Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 23. 9. 2020
Teden dni po koncertu Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije je svojo novo koncertno sezono, ki še naprej nosi ime Kromatika, otvoril tudi Simfonični orkester RTV Slovenija in že ta otvoritveni koncert v celoti posvetil letošnjemu velikemu jubilantu, Ludwigu van Beethovnu, čigar 250-letnico rojstva letos obhajajo klasični glasbeniki po vsem svetu, tovrstna glasbena praznovanja pa so se večinoma raztegnila na obe sezoni, 2019/2020 in 2020/2021. Tako smo lahko nekatere skladatelju posvečene koncerte in/ali izvedbe poslušali že v preteklem in jih bomo gotovo tudi še v prihodnjem koledarskem letu. Glede na razmere in omejitve, ki nam vladajo zdaj že večino letošnjega leta, so se letos tudi v Glasbeni produkciji RTV Slovenija odločili, da bo tudi Kromatika ponudila po dve izvedbi vsakega koncertnega večera, da bo lahko koncertom v živo prisluhnilo vsaj nekaj večje število ljudi. Tudi na tokratnem koncertu je potekalo TV-snemanje, zbrane pa je pred začetkom koncerta na kratko pozdravila in nagovorila umetniška vodja orkestra Maja Kojc (zanimivo naključje, da zdaj tako Orkester SF kot tudi RTV vodita bivši oboist oz. oboistka obeh orkestrov, oboist pa je tudi šef dirigent RTV), ki je napovedala tudi spremembo v sporedu – menjavo prve in druge skladbe.
Tako smo najprej prisluhnili Beethovnovemu tristavčnemu Koncertu za violino, violončelo, klavir in orkester v C-duru, op. 56. Rezultate dobrega sodelovanja šefa dirigenta Rossena Milanova in orkestra smo imeli priložnost slišati že večkrat (z orkestrom je prvič sodeloval že pred štirimi leti), sožitje med glasbeniki pa se je potrdilo tudi tokrat – že s čvrstim uvodom. Čeprav je skladba kot skladateljev edini trojni koncert – napisal ni niti nobenega dvojnega – relativno dobro znana, pa v Beethovnovem opusu ohranja veljavo nekakšne kuriozitete in je precej redko izvajana. Škoda, da ni bil poleg violinistke in (poleg Benjamina Ziervogla) koncertne mojstrice orkestra Kane Matsui in violončelista Igorja Mitrovića iz vrst orkestra tudi solist na klavirju (švedski pianist Per Rundberg), sicer pa se je solistični trio tako med seboj, kot v skupni igri z orkestrom lepo ujel in dopolnjeval, še posebej prijetno presenečenje je bil Rundberg. Tudi z dinamičnega vidika so bila razmerja solidno urejena, le na nekaj mestih je bil orkester za eno dinamično stopnjo preglasen, Mitrović pa pretih. Še posebej lepo se je občutena skupna igra solistov izrazila v počasnem stavku, sploh v še počasnejšem uvodnem delu, prav sijajno pa so vsi trije zablesteli v finalu. Z veseljem poročam o uspešni izvedbi tega dolgega, skoraj 40-minutnega zahtevnega koncerta, ki ga je bilo veselje slišati v živo.
A kmalu so se na oder vrnili isti trije solisti, tokrat v namen krstne izvedbe skladbe Tris mladega skladatelja Jošta Juhanta, ki na ljubljanski Akademiji za glasbo še študira kompozicijo v razredu Vita Žuraja. Uvodna skupna igra godal je bila nezadovoljiva, sama skladba pa brez otipljivega tonalnega središča in/ali motivike; kot taka me kljub nekaterim sicer brez dvoma zanimivim zvočnostim in orkestracijskim prijemom ni najbolj prepričala. Tudi velik potencial solističnega tria je bolj kot ne ostal na ravni bagatelnosti, a je tu pomembno vlogo igrala tudi kratkost skladbe, ki bi se ji morda prilegla vsaj nekoliko daljša izpeljava.
Za konec in vrhunec uvodnega koncerta nove Kromatike pa je kajpada zadonela ena najbolj znanih, najpogosteje izvajanih in največkrat posnetih klasičnih skladb, katere uvodne takte gotovo v hipu prepozna večina zemljanov: Beethovnova Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67. Zanimivo, da je RTV v koncertni list zapisala njeno dandanes le še redko uporabljeno oznako ‘Usodna’, izpustila pa je navedbo vseh štirih stavkov simfonije (Allegro con brio/Andante con moto/Scherzo: allegro/Allegro – presto) – tako kot že prej pri Trojnem koncertu – kar je, kot mi je uspelo ujeti na uho, nejevoljno komentiralo tudi nekaj poslušalcev v moji neposredni bližini in je vsekakor vredno graje in neodobravanja – na tokratnem koncertu še toliko bolj, saj se ga je udeležilo (neprostovoljno, kajpada) precejšnje število srednješolske mladine, ki ji pomanjkljiv koncertni list ni naredil prav nobene usluge, sploh v smislu znanja o strukturi klasične glasbe in o poteku koncertov, na katerih je izvajana.
Ob izvedbah Beethovnove Pete si ne morem kaj, da ne bi vseh v živo slišanih izvedb nemudoma, a zdaj že kar podzavestno vzporedil in primerjal z večno najboljšo in najbolj sapo jemajočo izvedbo na posnetku Carlosa Kleiberja in Dunajskih filharmonikov iz leta 1974, ki kljub tisočim ostalih posnetkov tisočih drugih dirigentov (odlične izvedbe so na primer posneli tudi Karajan, Rattle, Harnoncourt in Barenboim) po priljubljenosti še po 45 letih od izida ostaja na prvem mestu strokovne in laične svetovne javnosti. Vsekakor pa je treba izvedbe (žive in posnete) te legendarne in kultne skladbe prav zaradi njenega statusa soditi z zelo strogimi vatli, saj so vsaj nekoliko bolj zainteresiranemu in podučenemu poslušalcu po toliko in toliko preposlušanih izvedbah Pete resnično zanimive in atraktivne samo še tiste, ki jim uspe ponuditi tak ali drugačen presežek, da človek o slišanem premišljuje in premleva še ure in dneve (enaka “usoda” dandanašnji seveda zaznamuje še lepo število preostalih skladb iz “best of” oddelka klasičnega repertoarja).
Predpisani con brio prvega stavka je bil kar uspešen, le orkester je kljub naravi glasbe pogosto pretiraval z glasnostjo. Pravi izziv je od skladatelja predpisano žgočo ognjevitost doseči z intenzivnostjo igranja (kar slišimo zgolj pri nekaterih izvedbah) in ne z golimi decibeli (kar slišimo pri vseh ostalih oziroma pri veliki večini izvedb); to lekcijo bi tokrat najbolj potrebovali trobenti, čeprav je bila vizija seveda Rosenova. Podobno je veljalo tudi za drugi stavek, ki bi bil lahko v celoti odigran za vsaj eno dinamično stopnjo tišje – no, nekaj pa k vsemu skupaj verjetno prispeva tudi dejstvo, da je Gallusova dvorana zdaj na vseh dogodkih napolnjena manj kot dvotretjinsko. Godalna sekcija je bila ves čas pohvalno uigrana, razigrana in bogato zveneča. Zmagovita modulacija iz c-mola v C-dur ob prehodu iz tretjega v zadnji stavek je za trenutek dejansko vzela dih, a kaj, ko so trobila tokrat resnično pretiravala. Kljub tej ušesom neprijazni eskapadi je bilo simfonijo za uvod nove Kromatike lepo slišati, sama izvedba in dirigentova interpretacija pa nista segli dlje od solidnega in zadovoljivega povprečja.
