Kar se je na predzadnji plošči Jerryja Leeja Lewisa Last Man Standing (2006) izkazalo za zanimivo in uspešno idejo, se na novi plošči večkrat obrne kot bumerang. Da ne bo pomote: nikakor ne gre za slabo ploščo, vendar je morda kdo preveč brskal po pozni diskografiji Franka Sinatre (njegovi Dueti so prvič prav tako uspeli, v drugo pa se rahlo izpeli), pa tudi preveč istih imen se pojavlja, med njimi pa nekatera (ali, raje povejmo, večina) prav nič ne prispeva k izvedbam. Tudi izbira repertoarja je mestoma rahlo neizvirna; zanimivo je sicer slišati, kaj Killer po tridesetih letih naredi s staro uspešnico Roya Hamiltona You Can Have Her, vendar se z izvedbo iz sedemdesetih žal ne more kosati, še posebej ne, če se zraven rine Eric Clapton, ki je samo nepotreben vmesni člen med Lewisom in kitaro Jamesa Burtona. Tudi prisotnost Micka Jaggerja v pesmi Stonesov Dead Flowers ali Johna Fogertyja v Bad Moon Rising ne prispevata k temu, da bi pesem doživeli kako drugače ali tako intenzivno, kot jo je – Bad Moon namreč – Jerry Lee Lewis izvedel v Londonu leta 1973.
Jerry Lee Lewis je na novi plošči najboljši tam, kjer je sam, in takrat, ko se loti trpkih countryjevskih balad. Naslovna pesem Krisa Kristoffersona (v njej igra solo kitaro Ronnie Wood) nekako povzame držo starega rokerja, vendar se Killerjeva izkušnja tokrat najbolje zrcali v baladah. Ne vseh, treba je poudariti, da se kot duetni partner na plošči najbolje izkaže Gillian Welch, ki s Killerjem harmonizira v dveh baladah – stari uspešnici Kitty Wells (in Engelberta Humperdincka) Please Release Me in v pesmi Dona Robertsona I Really Don’t Want To Know (poznavalci americane jo morda najbolje poznate v izvedbah Eddyja Arnolda in Elvisa Presleya), ne razočarajo pa tudi Keith Richards, Shelby Lynne in Solomon Burke v pesmih Sweet Virginia (z albuma Exile On The Main Street Rolling Stonesov), Hold You In My Heart (še ena pesem, povezana z Arnoldom in Presleyjem) in Railroad To Heaven (z repertoarja Carter Family idr.).
Med rokerskimi izvedbami morda (poleg naslovne) najbolj prepričata stari oreh iz obdobja Sun Records Rockin’ My Life Away s Kidom Rockom in Slashem in Berryjeva Roll Over Beethoven z Ringom Starrom (ta različica ni tako ognjevita kot tista, ki jo je Killer v prvi polovici šestdesetih posnel za založbo Mercury Smash, je pa najbolj prepričljiva rokerska izvedba na pričujoči plošči).
Glas Jerryja Leeja je (v najboljših izvedbah) še pridobil na izraznosti in je še vedno intenziven inštrument, kot tudi klavir, po katerem Killer še vedno razsaja kot nekoč, le da ne s tolikšno mero uporniške jeze. Ponekod pa se zdi, da Jerry Lee izgubi voljo do intenzivnega petja, bodisi zaradi pesmi, ki se je je že morda naveličal, bodisi zaradi duetnega partnerja. Takšna primera sta denimo že omenjeni You Can Have Her in Bad Moon Rising.
Jerry Lee Lewis je aprila v Memphisu dobil svojo cesto, bolje rečeno, odsek avtoceste. Še vedno nastopa in snema in njegova nova plošča kot taka je dobrodošel dodatek k njegovi diskografiji. Ko se plošča zaključi s priredbo Rodgersove MissThe Mississippi And You, si človek zaželi, da bi Killerja dobil v roke kak Rick Rubin, saj bi samo z njegovim klavirjem in glasom dosegel ali morda celo presegel Cashevo serijo. Pretresljivi jodli petinsedemdesetletnika, ki je živel in preživel devet in več življenj, so odličen zaključek sicer malce neenakomerne plošče. Eden od kupcev je na spletu zapisal, da bi ne bilo slabo, če bi Killer posnel bluesovski album. Sijajna ideja, samo tokrat morda brez duetov.
Album je na voljo v dveh različicah in dveh naslovnicah – »navadna« premore deset, »razkošna (deluxe)« pa osemnajst pesmi. Morda bi jih deset bilo tokrat dovolj, če preštejemo tiste, ki najmočneje in najprepričljiveje zadonijo. A Jerry Lee Lewis še ni rekel zadnje besede. Navsezadnje je še vedno samo »middle age crazy«.
