… ali prigoda o izplesanih copatkih
Živo se spominjam tistega trenutka, ko sem prvič odškrtnila vrata v drugem nadstropju na Kersnikovi 4, na katerih je na sprintanem papirju pisalo Muska. Vame je bušknil vonj po postanih cigaretah. V skromno opremljeni sobi, kjer je bilo pohištvo zadnjič v trendu nekje v začetku osemdesetih (vsaj tako se mi je takrat zdelo), je sedela rdečelasa pankrokerka (vsaj tako se mi je takrat zdelo). Načrt udinjanja v glasbenem uredništvu Radia Študent ni obrodil sadov. Moje zadnje upanje, preden sem sanje o tem, da bi muziko kdaj skušala ubesedovati (kljub svarilu, da je pisati o muziki tako, kot plesati na arhitekturo), dokončno pokopala, je bilo uredništvo Muske. Revije, ki sem jo redno brala, ko je bila še “brezimno” glasilo Glasbene mladine Slovenije.
“Dober dan. Jaz bi pa rada pisala za Musko.” Svet je bil mlad in naiven. Jaz pa tudi. “Okej. Boš napisala eno recenzijo koncerta in cedeja, potem bo pa uredniški odbor presodil, ali imaš potencial ali ne, ali boš za nas še kaj napisala ali ne” je hladnokrvno odvrnila tedanja urednica Ika Prušek. Lahko si predstavljate kako skrbno, malone bogaboječe, z vsem arzenalom znanja in neznanja, sem takrat ob poslušanju plate Edija Štefančiča Etbina in koncerta Katic v Cankarju obračala besede, povedi, študirala kontekst, napenjala dramaturški lok in možgane, ter v mislih trepetala pred vsemogočno komisijo, ki se bo na naslednjem sestanku krohotala mojemu prvemu resnemu, a spodletelemu poskusu plesanja na arhitekturo. “Punčka, pa kaj ti misliš, da imaš kaj pojma o glasbi?” je bilo nekaj, kar sem morala hitro prerasti in preboleti, če sem hotela pisati. Danes bi temu rekli vsaj mansplaining, če ne kar mizogine igrice moči. In v tistih časih ga ni manjkalo niti med nekaterimi starejšimi glasbenimi kolegi. Obstajali pa so tudi takšni, ki so me spodbujali in sprejeli kot sebi enako. Z njimi sodelujem še danes, tudi na Novi Muski.
Včasih je treba izreči imena tistih “starih muskarjev in muskaric”, na katerih ramah sedim in katerih rame so danes namenjene kameradski soborbi “z ramo ob rami”. Bigor, Ičo, Miha, Mitja, hvala. Pa tudi (poleg že omenjene bivše urednice) glasbene kritičarke, kot so Sonja, Varja, Viva, Lejla Bin Nur, ki so mi v gimnazijskih in študentskih letih prav tako širile obzorja in odpirale ušesa.
Po nekaj dneh sedenja na trnih je urednica Ika sporočila, da sem prestala test in da lahko še kaj napišem. Pa sem. In o muziki pišem še danes, čeprav vse redkeje in z manj entuziazma kot takrat. Veliko raje jo ustvarjam. Pisanje o ustvarjanju drugih je, vsaj zame, navadno bistveno bolj obremenjeno s stanovskim nelagodjem, (večkrat naporno) etično ter estetsko previdnostjo artikulacije dela nekoga drugega, saj stojim na obeh bregovih in povečini poznam tiste, katerih snovanja moram kontekstualizirati, odzrcaliti in presejati. Še danes ne vem, če moj “arhitekturni ples” sploh kdo posmatra? Če sploh kdo bere, kar napišem, napišemo? In če sploh še koga sploh nagovorim, nagovorimo?
To, da je glasbeni kritik danes deficitaren, izginjajoč poklic, je posledica več desetletij trajajoče sistematične obskurizacije ter izgona domače glasbene ustvarjalnosti, predvsem pa njene kritiške refleksije, na popolno medijsko, kulturno in družbeno margino. Motrenje dogajanja na svetovnem glasbenem podiju, oziroma vsega, kar seže visoko čez domače planke, pa je skorajda povsem potihnilo. Vse, kar se dogaja zunaj naših meja, slovenski kulturni politiki in medijski krajini ni več relevantno in se praktično recenzira le še zaradi lastnih vzgibov, radovednosti in, seveda, pro bono. Kljub temu svet še poslušamo. Spremljamo. Pišemo. Ker kljub žicam, zidovom, ograjam, plankom, in danes tudi zaprtim mejam, nočemo (p)ostati avtarkična provinca. Tudi zato je, mimogrede, pred dobrimi desetimi leti “padla” Muska.
Kritika, ki mora biti po mojem mnenju čimbolj stvarno, povedno, estetsko in družbeno ovrednotenje neke tvarine in tvariteljev_ic v času in prostoru, in ki z enako potentnostjo in potenciali komunicira tako z bralci_kami in odjemalci_kami muzik kot s samimi avtorji_cami in scenami, danes očitno ni več potrebna nikomur. Promocijsko gradivo in eno ali dvostavčni mnenjski “blurbi” so v zadnjem desetletju zamenjali temeljno strešno konstrukcijo za smrečico na vrhu strehe, vsebino za imidž.
V zadnjem desetletju sem od domačih glasbenikov_ic večkrat dobila povabila, da bi komu napisala “lepo kritiko”. Ne promocijsko besedilo, ampak kritiko. Lepo kritiko, prosim lepo! Nekateri bi mi za to celo primaknili kak evro. Takšna nespodobna, sporna povabila zgolj kažejo na popolno nerazumevanje in nonšalanten odnos do vzajemne, enakovredne, neodvisne odnosnosti in spoštljive kohabitacije, ki jo ustvarjata ter negujeta kritik_čarka in avtor_ica, sodruga in tvaritelja glasbenih scen, ter nenazadnje do profesionalne in osebne integritete pišoče_ga. In v takšnem ozračju se mi ne ljubi več pisati o drugih, razen, ko me nekaj zares premakne. In če me za to nihče od tistih, ki so bili tako ali drugače vpleteni v proces nastajanja ali promoviranja nekega izdelka, ne prosi ali to celo zahteva.
Saj smo se razumeli, kajne? Lepih kritik po naročilu ne pišem. Hvala lepa.
Z razumevanjem svoje vloge v procesu ubesedovanja neubesedljivega pa imamo, roko na srce, včasih težave tudi mi znotraj kritiško pišoče srenje, oziroma tistega, kar je od nje ostalo. Namreč, vsako besedilo, ki ga napišemo z namenom javne obelodanitve, je v prvi vrsti naša komunikacija z bralci_kami. Nagovarjanje k soudeležbi, povabilo v svet, kjer se godbe mislijo, premišljujejo in reflektirajo skozi besedotvorni aparat za druge in zaradi drugih. Gre za obliko tvorjenja skupnosti, v kateri poleg svobodnega izražanja obstajajo tudi določena pravila igre. In eno temeljnih je odgovornost do materije in seveda tudi do bralca_ke. Do razumljive, jasne artikulacije, ki nas je zmožna nagovoriti skozi intimne registre. Ob branju marsikatere recenzije se mi namreč dozdeva, da me pišoči_a z ničemer ne povabi ne k sebi ne k tvarini, ki jo razgrinja. Iz napisanega ne znam razbrati, kaj je umetnik_ca s tem želel_a povedati. To seveda ni posledica zgolj nekih generacijskih nesporazumov ali trendovskih kapric, ampak – zopet – večdesetletnega nevlaganja v nove kadre in v urjenje kritiških peres. Konec koncev pišemo za druge, ne zase. In da, ta “greh” verjetno lahko (za)pišem tudi na svojo dušo. Hvala za razumevanje. Mislim hudo resno in dobesedno!
Po desetletju prostovoljenja s kolegi in kolegicami še vedno vztrajam pri Novi Muski. Predvsem zato, ker mi Nova Muska predstavlja prostor svobode. Kjer pišem, kar želim, kakor želim in o komer/čemer želim. Svoboda ima vedno najvišjo ceno. To zelo dobro vemo tudi vsi tisti in vse tiste, ki delujemo v prekarnih poklicih in na neodvisnih scenah. Ki ne ustvarjamo zato, ker lahko, ampak, ker moramo – tudi in predvsem zaradi lastnih notranjih vzgibov, radovednosti, želje po izražanju skozi besedo, zvok, gib, materijo, zase in za druge… zaradi (dovolite, da sem zdajle malček numinozna) poklicanosti. Ne glede na omalovaževajoče, ignorantske, poniževalne in preteče diskurze vsakokratnih kulturno-političnih struktur, ki zastrupljajo konstruktivno dialoškost širšega družbenega in kulturnega konsenza, v katerem sodelujemo vsi.
Nova Muska je produkt kriz, oziroma odgovor nanje. Tako je bilo, ko smo spletno revijo ustanavljali, in tako je tudi danes. Še več, Novo Musko, njeno ustvarjalno in uporabniško telo vsaka kriza vedno znova spodbudi k še bolj aktivnemu delovanju in kreativnemu sooblikovanju sidrišč svobodnega izražanja. Vse od začetka te “koronakrize”, ki je prerasla v odkrit boj za ideološko uzurpacijo in hegemonijo javnega prostora ter človekovih svoboščin (med katere spade tudi kultivirana beseda!), vam malone vsak dan ponujamo nove vsebine, ki nastajajo zato, ker nam je, kot skupnosti beročih in pišočih, mar za to, da se ne utopimo v kolektivni greznici vsakdana, v toksičnem hrupu vojaških letal ali tviteraških psihoz. Ker je muzika za mnoge brezušesnike_ce in brezsrčnike_ce tega sveta neskončno večja od tega, kar je pripravljen_a (intuitivno ali kognitivno) razumeti in ponotranjiti.
Tvorno sodelovanje pri ustvarjanju Nove Muske je zato tudi oblika upora proti vsemu naštetemu. Upor, ki se ne manifestira zgolj v najbolj očitnih in eskaliranih protestniških oblikah, ali tistemu, kar je vredno bodisi medijske, politične, ljudske pozornosti ali zgražanja, ampak predvsem v tistem, kar deluje zunaj in mimo tega. V mnogih obrobnih oblikah samoniklosti, ki jih ustvarjamo skupaj, da lažje živimo in preživimo.
Nova Muska je kot samonikla tvarina ter hkrati tudi kot družbeni, glasbeni in medijski konsenz med nami in vami, obenem tudi neodvisna od vseh finančnih oblik pomoči. Kar ima seveda svoje slabosti (o katerih bo gotovo pisal kdo drug), a ima tudi eno največjih prednosti, saj je prav zaradi tega ne more ukiniti ali utišati nihče. Razen, če se ne ukine ali utiša sama.
Po vseh teh dolgih letih tako še vedno in vsakič znova (in zadnje mesece vsak dan) za mojo Novo Musko obujem povsem obrabljene plesne copatke in plešem po arhitekturi. Fristajl. Na vrata pa mi ni potrebno več trkati.
Na današnji dan pred natanko desetimi leti, 2.6.2010, smo na Novi Muski objavili prvi prispevek. To je bila recenzija koncerta Ksenije Jus v Španskih borcih z naslovom Svetilnik hrepenenja, ki jo je spisalo tenkočutno pero Varje Velikonja. In od takrat naprej se je na dotični spletni strani zvrstilo na stotine prispevkov. Vsak zase je na svoj način svetilnik hrepenenja.
Vse najboljše, draga Nova Muska! Vse najboljše in srečno nam, ki pišemo in vam, ki nas berete ter tako ali drugače podpirate!
