Osemdeseta pred štiridesetimi

Osemdeseta ponovno

Žiga Valetič: 80ta – desetletje mladih – zgodba slovenskega pop-rocka v času, ko je popularna glasba krojila podobo (in usodo) sveta (založba Zenit, 2018)

Dejstvo, da je popularna glasba v Sloveniji že pred časom zavila v slepo in gluho ulico, je vsekakor pregled in premišljevanje, katerega tokrat postavlja na police Žiga Valetič s svojo knjigo o popularni glasbi izpred skoraj štirih desetletij. V štirih zajetnih poglavjih (plus epilog) nas popelje po svoji in siceršnji zgodovini glasbenih dogodkov, posameznikov in posameznic, ansamblov, glasbenih prvencev in vsega, kar pač pop-rock scena prinaša. In odnaša.

Prvo poglavje se prične leta 1980 in ima naslov ‘(Skoraj) v koraku z zahodom’. Pomenljivo ugotavljanje nas postavi v premisleke, kaj je bilo tedaj tisto, kar je bilo ‘in’, kako smo to doživljali, sprejemali in razumeli. Vsekakor se je potrebno ob tem spomniti, da je ta-istega leta, 4. maja 1980, umrl tedanji predsednik SFRJ – Josip Broz Tito. In vse se je spremenilo. Kakor Valetič dobro ugotavlja, glasba mnogokrat ne more brez politike. Je del družbenega sistema, vpletena v čas in prostor v katerem nastaja, kar pa je vsekakor tudi politika. Prav zaradi tega lahko sedaj opazujemo (ne le v Sloveniji, temveč po vsem svetu) velika glasbena gibanja, usmerjena proti rasizmu, proti Trumpu, proti Putinu, proti vsem mogočim političnim zablodam, populizmu in revanšizmu. Torej – duh glasbenega uporništva in odgovarjanja na politične norosti še vedno obstaja. Obračunavanje mladih glasbenih skupin je odziv na vse, kar je tedanji čas prinašal. Če je to delni korak z zahodom, je vsekakor tudi prav. Tedaj je vsaj bil. Danes ga ni več.

Drugo poglavje govori o letih 1981-1983 in Valetič ugotavlja, da je bil punk tisti, ki je stopil v prvi plan, na rampo dogajanja, v soj žarometov in odrov. Pričelo se je tudi ‘gledanje’ glasbe, kar je v video-produkciji glasbenih spotov pomenilo velik korak. Poglavje zato nosi naslov ‘Novi val in naval popa’, ob tem pa ne pozabi na vlogo medijev, ki so v tistem času še imeli možnost jasnega pogleda. Ker danes temu ni več tako in je medijski prostor pač samo odlagališče političnih in športnih zabav, se tudi glasba vse težje pokaže v pravi luči. Tedanja osemdeseta so bila v tej smeri pač bistveno bolj predrzna, saj jih ni krojih kapitalistični utrip populizma in bebavih klero-fašističnih parol dušebrižnikov, ki hočejo (v imenu dobrega) prešlatati vsakega otroka, pokrasti vse gozdove in nepremičnine, ob tem pa se obnašati, kakor da so ločeni od države Slovenije. Ko to primerjamo s tedanjim časom zlahka uvidimo, kaj bi bilo potrebno postoriti. Ampak mladina je danes vse preveč zaposlena s svojimi pametnimi telefoni in zato ni razloga, da bi uporabljala svojo pamet. Moralo smo zahodu itak prodali za nekaj centov, glasbo pa nategnili na harmoniko, na punce v kratkih krilcih, šnops in krajnsko klobaso. Slovenija je glede tega postala jodl-land in podružnica Oktoberfest kulture ter zabavljaštva vaške pivske veselice. Nova dolina Šentflorjanska, jasno.

Tretje poglavje ima naslov ‘Politika plesa’ in obravnava obdobje 1984-1987. Že sam začetek tega je označen z ‘orwellskim’ pogledom na bodočnost, ki se danes kaže kot vse bolj realna. Osebno mi je pri srcu misel, da je bil Orwell v svojem romanu z naslovom ‘1984’ pravzaprav zelo optimističen. Predvidel je mehanizme, ki bodo vladali, toda bil je bistveno premalo pesimističen glede stanja, ki zaradi tega nastane in v katerem smo sedaj. Valetič opozarja na pop-punk naveze, na nihilizem časa in tihe poglede na glasbo Velike Britanije, Amerike  in ostalega ‘krasnega’ novega (glasbenega) sveta. Tudi glasbeni slog, imenovan disko, ima pri tem mnogo besede. Pričenja se čas diskotek, plesa, koktajlov in bleščic. No, po eni strani. Po drugi pa divjost, v katero se zavijajo punk, težki rock in vse, kar bi bilo polikano in pošlihtano. Skratka: kar ni bilo uglašeno na disko krogle in poštirkane punce. Zanimivo je, da je v tem času že presneto visela v zraku tudi ideja o raztrganju Jugoslavije. Jugoslovanska glasbena scena je bila samo po eni strani polna vzajemnosti in entuziazma, po drugi strani pa so se že slišali temni toni marginalnih skupin in ljudi, ki so opozarjali na prihajajoče čase vojne. Tudi to je bilo očitno potrebno.

Četrto poglavje ima naslov ‘Alternativni konec’, obravnava pa popularno glasbo po letu 1988. Alternativna glasbena scena je bila tedaj vse bolj prisotna, lepote in zasanjanosti različnih glasbenih žametnih šablon so se krepko umikale glasnim komadom, ob tem pa se je morda kantavtorstvo izrazilo še najbolj intimistično in čisto. Valetič tudi ugotavlja, da je prav estetika hrupa stopila v ospredje, lahko pa se vprašamo, zakaj je bilo temu tako. Če je desetletje na samem začetku zaznamovala smrt predsednika Tita, potem ga zaključuje nedvomno pričakovan razpad Jugoslavije. Toda Jugoslavija je, kakor lahko danes vidimo, razpadla gospodarsko in politično, nikakor pa ne glasbeno. Popularna glasba, rock in vse mogoče zvrsti in podzvrsti dokazujejo, da so niti med enimi in drugimi tako globoko in trdno prepletene, da ne moremo postaviti ostrih mej. Res je, da gre za jezikovne razlike, toda – jezik pripovedi v sami glasbi ni vse. Je le del izražanja. Tako lahko tudi razumemo težnje, da se današnji popularni glasbeniki in glasbenice radi izražajo v angleščini. To je postal jezik popularnosti in glasbenega sveta. Kot nekoč italijanščina v operah. A se je tudi to spremenilo.

Zadnje poglavje, skoraj premišljevanje, ima naslov ‘Epilog’. Niti ne gre toliko za poglavje, kakor pa za zaključen vozel preko desetletje, ki je mnogo dalo, pa tudi mnogo vzelo. Pozitivizem, ki je nenehno prisoten v Valetičevih premišljevanjih in sprehodih skozi to glasbeno zgodovino, nas sicer lahko opogumlja in navdihuje – a vse do takrat, ko ne prižgemo televizije in ne poslušamo slovenskih radijskih postaj. Pluralizem možnosti je dal glasbi krila, tehnologije so ji odprle nova vrata, slovenski ‘sodobni’ glasbeniki in glasbenice pa se vse manj ukvarjajo z glasbo. Ukvarjajo se s produkcijskimi šablonami, patetiko klinično čistih in pravovernih zvočnih zapisov ter všečnostjo za vsako ceno. Dokler bo temu tako, bodo pač osemdeseta ostala najbolj zlata leta slovenskega glasbenega dogajanja.

 

 

Share