Tom Petty

Ravno ko je Tom Petty skorajda zaključil dolgo turnejo s svojo zvesto zasedbo The Heartbreakers, je po socialnih omrežjih pricurljala novica, da je umrl zaradi srčnega zastoja. Na CBS News so nato to novico zanikali, ker se je oglasila losangeleška policija, ki je izjavila, da uradne potrditve še ni, saj naj bi se Petty še boril za življenje. Danes zjutraj ni bilo več dvoma, da je bitko žal izgubil, sodeč po črni uradni spletni strani, pa tudi Wikipedia je vrnila datum smrti, ki ga je včeraj zvečer še umaknila. Nenavadno črn začetek tedna torej, če pomislimo, kaj vse se je še zgodilo v zadnjih dveh dnevih.

Glasbo Toma Pettyja so največkrat označevali kot »heartland rock«, v istem predalu s Springsteenom, Mellencampom, Bobom Seegerjem in še kom. A označevati glasbo, ki jo je ustvarjal vse od konca 1960 let, z enim samim epitetonom, je vedno precej neprimerno in nehvaležno početje. Tom Petty je bil vedno rocker, tako po glasbi kot po osebni drži. Bil je, kot je sam povedal v eni svojih pesmi, »rojen kot upornik«, preživel je precej težka mladostniška leta ob nasilnem očetu in precej hitro ugotovil, da bo glasba tista, ki mu bo omogočila nekaj več; življenje v floridskem Gainesvillu kot tako namreč ni obetalo česa drugega kot »ameriški standard«, to pa za napredno mislečega in zagnanega mladeniča ni bilo dovolj. Odgovor je ponudila zahodna obala ZDA.

Kako natančno gre zgodba o njegovih začetkih, o prvem večjem bendu Mudcrutch in končno o Heartbreakersih, ne bomo na dolgo razlagali; vse to si lahko na dolgo in široko preberete v spletu, zato tokrat zgolj hiter pregled. Ko je leta 1976 s Heartbreakersi izdal prvi album, je imel za seboj že desetletje igranja, album pa je sprva doživel več uspeha v Veliki Britaniji, kjer so bili Heartbreakersi že od vsega začetka velik bend. »Ko smo po uspešnih nastopih prišli nazaj v ZDA, je bila realnost kruta,« je nekoč povedal. A vztrajnost se slej ko prej splača in tudi kakovostnih pesmi jim ni manjkalo; kljub temu je v ZDA zares vzbudil pozornost šele tretji album Damn The Torpedoes, ki je izšel leta 1979 in s pesmimi, kot so Refugee, Don’t Do Me Like That in Here Comes My Girl, zakoličil heartbreakerjevski zvok in bendu prinesel tudi zaslužen komercialni uspeh.

Tom Petty ni bil nikoli navdušen nad glasbeno industrijo, vztrajno se je postavljal po robu standardom in pričakovanjem. Leta 1981 je denimo protestiral proti zvišanju cene svojega albuma Hard Promises in si prislužil oznako »težavnega«. Prva polovica osemdesetih je poleg pesmi, kot so Insider, The Waiting in You Got Lucky prinesla tudi sodelovanje s Stevie Nicks in Bobom Dylanom (Heartbreakersi so za kratek čas postali njegov spremljevalni bend, sam Dylan pa se je o Pettyjevi glasbi izrekal z veliko naklonjenostjo in spoštovanjem), v bendu pa so se začele tudi prve težave, s katerimi sta bila zaznamovana albuma Southern Accents (1985) in Let Me Up (I’ve Had Enough) (1987). Poškodba roke med snemanjem Accents bi lahko pomenila konec Pettyja kot kitarista, a si je opomogel, leta 1988 pa z Dylanom, Georgeom Harrisonom, Jeffom Lynneom in Royjem Harrisonom ustanovil zasedbo The Traveling Wilburys, ki je z značilno lynneovsko produkcijo prinesla precej nepretenciozne svežine na takrat nekoliko utrujeno sceno poznih osemdesetih; fantje so se zabavali, tega niso skrivali, vmes pa naredili nekaj prijetnih pesmi. Taistega leta je sodeloval tudi pri nastajanju Orbisonovega albuma Mystery Girl, a Orbison je umrl, preden je plošča januarja 1989 izšla in označila konec »klasične« zasedbe Wilburyjev – leta 1990 je preostala četvorka posnela še en album, sam Petty pa leto poprej prvi solistični album Full Moon Fever, na katerem je bilo nekaj njegovih še danes najuspešnejših in najbolj znanih pesmi, produkcija pa takisto Lynneova. Free Fallin’, I Won’t Back Down in Running Down A Dream danes veljajo za njegova osrednja avtorska dela, na njih pa je kljub »solistični« oznaki sodelovalo nekaj članov benda, ravno dovolj, da je naslednjo ploščo Heartbreakersov Into The Great Wide Open, ki je izšla leta 1991, tudi produciral Lynne. Nekateri so Pettyju očitali, da mu je Lynne omehčal zvok in da zdaj sodi v mainstream, a Petty se ni zmenil za to, Heartbreakerse leta 1996 peljal v studio z Johnnyjem Cashem (album Unchained), sam pa dve leti prej posnel še eno solistično ploščo Wildflowers s producentom Rickom Rubinom, ki jo je označil za najljubšo ploščo iz lastnega opusa (Good To Be King, Wildflowers, You Wreck Me). Leta 2006 ji je sledil še solistični album Highway Companion, vmes ločitev in nekaj drugih osebnih težav, pa tudi s Heartbreakersi je ves čas nastopal in snemal – po uspešnem pregledu kariere Greatest Hits in uspešnici Mary Jane’s Last Dance (1993) je z bendom izdal ploščo z glasbo iz filma She’s The One (1996), na njej pa eno svojih najlepših balad Angel Dream (No. 2). Naslednji dve plošči z bendom sta bili nekoliko manj toplo sprejeti – Echo leta 1999 in The Last DJ leta 2002, na kateri se je spet postavil po robu glasbeni industriji in politiki predvajanja glasbe. Čas je pokazal, da gre za kakovostni plošči, čeprav je obe zaznamovala nesrečna usoda tedanjega basista zasedbe Howieja Epsteina, nakar se je v bend vrnil prvi basist Ron Blair, ki je odšel leta 1981. Leta 1994 je zasedbo zapustil tudi bobnar Stan Lynch, zamenjal ga je Steve Ferrone, ki je ostal do dandanes. Naslednji studijski album Mojo z ostrejšim bluesovskim zvokom so izdali šele leta 2010 in se odpravili na daljšo turnejo, leta 2014 pa je izšel Hypnotic Eye, ki je hkrati tudi zadnji album zasedbe The Heartbreakers. Petty je leta 2007 obudil bend Mudcrutch, s katerim je igral med letoma 1970 in 1975, v njem pa so bili tudi že skoraj vsi Heartbreakersi z izjemo kitarista Toma Leadona in bobnarja Randalla Marsha. Zasedba je nastala iz benda The Epics, v katerem sta takrat igrala Petty in Leadon, posneli so malo ploščo za založbo Shelter, a ni bila komercialno uspešna. Leta 2008 je tako končno izšel prvi album zasedbe, lani pa so izdali še drugega, ki v luči nedavnih dogodkov ostaja zadnji studijski album Toma Pettyja.

Turneja ob štiridesetletnici zasedbe (praznovati so jo začeli lani z izdajo vseh albumov na vinilu v dveh obsežnih zbirkah) je zdaj brez Pettyja tudi zaključek zgodbe o eni najuspešnejših rockerskih zasedb zadnjih štiridesetih let, pa tudi po splošni priljubljenosti in številu prodanih plošč so na visokem mestu rockerskega Parnasa. Najpomembnejša pa je seveda glasba; pesmi, ki jih je Tom Petty spisal ali sonapisal (večinoma s kitaristom Mikeom Campbellom) sodijo v obvezni abecednik zgodovine glasbe 20. in 21. stoletja. Tom Petty je bil tudi eden glasnikov generacije podpisanega, generacije, ki je rojena, ko je razpadel bend Mudcrutch, ki je odraščala v osemdesetih in devetdesetih in ki so ji zlasti pesmi s plošč Full Moon Fever in Into The Great Wide Open ob začetkih grungea (Nirvana, Pearl Jam) in drugih pomembnih rockovskih zasedbah, kot sta denimo U2 in R.E.M., pisale dnevnik svetovnega nazora. Seveda pa je glasba, ki so jo ustvarili, nadgeneracijska, kar je čas že pokazal, v prihodnosti pa se bo treba o njej še izrekati: ob zvokih Rickenbackerjev, FlyingV-jev in Telecastrov. Tom Petty, počivaj v miru!

Share