Najprej so bile cunjice, muzika in tipčki. V svojem prvem memoarju Clothes, Clothes, Clothes. Music, Music, Music. Boys, Boys, Boys. (Faber & Faber, 2014), je kitaristka in tekstopiska ženske punkovske skupine The Slits, danes triinšestdesetletna Viv Albertine, obračunala s svojo preteklostjo, s kultom punka in njegovimi protagonisti (pove, da ga je “vlekla” Johnnyju Rottenu – ker seks je bil tisti čas za hipije, fafanje pa za pankse, brez čustvene navezanosti in ostalega prezira vrednega romantičnega kiča), ter z vsemi bolečimi podrobnostmi odkrila, kako je bilo odraščati v urbanem, “rough and tough” delavskem predelu Londona v šestdesetih in sedemdesetih. Njeni naturalistični opisi grobega, mačističnega, do mladih deklet precej neprizanesljivega in stereotipnega družbenega in glasbenega okolja, ter subverzivnih strategij, ki so se jih posluževale tako na odru kot pod njim, so ključni za razumevanje punka iz ženske perspektive.
A prav tako, če ne še bolj zanimivi, so opisi dolgega vmesnega obdobja umetniške hibernacije, v kateri je Viv igrala vlogo skrbne mame, razočarane gospodinje in rakave bolnice, ki se emocionalno vse bolj oddaljuje od moža, vse dokler jo, čez mnoga leta, zopet ne zmami kitara. Pri svojih petdeset plus posname samostojni kantavtorski album, dokler kitare ne zamenja pisanje, moža pa samostojno življenje samske matere. Tu se knjiga konča.
Letos je izšla njena druga knjiga spominov, v kateri se bolj kot skozi muziko sprehodi skozi svoje precej konfliktno, samotarsko otroštvo in mladost (piše, da je samotarka še danes), v kateri skozi različne narativne perspektive upoveduje zgodbo svojih staršev – skozi citiranje in komentiranje pisem matere in očeta, v katerih o njunem strupenem odnosu izve veliko več, kot se dejansko spominja, pa tudi skozi uvodnike vsakega poglavja, ki se začnejo z umiranjem matere, s katero sta si bili zelo blizu, in kjer s sestro treščita v frontalni napad. In si nikoli ne opomoreta.
Viv Albertine pa ne izriše zgolj izjemno težavno konstelacijo svoje disfunkcionalne korziško-švicarske družine (“Živim v Angliji, a nimam britanske krvi”). V brezkompromisni in izrazito intimni maniri, ki smo jo v njenem pisanju vajeni, obračunava z razredno in spolno problematiko, razgali svoje težave z moškimi in stopi na bojno polje patriarhata. Tu ni spravljiva. Ni ji treba biti.
“…Šestdeset let je moško mnenje obvladovalo vsak aspekt mojega življenja, od zgodovine, politike, glasbe in umetnosti, do uma in telesa. Prepojena sem z njihovimi mnenji. Mislim in vidim kot heteroseksualni beli tip. Lahko pogledam žensko in jo objektificiram, jo vidim, kot jo vidi moški. Mislim lahko kot beli kriminalec. Da bi se počutila varno, moraš predvideti njihove misli in dejanja. Jebenti, lahko mislim kot posiljevalec.”
Odpira tudi vprašanja materinstva, feminizma, staranja, samote, seksa in odnosa do telesa, telesnosti v zrelih letih, tudi za nekaj glasbnih ocvirkov nas ne prikrajša. Ko si enkrat panks, te to nikoli docela ne zapusti, in pove, kako je pred zgolj nekaj leti objestneže na njenem koncertu polila s pivom. Ali spodila nesramnega rasista iz stola v avtobusu. A pri tem si povsem prostodušno, brez samopomilovanja in obsojanja, včasih celo jezno, dovoli priznati svoje napake, slabosti in čudaškosti.
To Throw Away Unopened se bere kot Vivino šestdesetletno odraščanje. In soočanje z njegovimi posledicami. Poskus spravljanja s svojo preteklostjo. In sedanjostjo.
“Ali lahko postanem takšna mirna, stabilna oseba, ki ne presoja ljudi – takšna, kakršne sem vedno občudovala? Nekdo, ki uživa v sivini? V mladosti nisem prenašala sive in bež barve. Zdaj ju imam rada, mehke, subtilne, nežne, oblaki, dež, glina, zemlja, blato. Pa koga farbam? Ostala bom oseba, ki so ji ljudje naporni, ki je samotarska, ne odpušča, veliko bere, je skrivoma sramežljiva, na zabavah govori napačne stvari, preveč spi, je nezaupljiva in samotna. … Ne verjamem v romantično ljubezen, bogove, umetnost, politiko ali rokenrol. Znanosti ne razumem. In nikogar in ničesar nimam, na kar, na kogar bi se lahko naslonila. To je vznemirljiv občutek.”
Viv Albertine je v razgaljanju svoje zgodbe popolnoma iskrena, neposredna in neapologetska. V meso patriarhalne družbe zareže kot ostra britev. Govori tudi zame, in zate. O meni, in o tebi. V tem je, vsaj kar se tiče glasbenic, ki se lotevajo avtobiografskega žanra, neprekosljiva.
Obe knjigi ponujata čudovito branje. Odnesite si ju pod tisti borovec, kjer ždite to poletje.
