Izid nove plošče sira Paula so oglaševali od junija, pričakovanja so bila visoka, a skeptičen sem bil že ob prvih pesmih, ki so pricurljale v javnost. Produkcijsko dobro narejeno, a pri Paulu je tako, da nikoli ne veš, kam pade kocka; tokrat je vsebinsko padla na bolj jalovo plat. V novem tisočletju je naredil dva dobra albuma: Chaos In Creation In The Backyard (2005), ki bo zaenkrat bržčas obveljal za njegovo najboljše novejše delo, in Memory Almost Full (2007), ki ga je pokvarila zgolj uvodna brezvezna pesmica Dance Tonight. Album New iz 2013 je bil dolgočasen kot Driving Rain iz 2001, novi album, poimenovan po Paulovi sliki iz leta 1988, pa bo tudi obstal nekje v tej kategoriji. Narejen naj bi bil kot koncept, podoben Sgt. Pepper’s, z uvodom, tematskimi snippeti in vsemi temi rečmi, a v najboljših primerih se sliši kot pesmi Jeffa Lynna z njegovega zadnjega studijskega albuma Alone In The Universe (2015), kar je zabavno, ker je Lynne izšel iz zvoka Beatlov. Sir Paul je tu in tam res malce refleksiven in tudi tuhta tako o minevanju kot o miru, ki pride z leti (I Don’t Know, Happy With You), a vse preveč je praznih poglavij (Come On To Me, Fuh You, Caesar Rock), starih klišejev o miru (People Want Peace) in ne ravno inovativnih besednih iger (Caesar Rock). Nekaj je celo angažiranosti, a lahko bi spravil skupaj kaj manj klišejsko simboličnega, čeprav se z njim seveda strinjamo in nam je všeč, da nikoli ni vstopil v klub konzervativcev (Despite Repeated Warnings). Glede določenih pesmi, zlasti Fuh You, ki je edina, ki jo je produciral (in so-napisal) Ryan Tedder (sicer je producentsko delo opravil Greg Kurstin), je bil po lastnih besedah skeptičen tudi sam Paul, a potem si je rekel: »jebat ga«.
Šestnajst pesmi je tudi čisto preveč, na deluxe dobite še dve; deset ali dvanajst bi jih bilo dovolj in slika bolj prečiščena. Sir Paul poje: »if you come on to me, then I’ll come on to you, yes I will« in tega seveda ne moremo jemati resno, četudi vemo in smo veseli, da z Nancy Shevell vse štima. Po Creation in Memory je imel dobro izhodiščno točko, da bi opus spet zapeljal v bolj relevantne vode, a Paul se s tem ne obremenjuje. Škoda sicer.
V spletu se že bijejo bitke med temi, ki menijo, da je plata povprečna in med temi, ki trdijo, da je umetnina. Mediji se odzivajo različno. 7/10, kot so jo ocenili pri Uncutu, je čisto okej in fer. In ja, veseli smo, da Paul še miga, da bo spet na odru, upamo pa, in to močno, da bo zmanjšal kvoto beatlovskih uspešnic v programu. Novo ploščo imaš, sir, igraj nove pesmi. In samo v tem tisočletju imaš v back katalogu dovolj gradiva za dober show. Mimogrede: pohvala za likovno opremo!
