Poezija in glasba sta, to smo že večkrat zapisali, ob razglasitvi Dylana za Nobelovca pa je postalo dokončno jasno, dve veji istega drevesa. Izročilo slovenskega kantavtorstva je dolgo in bogato, zlasti tistega, povezanega s poezijo, že od Pengovovih Odpotovanj in Brecljevega Cocktaila v sedemdesetih, ki sta dala polet razmahu rockovske poezije pri nas. Pred tem smo imeli šanson, tudi na festivalu Slovenska popevka, za katero so dolgo pisali besedila pesniki, med njimi Ciril Zlobec, Gregor Strniša, Svetlana Makarovič, Branko Šömen in Miroslav Košuta. Ko so pesniki s festivala začeli izginjati, je nekaj časa obstajal šansonski večer, nato pa smo imeli več različnih festivalov šansona, dokler žal ni izginil tudi s programov nacionalnega RTV-ja. A izročilo je ostalo in poezija iz glasbe (ter obratno) ni izginila, nasprotno, zunaj dometa množičnih medijev sta poezija in glasba še vedno tesno povezani v obliki najrazličnejših projektov in kantavtorskih/rockovskih festivalov.
Pred nami je knjiga Petra Andreja, v kateri najdemo njegovo poezijo, tudi uglasbljeno. »Dobri duh« mednarodnega kantavtorskega festivala KantFest in zvest uglasbljevalec najrazličnejše poezije iz sodobnega slovenskega pesniškega izročila je tudi sam avtorsko pero, ki suvereno stoji na najvišji stopnici našega samospevskega Parnasa. Boris A. Novak ga je označil za enega »najbolj dragocenih glasov v slovenskem prostoru …«, pričujoča knjiga pa potrjuje tudi tisto tezo Townesa van Zandta, da mora pesem najprej prepričljivo stati na papirju, glasba pa je presežen dodatek tej dimenziji.
Pesnik in samospevec Bojan Sedmak v spremni besedi z naslovom Darežljivost za zvočnim zidom dobro povzame vse bistvene prvine Andrejevega pisanja, od tenkočutnih ljubezenskih tem (Dežujva) do splošnobivanjskih (… čarovnik v sinjem klobuku, Ulica) in družbenokritičnih pesmi (Hahaman, Joker song, X-ray). Andrej spretno prehaja od čiste lirike (Gladina) do satire (Corona), njegova drža v družbenosatiričnem pesniškem okolju je izrazito pankovsko brezkompromisna in brez pomisleka smeši tudi najbolj skrite kotičke usihajoče mentalitete. Hkrati je odličen izrisovalec človeških usod v obliki klasičnega storytellinga (Balada o Francu Rihtariču).
Zbirka Skoz zvočni zid zahteva pozornega in širokega bralca, takega brez plašnic, ki nam jih v teh časih nasajajo mediji in politika in ki si jih, kar je za poezijo seveda še bolj zanimivo, nasajamo sami. Pa nočem reči, da je zbirka zgolj »ogledalo časa«, kje pa. Je še precej več. Najprej pa je zbirka dobre poezije, ki si upa tja, kamor si angeli praviloma ne upajo.