Minilo je že skoraj dvajset let, odkar je Kölnčan Jo Zimmermann, bolj znan pod svojim alteregom Schlammpeitziger, izdal svojo prvo kaseto pri kultni založbi Entenpfuhl. Samostojno ustvarjanje je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja spremljalo tudi sodelovanje v dvojcu Holosud, ki ga je tvoril skupaj z F. X. Randomizom, in v tem času je iz njune zakladnice prišlo kar nekaj priznanih glasbenih podlag za radijske igre. Povezava s še petimi glasbeniki (med njimi je tudi Jan St. Werner, član dvojca Mouse On Mars) na prelomu stoletja pa je prinesla Electrosold Collectif. Schlammpeitzigerjev predlanski album Schwingstelle Für Rauschabzug je izdala kölnska založba Sonig, Andi Toma – torej druga polovica Mouse on Mars – pa je bil tisti, ki je s svojimi mikserskimi prijemi dokončno zmodeliral ta izdelek. Letošnje leto pa je prineslo izdajo DVD-ja, naslovljenega Exotic Visuals and Tropical Videoworks, ki je nastal v sodelovanju z video umetnico Ulrike Göken, ki Schlammpeitzigerja tudi sicer spremlja na njegovih nastopih v živo. Pogovarjali smo se po njegovem jesenskem nastopu v Berghainovem satelitskem klubu Kantine v Berlinu.
Kako je prišlo do tega, da si se zapletel v razmerje z elektronsko glasbo?
Čisto na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja mi je prijatelj podaril kaseto z zgodnjo elektronsko produkcijo, ki me je blazno navdušila in v meni zbudila zanimanje, tako sem si začel tudi sam kupovati plošče s tega glasbenega področja. Okoli leta 1983 so v Kölnu odprli lokal z imenom Wave, kjer se je razvila lokalna didžejevska scena. nato sem si nekje v letu 1986 kupil svoje prve klaviature – casio, seveda. To je pripeljalo najprej do tega, da sem ustvarjal glasbo doma, zgolj zase. Leta 1989 oziroma 1990 pa smo s še dvema prijateljema ustanovili skupino, ki se je posvečala elektronski glasbi. Imeli smo nekaj vaj in dva nastopa, nato pa sta ostala dva člana želela, da bi se naučil brati notni zapis, česar pa si jaz nikakor nisem želel … Želel sem le ustvarjati glasbo. In konec koncev je to potem vodilo v nastanek Schlammpeitzigerja, kar se je zgodilo nekje leta 1991. Nabavil sem majhen štirikanalni snemalnik in se prepustil ustvarjanju …
Ali se še vedno poslužuješ tega casia?
Da, vendar niti približno ne več toliko kot nekoč. Nekje zadnje tri ali štiri leta uporabljam tudi računalnik in sintesajzer micron, izdelovalca alesis, ki sem ga kupil skupaj z Janom Wernerjem. Priporočili so mi ga zaradi njegovega toplega zvoka, ki je resnično blizu casiovemu. Vendar je pa precej zabavno dejstvo, da mi je že več ljudi dejalo, da tudi, ko uporabljam novo opremo, produciram takšne zvoke, kakor da bi uporabljal svoj stari casio. V bistvu ga občasno še uporabljam pri produkciji, na odru pa ne več.
Že mnoga leta se tvoja pot prepleta s potjo dvojca Mouse On Mars …
Da, naše poznanstvo res traja že mnoga leta, verjetno skoraj kakšnih dvajset let. Andi in Jan sta se na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja iz Marburga preselila v Köln in ostala tukaj, tako da so se naše ustvarjalne poti pogosto križale. Tudi v sedanjosti občasno didžejam skupaj s katerim od njiju. Konec koncev pa je bistveno verjetno to, da smo najboljši prijatelji.
Nemški jezik s svojimi pravili omogoča izpeljanke, kot je na primer naslov tvoje skladbe Hirnrindenritt (Ježa po možganski skorji, op. a.). Od kod ideja, da naslavljaš skladbe večinoma s skorajda neskončnimi naslovi? In kako si sploh prišel do imena Schlammpeitziger?
V bistvu se je začelo okoli leta 1986 oziroma 1987, ko sem se lotil risanja majhnih sličic, s čimer se še danes ukvarjam. Tem risbicam sem takrat začel dajati takšne dolge naslove, kar je nato prešlo v uporabo tudi za naslavljanje skladb. Tako da ko poslušam skladbo, ki sem jo ravnokar končal, me to vedno privede do tega, da se mi po glavi podi veliko stvari, veliko besed. In prek tega pridem do kovanja teh dolgih izpeljank … Pri imenu Schlammpeitziger pa gre za minimalno prirejeno ime ribe Schlammpeitzger (činklja, op. a.). Poleg samega imena se mi je zdelo zabavno tudi, da se ta vrsta majhnih rib, v primeru, da je suša in je premalo vode v strugi, zarije v blato in diha skozi prebavila.
Humorna komponenta ne umanjka niti v tvoji glasbi … Glede na to, da pripravljaš nov album, kaj je pričakovati?
Naslovi ponavadi res, tudi če so nekateri predvsem in prvotno čudni, nosijo v sebi kanček humorja. Vedno je še skritega nekaj zabavnega ali hudomušnega. Pri glasbi pa je prej tako, da bolj pozorno poslušanje razkrije – recimo temu – globlje vidike, ki so skriti za prvim vtisom, ki je verjetno res predvsem humoren. Ljudje večinoma, če slišijo le eno ali dve moji skladbi, rečejo, da je moja glasba zabavna. Sicer pa se za humornim zastorom skrivajo še mnogi drugi vidiki. Novi album pa bo verjetno ubral bolj disco smer, vendar bo pa to vsekakor še vedno »Schlammpeitziger« izdelek.
Vso svoje življenje si nastanjen v Kölnu. Verjetno se je kölnska scena elektronske glasbe v tem času tudi preobrazila. Katere razlike med »nekoč« in »danes« bi izpostavil?
Morda je poglavitna razlika ta, da če se je nekoč – pred kakšnimi desetimi, petnajstimi leti – v Kölnu odvijal kak povsem obstranski dogodek s kakšno res povsem eksperimentalno elektronsko glasbo, se je skoraj vedno tudi tam nagnetlo mnogo publike. Dandanes pa pride na takšne večere morda deset ali največ dvajset poslušalcev. Vsekakor sta v preteklosti sceno zelo izoblikovali založbi a-Musik in Kompakt. S časom je šel Kompakt v smeri razvoja velike založbe in tako je Köln nekoč dejansko bil prestolnica techna. Sama kölnska scena pa se je do danes predvsem zelo specializirala in razslojila.
Poleg Kompakta v Kölnu rezidira tudi založba Sonig, pri kateri si izdal svoj zadnji album. Bi lahko tudi za Sonig dejal, da so specializirani za kakšno določeno usmeritev?
Pri Sonig bi kot njihovo poglavitno karakteristiko danes zagotovo izpostavil dejstvo, da so skrajno odprti. Z leti so opazili, da se ljudje ne zanimajo več tako zelo za striktno eksperimentalno glasbo, kar je k sreči vodilo do založbine vedno večje odprtosti za zelo različne usmeritve. Pri njih izdaja na primer tudi Candie Hank ali pa njegova združba Xberg Dhirty6 Cru, katerih glasbo bi lahko označili za »res čuden nemški hip-hop«. Vendar pa lahko pri Sonig še vedno najdemo eksperimentalne zadeve. Tam se lahko zgodi karkoli (nasmešek).
Pri tvojih nastopih v živo po navadi sodeluje tudi video umetnica Ulrike Göken …
Res je, sodelujeva že mnogo let. Včasih se material za videe ponudi skorajda sam od sebe in morda v končni fazi niti ni kaj bistveno spremenjen. Tako je na primer video za skladbo Konservatives Einzelzimmer nastal, ko sva bila v kölnskem živalskem vrtu. Nadvse zanimivo je bilo opazovati množico, ki je opazovala dogajanje v akvariju. Še posebej, ker so bili to precej zabavni profili ljudi … in počasni posnetek v videu to še bolj izpostavi. Nekateri videi pa so bistveno bolj skonstruirani. Ni nekega trdnega pravila, ki bi mu vedno sledila. Tudi sama se pustiva presenetiti.
Schlammpeitziger – Konservatives Einzelzimmer(Avtorica videa: Ulrike Göken)
