Massive Attack
Protection
Circa & Virgin Records, 1994
Vsak dan je na poti do gimnazije čudak pod bežigrajskim podhodom odpenjal šlic in vsakič me je presenetilo, da se mu zdi vredno. V ženski koži sem se počutila nelagodno. Nisem prenesla kikl’c, najbolje sem se počutila v kavbojkah na zvonec in s trakom v laseh. Do glavnih odmorov na Bežigrajki sem navadno napol spala, potem kadila na WC-ju, ob večerih hodila v True Bar, Kinoteko in K4, kjer sem včasih tudi delala v garderobi. Silila sem se kaditi travo, ki me ne mara. Uživala sem edino na gledališki šoli GILŠ, kjer se mi je še najbolj zdelo, da sem ustvarjalna in da ne gledam na to, kako bi pripadala šolskim, vaškim in barovskim klikam, ker je navduševanje nad umetnostjo samo po sebi pripadnost.
Več let sem muziko (presnete kasete) poslušala na s selotejpom zlimanem kasetarju v sobici, ki sem si jo še zmeraj delila z bratom, in si željno ogledovala CD predvajalnike, ki bi me koštali nekaj Zoisovih štipendij, pa že takrat nisem znala šparat. Tam, kamor sem zahajala, so v glavnem vrteli grunge, pa Ambasada rejverji so kraljevali s svojimi plastičnimi dudicami, v štirki pa Judgment Night in študentski žuri na »čežnjo i nemiru«. Nisem našla ničesar zase, vseeno pa se mi je zdelo precej ponižujoče, da bi z Radioheadi tulila But I’m a creep, I’m a weirdooo, ker se mi je to zdelo tako zelo tipično, da ni nosilo več nikakršnega podpisa. Malo izgubljena sem bila, ko je foter nabavil CD komponento z ojačevalcem, velikimi slušalkami in napisom ornk tvrdke NAD. Izgubljena zato, ker v najini sobi zanjo ni bilo placa in je pristala v dnevni sobi, kjer sem bodisi lahko užila muziko vsem na očeh bodisi sploh ne.
Prva zgoščenka (takrat smo se še norčevali iz izraza), ki sem jo nabavila, je pri meni pristala zaradi predhodnega komada Massivov, ki mi je dajal misliti. Unfinished Sympathy je nosil pezo »You’re the book that I have opened, and now I’ve got to know much more«. Kdo se ne bi poistovetil s tem? Stalno sem se zaljubljala, v knjige, filme, ljudi, večkrat iste, večkrat ženske. Sošolka mi je enkrat pela Safe from Harm: »I was looking back to see if you were looking back at me to see me looking back at you«, kar me je zarezalo v žilo.Bila sem kot odprta rana, ki nase vleče prah in vtise, brez flajštra, brez povoja, in vse mi je prišlo do živega.
Drugi album Massivov me je rešil, čeprav sem ga morala poslušati na slušalkah v dnevni. Rabila sem Protection, blagodejni balzam triphopa na svoj občutek iskanja. Ni mi bilo za povedat, kako drugače se je takrat slišalo od vsega okoli mene. Glas Tracy Anne Thorn v Better Things je raztapljal moj angst in me dobesedno ščitil, ovijal v dekco pred svetom, ki je bil zame tedaj še huje neprijazen in nevreden zaupanja. Počasi se mi je začenjalo svitati, da se zaljubljam v ženske, pa sem rabila ta kokon, ki je trajal še leta, preden sem se lahko obrnila navzven. Zaščito. »That’s just part of the deal, that’s the way I feel – I’ll put my arms around you«.
Prvič mi je bilo zares povsem vseeno, ali kdo ve, »kaj poslušam«. To se je dejansko spraševalo. »Kaj pa ti poslušaš? – Stari rock«. Najbolj znucana fraza v zgodovini frajerisanja. Ko sem poslušala Massive, sem to v bistvu pozno, pa vsaj enkrat počela samo zase. Komad (a kdo še reče štiklc?) Karmacoma mi je tudi predstavil Trickyja z bajnim bristolskim naglasom, ki sem mu potem sledila še pri Maxinquaye in pozneje sklenila, da je zame preveč zamegljen od dima.
Padala sem na »Oh, I’m missing all the things I knew, yet wish I knew nothing at all«. Sama sebi sem se zdela zrela, kot vsaka najstnica, se mi zdi, ampak razlika med tedanjimi efemernimi glasbenimi ljubeznimi in Massivi je bila v tem, da mi njihova besedila nekaj delajo še danes. Ni bil pa trik samo v besedilih, temveč me je prevzemala njihova angažirana ležernost, poetičen uporniški duh, ki je sporočal, da ni treba, da se revolucije odvijajo s pestmi. Da vse po vrsti prihajajo in izhajajo iz seksi ritma, ki ziblje in diši. Kot mlajšo me je bilo večkrat sram nežnosti, in tukaj, ob Massivih, sem se šele zares začela odpirati. Ni bilo treba igrati grobih iger in blefirati, temveč sem se lahko zleknila in se oddvojila od okolice. »Don’t drag me down just because you’re down«, Better Things, magija in boljše stvari, ki so zagotovo čakale name. Oklep je lahko odpadel.
Obenem (še zmeraj Better Things) se še danes, kadar se, razhajam s temi verzi v glavi: »You say the magic’s gone – well, I’m not a magician … You say the spark’s gone – well, get an electrician« … Skoraj ne vem, kako bi se dalo povedati bolje. In potem mi komad, ki ga slišim v mislih, samodejno preide naravnost v naslednjega, kakor sem refleksno vajena še od poslušanja celega albuma (kar je danes ob internetu že blazna redkost), v Trickyjev »a reference to your preference«.
Čeprav mi je bil naslednji album Massive Attack, Mezzanine, ki sem ga nestrpno čakala mesece in ki je prinesel naval čustev v Angel, blazno všeč, je Protection veliko bolj moj, saj je odeja, ki jo je prinesel, pomenila obliž in uvid hkrati. »It’s hard to decide what is real these days«, ampak takrat, s tem momentom odlaganja nepotrebnih mask, sem dejansko verjela vsem svojim čutom.
Jedrt L. Maležič je samozaposlena književna prevajalka, vse bolj pisateljica in občasno kolumnistka, ob delu vselej posluša glasbo in noro rada sestavlja eklektične playliste.
