Bijelo dugme – Kad bi bio bijelo dugme

Bijelo dugme

Kad bi bio bijelo dugme

Jugoton, 1974

Moje začetno spoznavanje glasbe je vezano predvsem na bratovo skromno zbirko vinilk. Ta, dvanajst let starejši od mene, sicer ni bil kak poseben glasbeni navdušenec, je pa imel ob koncu najstništva obdobje, ko so mu sicer skromne finance omogočale, da si je omislil mono gramofon in ustvaril zbirko dvajsetih, morda tridesetih singlic in enega, kot se je izkazalo predvsem zame velepomembnega elpija – Big Hits (High Tide On the Green Grass) Rolling Stonesov, na katerem se nahajajo pretežno (a ne le) rhythm & blues uspešnice, ki so jih nanizali do leta 1967. Vsa njegova zbirka je pravzaprav datirala v »summer of love« leto ’67, tako da je bilo obdobje nabavljanja očitno res zelo kratko, sovpada pa z njegovim študijskim bivanjem v Ljubljani, kjer je nedvomno lahko izbiral med večjo ponudbo kot v domačih železninah. Že naslednje leto je moral študij nadaljevati v Zagrebu, kjer je, kolikor vem, piskal bolj tanko in denarja za tovrstne priboljške ni bilo več. Med singli je bilo ob raznih šlageraših tipa Engelbert Humperdinck in Tom Jones (prvi me nikakor ni pritegnil, slednji neizmerno) tudi nekaj res prave robe, med katero so me še posebej obnoreli in pustili usodni pečat na moji otroški psihi  mrakobni A Whiter Shade of Pale benda mrkih obrazov Procol Harum, psihedeličen, LSD-jevski Itchycoo Park benda Small Faces, razbijaški I’m A Believer The Moonkees in residentovski I Am The Walrus Beatlov. V bratovi zbirki je bilo je sicer še nekaj zadev, ki so mi izstopale, a najmočnejši vtis so name pustile naštete.

Tej platformi, v naslednjih nekaj letih občasno oplemeniteni še s kakšnim zabavnoglasbenim festivalskim komadom, od katerih posebej pomnim grozečo Olujo Josipe Lisac in veseljaško Ulicama moga grada Dubrovačkih trubadurov, verjetno prvim domačim komadom, ki me je povsem obnorel, je nekje v začetku sedemdesetih sledil glam rock –  posthipijevska najstniška dekadenca, ki je posegla na polje robnega še precej radikalneje od hipijev, kjer je šlo še vedno za precej stereotipen, arhetipski moško-ženski odnos s prevladujočima imidžema Jezusa in Marije. Sicer bolj Magdalene kot device, pa vendar… Glam je bil, kot se je izkazalo pozneje, nekak vezni člen med njimi in punkom, meni pa prva generacijska muska, s katero sem se identificiral. Do takrat so se moji interesi, sicer vsi popkulturni: nogomet – film – glasba – strip, še nekako vsaj približno enakovredno prekrivali, od tega momenta dalje pa je ostala moja glavna preokupacija glasba.

Navduševal sem se predvsem nad bendi kot so bili Slade, Sweet, Alice Cooper in T. Rex, počasi pa sem se prebijal tudi do glam aristokracje, utelešene v Davidu Bowieju in Roxy Music z Brianom Enom. A podobno, kot je nekdaj velevala ljubljanska prestolnica, da najprej začneš s poslušanjem rocka, katerega vrh je itak Frank Zappa, in ko predelaš še tega, postaneš zrel za najvišji stadij – jazz, sem sčasoma tudi sam ob močnem vplivu starejših frikov, ki so me polagoma začeli sprejemati v svoj krog, začel vedno bolj tripati proti progresivi, težkemu rocku, baziranemu na bendih s konca šestdesetih in na podobni, ponovno na nek način bolj hipijevski robi. Zdelo se je kar nekako samo po sebi umevno, da gre za svet odraslih, za nekaj večjega in pomembnejšega od Wig Wam Bam in Chirpy Chirpy Cheep Cheep, ki sta mi dogajala še nedolgo pred tem. A ravno ko sem že skoraj dokončno preklopil na to zahtevnejšo robo, so dotlej precej zaspano jugoslovansko glasbeno sceno s topovskim udarom naskočili bosanski pastirski glamerji Bijelo dugme in prebudili moj seljački gen.

Dugmiči, uradno ustanovljeni 1. januarja 1974, so že v samem štartu zastavili na polno in si po dobrega pol leta, podkrepljenega s tremi singli ter z nenehnim turanjem po vseh možnih mestih in vaseh, ustvarili močno fenovsko bazo, kateri sem fanatično pripadal tudi sam. Ko sem nekje ujel, da prihajajo v Žalec, je bila zato moja radost in seveda želja udeležiti se tega koncerta/plesa neizmerna, a sem bil še prezelen, osnovnošolec, Žalec pa je bil brez prometnih povezav za nazaj takrat zame svetlobna leta oddaljen od matične Mežice. Se je pa dogodka udeležil naš lokalni ZSMS-jevski organizator mladinskih plesov, z njimi tam navezal stik in po povratku za naslednji april najavil njihov mežiški nastop. A ko je bend konec leta izdal prvi album, ki je v hipu podrl vse prodajne rekorde, je njihov mežiški nastop seveda odpadel, bend pa se je preusmeril na športne hale in objekte s kapaciteto vsaj jurja plus folka. Ne vem, če sem še kdaj pozneje pričakoval izid kakega albuma tako nestrpno kot Kad bi bio bijelo dugme. Spomnim se, da sem ga premierno slišal na radiu. Zavrten je bil v celoti in spomnim se tudi, da je z eno samo izjemo (o tej v naslednjem odstavku) povsem izpolnil moja visoka pričakovanja.

Uvodni (naslovni) komad je v epskih desetih minutah raztegnjen »čobanistični progressive« z rahlim pridihom Santane, stran A pa zaključi Blues za moju bivšu dragu. Klasičen blues, a bistveno bolj dodelan kot Ove ću noći naći blues z B strani prvega singla Top. K bluesu se Dugme poslej ne bodo več vračali. Če se je prva stran še navezovala na njihove težkorockerske začetke iz časov tria Miča, Goran i Zoran, je bila druga Dugme v polnem sijaju TUKAJ in ZDAJ. Otvarja jo rock’n’roll Ne spavaj mala moja muzika dok svira, prvi primer Bregovićeve brezsramne prisvojitve tujega materiala (»Bolje, da liči na nešto, nego da ne liči na ništa« je enkrat kasneje odreagiral na tosmerne očitke), Chuck Berryjeve klasike Rock’n’Roll Music. Sledita še dve močni enoti »trše pastirskega« – Sve ču da ti dam, samo da zaigram in Patim, evo, deset dana, med katero je vkleščeno moje edino albumsko razočaranje, Selma. S pretiranim poudarkom na Hammondu in Bebekovim šlageraškim zavijanjem mi že kot taka ni legla, obenem pa je bila to že stara zadeva, objavljena na B strani singla Da sam pekar, zato sem se ob njeni šestminutni minutaži in že sicer kratki, triintrideset minutni dolžini albuma počutil kar konkretno opeharjenega. Je pa zato za piko na i poskrbel sarajevski dizajner Dragan S. Stefanović z atraktivnim, blago erotičnim ovitkom, kasneje celo uvrščenim v angleško izdajo knjige petstotih najlepših ovitkov na svetu.

31. maja 1975 sem Dugme kot glavne zvezde Boom festivala, osrednje letne domače glasbene manifestacije prve polovice sedemdesetih, na kateri se je praviloma zbrala vsa smetana takratne scene, končno videl in slišal tudi v živo. Moje navdušenje je bilo neizmerno. Bend je z nastopom v osrednjem terminu, edini s konkretnim light showom in umetnim dimom, dobesedno pometel s konkurenco. Festival se je iz Zagreba, kjer je gostoval le enkrat (nastal je v Mariboru in bil na vrhuncu med leti 1972 in ‘74 v Ljubljani) za leto dni preselil še v Beograd in za dve v Novi Sad, a si v novonastalih razmerah, ko je imel en bend moč privabiti na samostojni koncert več publike kot vsa preostala združena elita, ni več opomogel in je po letu 1978 tiho ugasnil. Se je pa na Boomu ’75 zgodil še en prelomni trenutek – prvi uradni nastop ljubljanske frikovske zasedbe Buldožer. Ko je konec leta izšel njen prvenec Pljuni istini u oči, je domači rock končno dobil trde temelje vsem bodočim sredinam, punkom in valom. Z Dugmetom spektakelskega in z Buldožerjem avantgardnega. Z desetletno zamudo smo v razmaku enega leta končno dobili najprej svoje Beatle in zatem še Mothers of Invention.

In potem?

Moje zanimanje za Bijelo dugme je začelo nekje po tem koncertu počasi kopneti in naslednje plate, Šta bi dao da si na mom mjestu, niti nisem več nabavil. Kot progresivec sem bil nad bendom sicer že rahlo vzvišen, a ko so se na promocijski turneji ustavili v novozgrajeni velenjski Rdeči dvorani, sem bil tam. »Dugmemanija« je bila na višku, bend pa na krilih megahita Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac. Bosanac je bil emancipatoren komad. Ob njem je bosanska mladina iz getoizranih dijaških in samskih domov, ki je v Velenju prednjačila v prvih vrstah, verjetno prvič začutila, da je lahko v tem, njim precej nenaklonjenem in kdaj tudi sovražnem okolju, kul in plus biti iz Bosne. Zaradi tega so Bregoviću urbaneži še leta očitali »poseljačenje« jugoslovanskega rocka.

Na njihovem koncertu sem bil zatem še ob koncu srednje šole, ko so v slovenjgraški dvorani predstavljali svoj četrti, že skrajno urbani album Bitanga i princeza in zatem še dve leti kasneje v Hali Tivoli v sklopu turneje Doživjeti stotu. S prvega mi je sicer bolj kot glasba ostal v spominu interni pokoncertni »after« v povsem razsutem, nekdaj uglednem meščanskem stanovanju že pospešeno razpadajočega akademskega slikarja Radeta Nikolića (1937-1988, Slava mu!), a sem zato na ljubljanskega šel kot sicer precej bolj zmeren fen. V tem času sem se precej fural na jugoslovanski novi val in ska, kamor se je s posodobljenim zvokom albuma Doživjeti stotu in svežimi modnimi frizurcami vsilil tudi prefrigani Bregović s svojim bendom. Če me spomin ne vara, sem si celo nabavil kaseto. Domači novi val in ska se je v Ljubljani sicer največ vrtel v klubu istrskih študentov Veli Jože, kamor sem rad zahajal. Nahajal se je v kleti IV. bloka študentskega naselja, vizavi Diska Študent, katerega so le kako leto zatem zavzeli še eni, tokrat neki novi Istrani.

Je pa imela idealizirana podoba Bijelega dugmeta, rockerskega benda s katerim sem se v svojem zgodnjenajstniškem obdobju povsem poistovetil, že takrat vsaj eno rahlo motnjo – pevca Željka Bebeka. Saj ne da ne bi po svoje deloval impresivno, in tudi njegov glas je bil izjemen, a je s svojimi porno brčicami in ovčjo frizuro precej odstopal od moje takratne predstave o idealnem friku, obenem pa je bil tudi daleč najstarejši član benda. Ob izidu albuma, ki je povod za pričujoči tekst, je namreč štel že v tistih časih zame nepredstavljivih trideset let.   

Bojana Vrliča poznamo kot koordinatorja potrošnje v legendarnih ljubljanskih ploščarnah ŠKUC/Vinilmanija (1990-1996) in Dallas Mute Shop (1996-2011) ter dolgoletnega duhovnega sopotnika in zvočnega sooblikovalca Kreativnega tabora Sajeta.

Share