John Prine trka, kot poje v uvodni pesmi Knockin’ On Your Screen Door. Trka z novim avtorskim studijskim albumom, prvim po trinajstih letih. Eden najbolj cenjenih avtorjev sedemdesetih let, leta 1971 ob izidu prvenca oklican za »novega Dylana« kot nekateri drugi njegovi kolegi, denimo Loudon Wainwright III. in Bruce Springsteen, je leta 2005 izdal album Fair & Square, nato pa se sicer oglašal s ploščami, ki pa so prinašale bolj malo novih avtorskih pesmi. Izdal je denimo album duetov z mojstrom Macom Wisemanom, pa drugi album duetov s kolegicami po profesiji, koncertno ploščo in en arhivski album. Novi avtorski album je torej bil dolgo pričakovan, da pa je sploh nastal, so morali protagonista zapreti v hotelsko sobo in ga pripraviti do tega, da je dokončal koščke pesmi, ki naj bi jih baje bilo za deset škatel.
Ko je leta 2015 umrl Al Bunetta, Prineov dolgoletni menedžer in eden stebrov njegove založbe Oh Boy, sta njegovo delo prevzela Prineova soproga Fiona in posinovljenec Jody. Sodeč po pestrem dogajanju na socialnih omrežjih opravljata dobro delo; Prineov javni profil je na vrhuncu in stari veteran kljub boleznim, ki jih je preživel med letoma 1997 in 2016, pri sedemdesetih »uživa, kot še nikoli«, kot je nedolgo tega izjavil na Instagramu. Plošča The Tree Of Forgiveness je sad trdega dela celotne ekipe, in čeprav so nekateri jeziki že napletali, da gre bržčas za zadnji Prineov album (tudi po zaslugi temačne naslovnice), je v protagonistu ostalo še precej volje in življenjskega soka za nadaljevanje. Upajmo, da si ne bo spet vzel prevelikega premora med ploščami, saj sam pravi, da zadnja leta pesmi prihajajo počasi in da so časi, ko jih je pisal mimogrede, na poti v studio, mimo.
Kar je zraslo na drevesu oproščanja, je deset pesmi, ki se zvrtijo zelo hitro in poslušalec si želi, da bi dodal vsaj še eno ali dve; svojčas, na začetku devetdesetih let, je znal Prine sicer tudi pretiravati pri številu uvrščenih pesmi (na albumih The Missing Years in Lost Dogs And Mixed Blessings), njegova lirika pa je skoz leta postala večkrat, ne pa praviloma, bolj naravnost umerjena, jedrnata, manj drzna, a prav drznejše besedne umetnije so postale in ostale njegovi najboljši dosežki in tako je tudi tokrat. Prine ni pozabil, kakšen velik prijatelj je beseda in koliko odbitosti si lahko privošči; njegova prislovična odbitost, ki ste jo svojčas spoznavali v pesmih, kot sta Come Back To Us Barbara Lewis Hare Krishna Beauregard in Sabu Visits The Twin Cities Alone, se na novi plošči v vsem sijaju odkrije v pesmi Egg & Daughter Nite, Lincoln Nebraska, 1967 (Crazy Bone). Drugod na plošči je Prine kontemplativen, spogleduje se tako z minevanjem (Summer’s End, God Only Knows) kot z blagoslovom ljubezni (Boundless Love). Loti se tudi nekaterih aktualnih tem, na svoj način, seveda (Lonesome Friends Of Science. Album sklene pesem When I Get To Heaven, od koder je prišel tudi naslov albuma, in kjer Prine po svoje povzame, kaj naj bi ga čakalo v nebesih, ko bo prispel tja; ena poglavitnih stvari je cigareta, dolga devet milj, ki jo bo pokadil. (»Kajenje zares pogrešam,« je povedal nedolgo tega, »pa se mi zato zdi, da si bom v nebesih lahko to spet privoščil, ne da bi utrpel posledice! Se mi pa samo zato ne mudi tja!«) Tisti, ki iščete Prineove besedne mojstrovine, veste, da vas napadejo izza vogla, ko najmanj pričakujete, in tako najdete drobce njegovega lingvističnega mojstrstva posejane povsod po albumu.
Prine je po zvočni podobi na pričujoči plošči ostal v zavetju s countryjem obarvanega folka, minimalistične, a učinkovite glasbe, katere osrednji protagonist je njegova akustična kitara, vse ostalo pa je svet okrog nje, ki barva posamezna razpoloženja v pesmih. Njegov glas je še vedno raskav, kot mora biti, povéden, kot se spodobi. Med sodelavci so kantavtorica Brandi Carlile, ki je letos tudi izdala novo ploščo (o njej bomo še pisali), pa Jason Isbell in Amanda Shires. Pesem God Only Knows je (očitno je od tega minilo že nekaj časa) sopodpisal Phil Spector, s katerim je Prine sodeloval že v pesmi If You Don’t Want My Love na albumu Bruised Orange leta 1978, med drugimi soavtorji pa so še Keith Sykes, Dan Auerbach in Roger Cook, vsi stari znanci in sodelavci. In ostale bodo zlasti besede, nekaj klasičnih prineovskih trenutkov, ki so, po odzivih sodeč, že pred izidom plošče (izšla je 13. aprila) prešli v zgodovino:
»you never know how far from home you’re feeling / until you’ve watched the shadows cross the ceiling« (Summer’s End),
»if I came home, would you let me in / fry me some porkchops and forgive my sin?« (Boundless Love),
»I once had a family / but they up and left me / with nothing but an 8-track Another Side Of George Jones«
in, meni najljubši preobrat, v pesmi God Only Knows: »God only knows the way that I feel / is only a part of the way that I feel / if I can’t reveal that way that I feel / then God only knows the way that I feel”, ki v naslednji kitici mojstrsko in nepričakovano preide v: “God only knows when I’m not true / to the things I say and the things I do / and if I can’t be true to the things that I do / then God only knows the way I feel …”
Buddy, when you’re dead, you’re a dead peckerhead!
