Pixies
Surfer Rosa
4AD, 1988
Kako krivično se počutim, ko izbiram svoj najljubši album med tolikimi, ki se ob misli na izjemno glasbo porajajo v mojih mislih. Kot prelomen trenutek za svoj glasbeni okus zagotovo štejem srečanje z glasbeno zasedbo Pixies, ki še danes vpliva na moje dojemanje glasbe. Z albumom Surfer Rosa sem se prvič podala v svet glasbe, ki mi po vseh “glasbenošolsko” naučenih pravilih ni bil poznan, a je ponudil točno tisto, kar sem nevede iskala in potrebovala.
Bila sem v zgodnjih najstniških letih, ko so Pixies v sklopu ene od turnej nastopili na Dunaju. Takrat si nisem upala niti pomisliti, da bi se tja dejansko odpravila. Vseeno sem bila zaradi tega tesnobna, zdravilo za počutje pa so poskrbeli prijatelji, ko so mi podarili prvo vinilno ploščo: Pixies – Surfer Rosa. Sicer je še leta po tem nisem poslušala zaradi pokvarjenega domačega gramofona, sem pa opazovala umetnino na ovitku vinila, medtem, ko sem poslušala že “znucano” zapečeno edicijo. Groteska ni nikoli zvenela bolje.
Surfer Rosa je prvi album, s katerim sem stopila v območje neznanega in do tedaj neslišanega – odprl mi je portal za globlje razumevanje glasbe s široko paleto umetniških, estetskih in zdravilnih učinkov. Tudi tisto estetiko grdega, ki jo odrivamo na stran in o kateri piše Umberto Eco. Pohabljena čustva, izlita na izjemnem albumu iz leta 1988, se prelivajo tudi v španski jezik. Za doživetje te mojstrovine razumevanje jezika morda sploh ni tako pomembno, saj lahko tudi prek jezikovne distance voajersko zremo v črno luknjo, ki nas vleče vase in v katero se ob pozornem poslušanju tudi pustimo posrkati. Pixies so z albumom posegli tudi v območje surrealizma, ki se je sicer odražal zlasti v likovni umetnosti. Z bogatim glasbenim imaginarijem so slikali hipne podobe pod zaprtimi vekami ter tkali nove, nepričakovane sinapsne povezave.
Na albumu Surfer Rosa zasedba Pixies raziskuje najbolj surovo in iskreno človečnost, ki jo ob poslušanju odkrijemo tudi sami. Če z njeno pomočjo razgaljeni odpremo zapečatena vrata psihe in pred njimi pustimo vse naše obrambne mehanizme, ponudi izkušnjo, po kateri hrepenimo tudi izven območja umetnosti.
Klara Zupančič je glasbena urednica na Valu 202, aktivno pa sodeluje tudi pri organizaciji festivala Punk Rock Holiday.
