The Young Gods so nastali ravno prav blizu in ravno prav daleč. V Švici, sredi Evrope. Najprej trio, po novem kvartet, se je namreč lahko napajal iz raznorodnih virov, a osnova, ki se je vedno znova oprimejo, je še vedno rockovsko držalo. Vodja in edini stalni član, pevec in avtor večine pesmi, Franz Treichler, je z odliko končal šolo Jima Morrisona, tega ne more in tudi noče skriti. Ampak, The Young Gods so nastali dovolj daleč od prevladujočih popularnih smernic, da so si dovolili lasten razvoj, lastno identiteto, ki je v celoti razvidna šele s časovne razdalje dobrih 25 let in z vsem, kar so v tem obdobju počeli. Resda so bili najprej del evropskega dogajanja, imenovanega „electronic body music“, a kaj hitro so na primer objavili album priredb songov Kurta Weilla in se spečali z newyorškim producentom Rolijem Mosimannom (sicer je Roli po rodu Švicar, ne gre pa spregledati, da je bil prej bobnar newyorških Swans, po naslovu njihovega zgodnjega maksisingla pa so The Young Gods dobili ime). Z Mosimannom je leta 1995 v New Yorku nastal album Only Heaven, ki ga je potrebno omeniti že zato, ker se The Young Gods z albumom Everybody Knows vračajo v metropolis ali natančneje, visoko nadenj. Na to nas opomni že naslovnica, kasneje pa še glasba s plošče. Oziroma, po nekaj ne najboljših ploščah so The Young Gods spet postregli s prepričljivo zbirko pesmi.
Ob tem se lahko navežem še na dve plošči, ki sta most, ki pelje do aktualnega albuma. Najprej je to njihov najbolj elektronsko usmerjen plošček Second Nature, ki sicer trpi za neizrazitimi pesmimi, a kaže na občutek za kompozicijo zvočne slike, polno podrobnosti v obliki elektronskega iskrenja. Drugi album pa je Knock On Wood, ki že z naslovom nakazuje koncept, na njem namreč The Young Gods trkajo le po „lesenih“ instrumentih oziroma je plošča večinoma akustična. Na Everybody Knows so obe plati spojili tako, da poslušalec nima občutka nasilnega združevanja akustike in elektronike. Uvede kratek instrumental, v bistvu ambientalno hropenje, ki se prelije v prvi spoj elektro-akustike Blooming. The Young Gods vedo, kako se gradi napetosti in kako se jih tudi sprošča. Tretji zapis je No Man’s Land, ena tistih značilnih, drvečih in dinamičnih skladb, ki polnijo njihov koncertni repertoar. Zatem spet malce spustijo v Mister Sunshine in že smo pri osrednji skladbi, natanko 10 minut trajajoči Miles Away. Uvede jo krasna figura na akustični kitari, na katero se prileže šepetajoči Franzov glas. Počasi se skladba razvije v pravi trans, ki vožnjo z avtom nezavedno požene čez vse cestne omejitve. Album je zamišljen kot vinilna plošča, tudi „stran B“ uvede eksperimentalen zapis Two To Tango, vmes je „hitič“ Tenter Le Grillages, ki ima potencial koncertnega pogona, in sklene še ena daljša skladba, Once Again, ki ponovno kaže na kozmična razmišljanja skupine. Skratka, z Everybody Knows so The Young Gods ponudili uravnoteženo zbirko eksperimentalizma, značilnih na posemplanih kitarah slonečih komadov in poetičnih, kozmičnih sanjarij.
Obletnice kljub pomislekom niso odveč. Ko so The Young Gods obeležili 20 let delovanja, so to pospremili z nekaj prav posebnimi projekti. Najprej so svoje dotedanje najboljše trenutke zbrali v kompilacijski plošček XX Years, ampak to so skoraj banalne nujnosti. Zanimivejši so odkloni; najprej že omenjeni akustični album Knock On Wood, na katerem so ponudili venček predelav lastnih skladb z nekaj dodatka klasik drugih, na primer skoraj obvezno Ghostrider dua Suicide. Nastopili so na jazzovskem festivalu v Montreuxu skupaj s simfoničnim orkestrom iz Lausanna in na festivalu Les Eurockeennes so oder delili z ameriškim hiphoperjem Dälekom. Ko se je zdelo, da sta slednja dogodka ostala le v spominu tam prisotnih, so na naslednjo obletnico (petindvajseto) The Young Gods objavili kar tri koncertne albume ali enega trojnega v paketu omejene naklade. Izbira je vaša. Po vzoru izdaje Knock On Wood izpred treh let so vsi trije aktualni koncertni albumi izšli v paru CD plus DVD, s tem, da je na DVD nekaj več posnetkov.
Za celovit vtis je v paketu tudi posnetek s turneje Super Ready Fragmente Tour, ki se je prav tako odvijala leta 2005 in na njej so The Young Gods predstavljali takrat aktualni studijski album. To so „klasični“ The Young Gods; Al Comet na semplerjih, Franz Treichler na vokalu in Bernard Trontin na bobnih. Skupina od svojih začetkov zavrača fizično prisotnost kitare na odru (da znajo, je dokaz že omenjen album Knock On Wood), ampak svoje igranje kitar posemplajo in potem v živo s tem manipulira Al Comet. Svojo obrt je že pripeljal na rob popolnosti, njegovi izstrelki kitarskih rifov so natančni in obenem nadorganski. Podžigajo dinamiko vse skupine, obenem pa se Franz Treichler lahko v celoti posveti petju in svojim morrisonovskim skokom. Po nekaj udarnih skladbah se trio umiri in postreže s subtilnimi trenutki, najbolj razvidnimi v „celostranski“ skladbi Summer Eyes. Ni jih sram razkriti očitnih vzorov, od klaviatur Raya Manzareka do psihadeličnega tripanja Echoes Pink Floydov. Ko vse skupaj prerežejo s skoraj metalskim rifom, še vedno zvenijo kot The Young Gods.
Preostala koncertna albuma v paketu kažeta na še večjo sposobnost vsrkavanja in prilagajanja. Na pogled Dälek in The Young Gods nimajo veliko skupnega, ampak… Dälek je že uspešno sodeloval z evropskimi skupinami, spomnimo se le na skupni album z nemškimi Faust in nenazadnje z našimi Psycho–Path. In na drugi strani glasbeni izraz The Young Gods sloni na semplih, in le korak je do hiphopa. Skupni nastop je dokaj natančna zmes obojega, evropskega elektro-rocka in drugačnega ameriškega hiphopa. Vsak je prispeval polovico repertoarja, igrajo vsi skupaj. Uvodna pridiga pripada Däleku, ki že s pojavo zasede večji del odra, medtem ko je Franz kar nekje na robu. Dokler ne pride na vrsto v hrupni Secret ali ultraeksplozivni Kissing The Sun. Večja zasedba za seboj prinese težji, masivnejši zvok, na trenutke se približajo valečemu valovanju samih Swans. Nemogoče je še kako mogoče.
Koncert s simfoničnim orkestrom je tretja zgodba. Repertoar je logično prilagojen skladbam, ki že v izvirniku slonijo na semplanem orkestru, pomenljivo, večina skladb je iz zgodnjih plošč. Pod okriljem 30-članskega orkestra se The Young Gods dokaj umirijo, postanejo nekako bolj prihuljeni, večja pozornost je namenjena podrobnostim oziroma natančni izvedbi. Brez kozmične komponente se izgubi večji del njihove draži in potrebujejo več časa, da se zagrejejo. Vrhunec nastopa vseeno pripada še enemu gostu. Na istem festivalu so nastopili tudi Fantomas; The Young Gods so izkoristili priložnost in na oder povabili Mikea Pattona. V duetu s Franzem je zapel September Song, sam pa Did You Miss Me? Garyja Glitterja, ki so jo The Young Gods priredili že na svojem prvem albumu. Ker je že v izvirniku pesem mala vokalna ekshibicija, se še posebej prilega Pattonovi interpretaciji. Koncert zaokroži younggodsovski valček Charlotte, še eden od mnogih prikazov in dokazov njihove neverjetne spretnosti prisvajanja in prilagajanja.
Tako. Jaz sem ogret pred njihovim četrtim prihodom k nam. Kaj pa vi?
