Kraljevi orkester Concertgebouw

Zaključek 66. Festivala Ljubljana: Kraljevi orkester Concertgebouw; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani 3. septembra 2018

foto: Tine Vučko

 

Po dobrih dveh mesecih se je na prvi septembrski ponedeljek in prvi šolski dan uradno sklenil 66. Festival Ljubljana (FL). Čast je letos – tretjič v zgodovini FL – pripadla znamenitemu nizozemskemu Kraljevemu orkestru Concertgebouw (izvirno Koninklijk Concertgebouworkest) iz Amsterdama. Vrhunski ansambel že desetletja redno kotira na najvišjih mestih lestvice najodličnejših simfoničnih orkestrov na svetu in se z lahkoto primerja z na primer Berlinskimi in Dunajskimi filharmoniki ter Londonskim simfoničnim orkestrom. Orkestru bi moral na koncertu dirigirati njegov zadnji šef dirigent Daniele Gatti, ki pa ga je orkester 2. avgusta letos po pojavu zunanjih obtožb o spolnem nadlegovanju odpustil tako hitro, da se zdi, kot da ga za njegovo plat medalje sploh vprašali niso (menda je obtožbe potrdilo tudi nekaj glasbenic iz samega orkestra). Ker pa je imel orkester že nekaj časa planirano in napovedano evropsko turnejo, v okviru katere je obiskal tudi Ljubljano (in dan pozneje isti koncert odigral v Berlinski filharmoniji), je orkester zamenjavo zelo hitro in profesionalno našel v avstrijskem dirigentu Manfredu Honecku, zadnjih deset let glasbenemu direktorju Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha, s katerim zadnje čase redno snema za kalifornijsko avdiofilsko založbo Reference Recordings.

Gallusova dvorana je bila po pričakovanju dodobra napolnjena (seveda tudi z nekaterimi znanimi obrazi), a morda nekoliko presenetljivo ne razprodana. Pred začetkom koncerta smo poslušali obvezni nagovor direktorja FL Darka Brleka, ki je na kratko povzel in seveda pohvalil festivalsko dogajanje, “pozabil” pa omeniti nekaj brez pojasnila odpovedanih dogodkov. V koncertnem listu je bil tokrat pohvalno naveden tudi koncertni mojster orkestra, romunski violinist Liviu Prunaru, ki igra na 324 let staro Stradivarijevo violino. Honeck je v pohvalni in navdušujoči gesti za ljubljanski koncert izbral zgolj dela “domačih” – torej avstrijskih skladateljev; zgolj kot medklic: žalostno, če ne kar tragično, da slovenskega dirigenta, ki bi si – še posebej na gostovanju v tujini – upal česa takšnega, ne premoremo.

Koncert se je začel z godalnimi miniaturami Petih stavkov, op. 5 Antona Weberna. Uvodoma je tako nastopila samo godalna sekcija orkestra, ki še posebej slovi po žametni mehkobi zvoka, zato je bila izbira te 90 let stare skladbe še posebej razveseljujoča. Podobno kot na primer pri Šostakovičevi Komorni simfoniji, op. 110a je tudi Webernovih Pet stavkov izvirno nastalo za godalni kvartet, 20 let pozneje pa so bili deležni še orkestracije za godalni orkester, ki jo je sicer v nasprotju s Šostakovičem ustvaril skladatelj sam. Za legendarno godalno sekcijo orkestra – za Weberna z zgolj štirimi kontrabasi – glede na slišano z več vidikov trdim, da se ji ne bo nikoli niti na daleč približala sekcija godal nobenega od naših, pa tudi mnogih drugih orkestrov. Mislim predvsem na nesluteno disciplino, izvajalsko predanost, dinamično (samo)kontrolo, takorekoč brezhibni nivo skupne igre in zares neponovljivo mehkobo, ki sekcijo odlikujejo; na nekaj podobnega sem pomislil tudi, ko sem pred mnogimi leti prvič v živo poslušal godala Londonskih simfonikov in Berlinskih filharmonikov. Kljub atonalnemu Webernovemu materialu smo slišali topel in homogen zvok, predvsem v zadnjem stavku, prikladno naslovljenem V nežnem gibanju. K odlični akustični sliki je svoje prispevala tudi postavitev orkestra (prve violine levo, druge desno od dirigenta).

Sledila je še ena petstavčna skladba, Pet orkestralnih pesmi (Altenbergove pesmi), op. 4 Webernovega sodobnika Albana Berga. Dva stavka oz. dve pesmi sta krstno izvedbo doživeli na neslavnem “škandaloznem koncertu” 31. marca 1913, ko se je moral koncertni večer zaradi razjarjene in nasilne publike, ki nikakor ni pričakovala glasbe, kot so jo na koncertu izvajali, predčasno končati. Orkester se je tu razširil v polno zasedbo, ki se ji je pridružila še solistka, nemška sopranistka Anett Fritsch. Kot zanimivost ima orkester Concertgebouw nekoliko drugačen sistem uglaševanja, saj oboist svoj A najprej zaigra obrnjen proti pihalom in trobilom, nato pa še proti godalom. Glede na intonančne težave, ki so pri naših orkestrih žal prepogosta stalnica, bi prakso gotovo veljalo vsaj preizkusiti tudi pri nas. Besedila posameznih pesmi tokrat koncertnemu listu niso bila priložena, prevedeni so bili samo njihovi prvi verzi. Še preden se je solistka sploh oglasila, smo slišali fenomenalen uvod orkestra in vse prej zapisano za godalno sekcijo velja tudi za orkester kot celoto. Že po nekaj slišanih taktih je jasno, da je na odru en najboljših simfoničnih orkestrov sveta tako po konsenzu strokovno-kritiške, kot tudi poslušalske javnosti. Solistka je izvrstno opravila s težkim in vokalno solističnim partom in čeprav je bila neozvočena, ni bila njena vokalna in odrska prezenca za avditorij Gallusove dvorane nobena težava. Kaj neki je pred 100 in več leti tako zelo razkačilo občinstvo na krstni izvedbi, pa je danes po eni strani zelo lahko, po drugi pa skoraj nemogoče razumeti.

Za konec in vrhunec večera smo poslušali še izvedbo Simfonije št. 3 v d-molu, WAB 103 Antona
Brucknerja
. Ob znanem dejstvu, da je Bruckner začel komponirati precej pozno, je svojo tretjo simfonijo napisal šele pri 49 letih, zaradi negativnih kritik in katastrofalne krstne izvedbe ter nekaterih dodatnih nesrečnih okoliščin pa jo je pozneje še večkrat revidiral; tokrat smo slišali skoraj natanko eno uro dolgo verzijo iz leta 1889, torej kar 16 let po nastanku. Bruckner je simfonijo posvetil svojemu vzorniku Richardu Wagnerju, kar je ob priložnosti v Bayreuthu sprejel celo Wagner sam. Glasbeno posvetilo je v simfoničnem materialu jasno slišno, simfonija pa je (tudi) zato dostopna in poslušljiva, marsikomu na tokratnem koncertu nedvomno bistveno bolj, kot prvi dve skladbi. Izvajanje je ostalo še naprej izjemno, kakovost zvoka pa tudi v najglasnejših tuttih nemotena. Zanimivo je Bruckner kljub maestoznosti in velikopoteznosti skladbe v partituro od tolkal vključil samo timpane, na katerih pa je kraljeval en najodličnejših svetovnih timpanistov Nick Woud (dolgoletni legendarni timpanist orkestra Marinus Komst se je pred nedavnim upokojil). Ušesa je božala brezhibna intonacija pihal, obenem pa izvrstna, uravnotežena in nikoli preglasna ali kričava, vselej pa homogena in žlahtna trobila. Med godali so ta večer posebej lepo izstopala violončela. Drugi stavek simfonije je kljub tradicionalnemu položaju in oznaki počasnega stavka dejansko zelo razgiban in enako raznolik, kot prvi, v celi simfoniji pa sem ujel le po en blago nesinhron vstop pozavn in rogov. Plesno vzdušje tretjega stavka je bilo sploh v njegovem osrednjem delu prestavljeno zelo prepričljivo in prijetno, da so se nasmihali še glasbeniki. Prav tako izjemen je bil finale zadnjega stavka in ljubljanski večer ni zapustil niti sence dvoma, da gre za orkester, ki ga lahko zavoljo širine duha in neizčrpne globine glasbenega izraza vsak poslušalec in nenazadnje tudi dirigent v trenutku vzame za svojega. In še naposled, a nikakor najmanj pomembno – zelo pohvalno se je, sploh glede na kratek čas, ki ga je imel zaradi vskoka na voljo za pripravo programa in delo z orkestrom, izkazal tudi Honeck.

Share