnim užitkom – tudi glasbenim, med katerimi je nedvomno prednjačil čembalo, če ne kot virtuozno-solistični instrument, pa vzlic svoje v baroku nepogrešljive vloge generalnega basa (basso continuo – b.c. ali samo continuo).
Baročni glasbeni izbor, ki ga najdemo na plošči, je raznolik in širok, saj je zastopanih kar sedem skladateljev, katerih predstavljena dela segajo od “zgolj” prijetne poslušljivosti do resnične izvajalsko-poslušalske zahtevnosti. Bachov Koncert v d-molu za čembalo solo, godalce in b.c., BWV 1052 se izkaže za odlično izbiro za uvodno skladbo plošče, saj poleg solistke navduši tudi sodelovanje godalnega kvarteta Broken Strings (solistično, komorno in orkestrsko prekaljeni glasbeniki Nejc Avbelj, Uroš Bičanin, Špela Pirnat, Katarina Kozjek in gostujoči Miha Firšt); solistka peterici godalcev predvsem v počasnem drugem stavku prepusti tudi vodilno vlogo. Navdušujoče so seveda virtuozne solistične skladbe za čembalo, ki na plošči prevladujejo; resnično prevzamejo npr. zadnji stavek Rameaujeve Suite v e-molu, Bullov Kraljevi lov, prva od treh Scarlattijevih sonat (v d-molu, K 141) in nesporni “kralj” plošče, 12-minutni Solerjev Fandango, odigran z brezkompromisno energičnim in predanim zagonom, prepletenim z visoko stopnjo interpretativne globine in tehnično-izvedbene spretnosti.
Čeprav je Bach na plošči seveda prisoten že z uvodno skladbo, pa iz železnega repertoarja čembala podpisani čisto osebno in ob neusmiljenem zbadanju lastne kaprice pogrešam skladateljevo priljubljeno Kromatično fantazijo in fugo v d-molu, BWV 903. Če se plošča začne z glasbenimi gosti, se tako tudi sklene, saj se Dolinškovi pri izvedbi zadnje skladbe plošče, Boccherinijeve Introdukcije in fandanga pridruži kitarist Marko Smiljanić. Čembalo tu zveni mehkeje in bolj “oddaljeno”, kar pa nikakor ne pomeni, da je s skupno zvočno sliko karkoli narobe – obratno, zelo je prijetna.
Zelo pomemben je vsekakor tudi prispevek snemalno-producentskega dvojca Aleksander Govekar – Daniel Svenšek, ki jima je uspelo v (post)produkciji odlično uravnotežiti različne akustike štirih snemalnih lokacij. Ploščo kot zaokroženo celoto in resno zastavljen avtorski izdelek zaokrožijo tudi izčrpna ter informativna spremna besedila o čembalu, sami Dolinškovi, sodelujočih glasbenikih in nenazadnje o snemalnih lokacijah ter o skladateljih in značilnostih posnetih skladb. Vsa besedila so prisotna tudi v angleškem jeziku, kar pomeni, da Dolinškova očitno cilja tudi na mednarodno prisotnost in odziv.
Evi Dolinšek smo lahko hvaležni, da nas je razveselila z baročno poslastico stare glasbe, ki pa bi lahko odmevala tudi precej glasneje. Za slovensko klasično diskografijo vsekakor pomembna plošča in nedvoumno sporočilo mlade glavne akterke, od katere smemo in moramo pričakovati še veliko.
