Spoštovani ustvarjalci dokumentarca Ko pop sreča klasiko,
ob neizmernem veselju, ki je bilo v meni, ko sem videl, da bo na sporedu dokumentarec Ko pop sreča klasiko, sem po ogledu razočaran. Zelo lepa estetika oddaje, fotografija, režija, dramaturgija … V resnici zelo prijazen fim, ki je publiki prav gotovo všeč, saj postreže s kar nekaj lepimi zgodovinskimi primerjavami in jasnimi primeri. Po mojem mnenju pa je sporna sporočilnost, ki poveličuje klasično glasbo tako, da poudarja vzvišenost “poznavalcev” klasične glasbe nad vsemi ostalimi.
Kozarec užitnega in pokvarjenega mleka, ki ga dajeta krava, ki posluša Mozarta, in krava, ki posluša (v filmu je pisk izrezal omembo, ker tako ali tako vsi vemo, o čem govorimo???), zame simbolizira sporočilnost vsega filma. Dogma, potrjena z “znanstvenim eksperimentom” režije filma. Poleg tega pa – psihologija modernega človeka je enaka psihologiji krave!
Vzvišenost fanta, ki se spozna na klasiko pred dekletom, ki ima rada kaj drugega, je vse prej kot vredna žlahtne umetnosti. Pa naj ob tej priliki zapišem svojo definicijo žlahtnosti. Umetnost je žlahtna glede na to, kdo o žlahtnosti govori. Če govorim jaz, je žlahtno moje delo in … gotovo bi se še kdo našel, če govori Franc, pa njegovo in … gotovo bi se še kdo našel. Kaj pa ni žlahtno, pa tako ali tako vsi vemo!
Zame oddaja ni nič drugega kot proslava enoumnega sistema, s katero se želi ohraniti oblast (klasična glasba je porabnik tako visokega odstotka proračunskega denarja, da preostanek ni vreden omembe v državni glasbeni kulturi). V sami ideologiji trenutne oblasti (klasični glasbi) pa sicer ni nič negativnega. Razen krčevitega boja za dokazovanje svoje veličine nasproti drugim ideologijam ali prepričanjem, ki te veličine ne premorejo. Oziroma, če drugi vedo kaj o svetu, so vso to modrost pobrali od njih (številni prikazani primeri priljubljenih melodij, ki so v resnici vzeti iz klasične glasbe, prikazani v filmu).
Dragi ustvajalci, ne bojte se, klasika ne potrebuje dodatnih potrditev o svoji veličini. Dobra klasika je že vse dokazala – in zato je tudi dobila naziv “klasika”. Ljudem klasike ne more nihče vzeti, vsi ljudje jo imajo možnost spoznati, poslušati in igrati. Vsakogar klasika spremlja v vsakdanjem življenju in mu bogati bivanje.
Komentarjev posameznih gostov ne morem komentirati. Vsak je povedal mnogo lepih resnic, le eden je pa opozoril na nesmisel ločevanja in vrednotenja glede na pripadnost čredi, religiji, stilu glasbe. In le eden je bil tak, ki klasike res ne posluša (vendar vseeno iz nje črpa za svoje delo). Vsi pa s svojim delom pripomorejo k kulturni raznolikosti na Slovenskem.
Opletanje z izrazom “komercialna glasba” je značilno orožje proti vsem sovražnikom, ki napadajo sveto polje klasične glasbe. Res je, povabljeni gostje z “drugega brega” so bili izključno glasbeniki, ki se s svojo dejavnostjo lahko preživljajo. So najuspešnejši primeri in ustvarjanje glasbe zunaj institucij jim prinaša tudi blaginjo. Vendar je klasična glasba še vedno je najbolj komercialna glasba današnjega časa v Sloveniji. Enomesečna poraba proračuna Slovenske filharmonije presega celoletno porabo proračuna celotne slovenske “neinstitucionalne” glasbene industrije (vključujoč vse žanre, tudi klasiko), izdaje plošč, notne izdaje, gostovanja v tujini, glasbeno-scenske produkcije, gostovanja tujcev pri nas … Večina “komercialnih” umetnikov je revežev proti uspešnemu klasičnemu glasbeniku. To bi lahko enostavno dokazali le tako, da se vsi dobijo na srečanju s svojimi dohodninskimi odločbami zadnjih let pod roko. Druge debate so odveč. Začne se ob koncu osnovne šole, ko se učenci odločajo za vpis v srednjo šolo. Značilno razmišljanje: V šoli mi ne gre najbolje, pa ata in mama morata za svojo skromno plačo trdo delati, služba v orkestru pa traja tri do štiri ure na dan in ob tem je v popoldanskem času še veliko priložnosti za dodaten zaslužek … S štirinajstimi leti je usoda zapečatena. Notranji vzgibi, ustvarjalno hrepenenje in talent niso več razlog za opravljanje tega poklica. Glasba je edino, kar znam in s tem se bo treba čim bolje preživeti. Zato moramo poskrbeti, da vsem tem, ki smo jim dajali lažno upanje, da je glasba nekaj, kar s pomočjo pridobljene izobrazbe že vnaprej daje socialno varnost, pomagamo. Ne smemo jih pustiti na cedilu, jim v celoti vzeti pridobljenih privilegijev. Zaenkrat bo dovolj, da se začnemo zavedati zablode in da enakih utvar ne dajemo tudi bodočim generacijam.
Film je v lepi luči prikazal željo velikih klasičnih mojstrov po uspehu. Mislim, da bi veliko teh klasičnih mojstrov ne želelo imeti nič z njihovo intelektualno mistifikacijo, kot jo ponuja uredništvo za resno glasbo in balet. Še manj pa z vzvišenostjo nad tistimi, ki tako ali tako ne razumejo … Kdo je bolj komercialen? Tisti, ki ima veliko publike, ali tisti, ki veliko zasluži?
Pričakovanja ob obetavni tematiki filma so padla v vodo. Plehko!
